Papež: otroke ljubimo, še preden se rodijo

Thumbnail

Po razmišljanjih o materih in očetih je v peti iz ciklusa katehez o družini papež Frančišek preteklo sredo spregovoril o otrocih.

Temeljno sporočilo njegove kateheze je bilo, da so otroci edinstven in nenadomestljiv dar, radost družine in družbe.

Spregovoril je tudi o tem, kako kot otroci izkušamo najbolj zastonjsko ljubezen, ljubezen, ki si je nismo z ničimer zaslužili. Ta ljubezen, ki jo otroci izkusijo s strani staršev še pred rojstvom, je podoba Božje ljubezni.

Ob koncu kateheze se je papež znova dotaknil nauka papeža Pavla VI. iz okrožnice Humanae Vitae o odgovornem starševstvu. Ta del zato lahko razumemo kot dopolnilo komentarjem mislim o odgovornem starševstvu, ki jih je izrekel na povratku z obiska Filipinov in so v naketerih katoliških krogih povzročile precej razburjenja. 

Besedilo celotne kateheze si lahko preberete v nadaljevanju.

*****     *****     *****

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni! Po razmišljanju o vlogi očeta in matere bi današnjo katehezo o družini rad posvetil otroku oziroma bolje, otrokom. Kot zgled bom vzel čudovit opis iz Izaija. Prerok pravi: »Vsi se zbirajo, prihajajo k tebi. Tvoji sinovi prihajajo od daleč, tvoje hčere peljejo pod roko. Tedaj boš videla in žarela, srce ti bo drhtelo in se širilo« (Iz 60,4-5a).

Kako lepa podoba, podoba sreče, ki se izpolni ob snidenju staršev in otrok, ki se po obdobju, polnem težav in ločitev, ko je bilo judovsko ljudstvo daleč od doma, skupaj podajo svobodni in mirni prihodnosti naproti!

Otroci so radost družine in družbe

V resnici sta upanje naroda in sožitje med generacijami tesno povezana. O tem moramo skrbno razmisliti. Upanje naroda in sožitje med generacijami sta tesno povezana. Ob otroškem veselju staršem zaigra srce in jih odpira prihodnosti.

Otroci so radost družine in družbe. Niso vprašanje reprodukcije ali eden od načinov samouresničenja. Še manj so v lasti staršev. Ne, otroci so dar. Darilo, razumete?

Otroci so edinstven in nenadomestljiv dar

Otroci so dar. Vsak je edinstven in nenadomestljiv, pa vendar neločljivo povezan s svojimi koreninami. Biti sin ali hči po Božjem načrtu pomeni v sebi nositi spomin in upanje na ljubezen, ki se je izvršila s predajanjem življenja drugemu, popolnoma novemu in izvirnemu človeškemu bitju. Za starše je vsak otrok edinstven, poseben, različen.

Dovolite mi, da vam povem enega svojih otroških spominov. Spominjam se, da je mama o nas govorila – bilo nas je pet: »Imam pet otrok.« Ko so jo spraševali, katerega ima najraje, jim je odgovorila: »Imam pet otrok, tako kot pet prstov.« [Pokaže pet prstov na roki.] Če me udarijo po enem, boli. Če me udarijo po drugem, boli. Vseh pet me boli. Vsi so moji otroci, hkrati pa so si vsi različni – kot prsti na roki.« Takšna je tudi družina!

Otroci so si različni, vendar so vsi otroci. Otroka imate radi, ker je vaš otrok, in ne zato, ker je lep, ker je takšen ali drugačen. Ne, ampak ker je otrok! Ne zato, ker razmišlja kot jaz ali ker uteleša moje želje. Otrok je otrok: življenje smo mu dali mi, toda namenjeno je njemu, v njegovo dobro ter v dobro družine, družbe in vsega človeštva.

Ljubiti, kot ljubi Bog – ljubiti otroka, še preden je rojen

Od tod izhaja tudi globina človeškega izkustva biti sin ali hči, zaradi katere okušamo najbolj zastonjsko obliko ljubezni, ki nas vedno znova osuplja. Gre za lepoto, da smo ljubljeni vnaprej. Otroke ljubimo, še preden se rodijo.

