Pet napak, ki jih ponavljamo za nacistično družbo

2. septembra bo preteklo sedemdeset let od konca druge svetovne vojne, a zdi se, da za zgodovino še vedno ponavljamo nekaj pomembnih napak. 

Druga svetovna vojna je bila, kot lahko beremo, najobsežnejši in najdražji oborožen spopad v zgodovini. Znana je predvsem po velikem številu žrtev: 60 milijonov ljudi je umrlo, od tega velika večina – 40 milijonov – civilistov. Nacizem oz. nacionalni socializem je v tej vojni odigral pomembno vlogo in današnji družbi pustil velik pečat – morda večjega, kot si upamo priznati. To še zlasti velja za področje spoštovanja človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, kjer se pod masko naprednosti, emancipacije žensk ali usmiljenja skriva miselnost, ki je vodila v eno največjih tragedij 20. stoletja.

1. napaka: Izvor sloganov, ki živijo še danes

Ideja, da je otrok v maternici del materinega telesa, ni le zastarela, pač pa znanstveno povsem zgrešena.

Ker ljudje s težavo pogledamo resnici v oči, se raje poslužujemo evfemističnih, omiljenih izrazov. Namesto splava ali abortusa uporabljamo »umetna prekinitev nosečnosti«, »pravica do izbire« ipd. Veliko večino teh izrazov, ki jih poznamo in uporabljamo še danes, so skovali v prednacistični Nemčiji, ki je pripravljala teren za Hitlerjev tretji rajh.

Izrazi, kot sta: »Ženska je gospodarica svojega telesa,« in: »Tvoje telo pripada tebi,« so privedli do tega, da so na otroka v maternici začeli gledati kot na del materinega telesa. Ta ideja seveda ni le zastarela, pač pa znanstveno povsem zgrešena. Da je splav »pravica ženske«, je v svoji knjigi prva zapisala dr. Hope Lehman, ginekologinja, ki je na začetku dvajsetega stoletja na črno opravljala splave v Monakovem, sproti pa je ženske še sterilizirala (kar tako, da jim je odstranila maternico). Večinoma brez njihove privolitve in ne da bi jim zatem povedala. Zaradi nelegalnih splavov so ji sodili, vendar pa do obsodbe ni prišlo prav zaradi vse bolj liberalnih pravil nacistične Nemčije.

2. napaka: Splav zaradi »slabih genov«

Danes se ženske odločajo za splav zaradi osebne stiske (mnoge tudi »prisilno« s strani partnerja, družine, družbe, okoliščin) pa tudi zaradi napačnega spola otroka in pa dejanskih ali možnih prirojenih napak. Že preprosto dejstvo, da se rodi le eden od desetih otrok z Downovim sindromom, veliko pove o tem, da v današnji družbi ljudje, ki ne ustrezajo naši predstavi »normalnosti«, niso zaželeni.

Ironično je, da je bila Margeret Sanger (katere velika privrženka je kandidatka za ameriško predsednico, Hilary Clinton) ustanoviteljica ameriške organizacije Planned Parenthood, ki še danes opravlja splave, in hkrati velika simpatizerka iztrebljanja ljudi, ki jih je imela za »plevel družbe« (zlasti temnopoltih Američanov, za katere je zasnovala program »Negro project«, ki je na neki način še vedno aktualen). Bila je zagovornica prisilne sterilizacije in je v svoji reviji na to temo objavila celo članek predsednika tedanjega nemškega nacističnega Združenja za rasno higieno, dr. Ernsta Rudina. Ukrepi dr. Rudina so v nacistični Nemčiji vodili do množičnih prisilnih sterilizacij, prisilnih splavov (opravljenih na nearijskih ali »slaboumnih« in »manjvrednih« Nemkah) in evtanazije tisočih moških, žensk in otrok, katerih življenje po nacističnih kriterijih ni imelo velike veljave.

3. napaka: Ideja o »nadčloveku« še živi

Kljub napredku v medicini, ultrazvoku in znanstveno nespornem dejstvu, da se človeško življenje začne ob spočetju, nerojeni otroci danes ne veljajo za ljudi, kot veljajo rojeni.

V praktično vsaki družbi so obstajali ljudje, ki po takratnih merilih niso veljali za ljudi. Tak primer so bili denimo afriški sužnji v Ameriki, ki jih niso imeli za ljudi, ampak stvari. Rasistično in sprevrženo idejo o »nadljudeh« pa so imeli tudi nacisti s Hitlerjem na čelu, ki si je prizadeval za čisto arijsko raso. Načrtni izgoni, preganjanje in zapiranje Judov, Romov, homoseksualcev, predstavnikov krščanskih verskih skupnosti in vseh drugače mislečih v koncentracijska taborišča, njihove usmrtitve – vse to je bilo narejeno z namenom, da se odpravi »manjvredne«. In kakor to takrat ni bilo nekaj novega, je ta ideja v neki obliki prisotna tudi danes.

Kljub napredku v medicini, ultrazvoku in znanstveno nespornem dejstvu, da se človeško življenje začne ob spočetju in da v trenutku spočetja nastane nov predstavnik človeške vrste s povsem edinstvenim DNK-jem, nerojeni otroci danes ne veljajo za ljudi, kot veljajo rojeni. Splavi se po vsem svetu vključno s Slovenijo opravljajo legalno od spočetja do rojstva, kljub omejitvam v trajanju nosečnosti. Danes smo rojeni ljudje »nadljudje«.

4. napaka: Vojna se je končala, genocid se nadaljuje

Veliko metod opravljanja splava je bilo razvitih v koncentracijskih taboriščih in se jih uporablja še danes.

Veliko metod opravljanja splava je bilo razvitih v koncentracijskih taboriščih in se jih uporablja še danes (med drugimi na primer splav s solno raztopino, ki ga je preživela Gianna Jessen). Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije v postopkih umetne prekinitve nosečnosti vsako leto umre od 40 do 50 milijonov nerojenih otrok. Številka se povsem ujema s civilnimi žrtvami šest let trajajoče druge svetovne vojne. In čeprav obsojamo genocid na eni strani, smo lahko povsem brezbrižni ali se strinjamo z njim na drugi.

5. napaka: Pozabljamo zgodovino

V mnogih stvareh smo kot družba resnično bolj napredni in pravični od tiste izpred 70 let. Toda volilna pravica, demokracija, stanje navideznega miru – vse se vedno bolj zdi, da stoji na majavih tleh. Ne smemo si privoščiti nepoznavanja zgodovine, saj kot pravi pregovor, kdor ne pozna zgodovine, je obsojen na to, da jo ponavlja.

Viri: newoxfordreview.org, angelfire.com, meehanreports.com, who.int, wikipedia.org

Foto: wikipedia