Kolikokrat na trgu srečam noseče matere, ki mi pokažejo trebuh in me prosijo za blagoslov … Ti otroci so ljubljeni, še preden pridejo na svet. Vse to je zastonj, to je ljubezen: ljubljeni smo še pred rojstvom, tako kot nas vedno prvi ljubi Bog. Otroci so ljubljeni, še preden bi si to s čimerkoli zaslužili, preden znajo govoriti ali misliti, preden sploh pridejo na svet!

Biti otrok je temeljni pogoj, da spoznamo Božjo ljubezen, ki je edinstveni vir tega pristnega čudeža. Naj bo otrok še tako ranljiv, Bog v njegovo dušo vtisne pečat svoje ljubezni. Na tem temelji njegovo človeško dostojanstvo, dostojanstvo, ki ga ne more uničiti nobena stvar ali človek.

Poroštvo za prihodnost je spoštovanje med generacijami

Danes se zdi, da si otroci težje predstavljajo svojo prihodnost. Kot sem povedal v prejšnjih katehezah, so se očetje morda umaknili, zaradi česar so otroci v svojih korakih bolj negotovi.

Dobrega odnosa med generacijami se lahko učimo od našega nebeškega Očeta, ki nam pušča svobodo, hkrati pa nas nikoli ne zapusti. Z enako ljubeznijo nas tiho spremlja tudi, kadar nam spodleti. Nebeški Oče se v svoji ljubezni nikoli ne umakne! Vedno gre naprej in če ne more naprej, nas počaka, nikoli pa ne gre nazaj. Želi si, da njegovi otroci pogumno potujejo naprej.

Kar se tiče otrok, naj se ne bojijo naloge za izgradnjo novega sveta. Prav je, da želijo izboljšati, kar so prejeli. A to morajo početi brez nadutosti in domišljavosti. Pri otrocih je treba znati prepoznati odlike, starši pa si vedno zaslužijo spoštovanje.

Četrta zapoved otrokom naroča – in otroci smo vsi!, – naj spoštujemo očeta in mater (prim 2 Mz 20,12). Ta zapoved neposredno sledi tistim, ki se nanašajo na Boga samega. V njej je pravzaprav pridih svetega in Božjega, pridih tistega, kar je osnova za vse ostale oblike človeškega spoštovanja.

V Svetem pismu je četrti zapovedi dodano: »Da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji, ki ti jo daje Gospod, tvoj Bog!« Krepostna vez med generacijami je poroštvo za prihodnost in poroštvo za resnično človeško zgodovino.

Družba, v kateri otroci ne spoštujejo staršev, je družba brez spoštovanja. Kdor ne spoštuje staršev, izgubi tudi lastno spoštovanje! Takšna družba je obsojena na brezčutne in sebične mlade.

Imeti več otrok ne pomeni nujno neodgovorne izbire

Družba z majhnim številom potomcev, ki se ne želi obdati z otroki, ker jih ima predvsem za skrb, breme in tveganje, je potrta in obupana. Pomislimo na številna družbena okolja, ki jih poznamo v Evropi: družba je obupana, ker si ne želi otrok, ker nima otrok. Stopnja rodnosti ne dosega enega odstotka. Zakaj? Razmislite in si odgovorite sami. Če se na družino z veliko otroki gleda kot na breme, je nekaj narobe!

Okrožnica Humanae Vitae blaženega papeža Pavla VI. med drugim uči o odgovornosti pri spočetju otrok, toda to ne pomeni, da je imeti več otrok nujno neodgovorna izbira. Če se odločimo ne imeti otrok, je to sebična izbira. Življenje se pomlajuje in zahteva energijo s pomnoževanjem: bogatí se in ne siromaši!

Zahvala za starše in sklepni blagoslov

Otroci se učijo prevzemati odgovornost za svojo družino. Zorijo v njenih preizkušnjah. Rastejo v cenjenju njenih darov. Lepa izkušnja bratstva v njih zbudi spoštovanje in skrb do staršev, ki smo jim dolžni priznanje.

Veliko med vami vas ima otroke in tudi mi vsi smo otroci. Zato vas sedaj vabim k trenutku tišine. Naj se vsak od nas spomni staršev in se zahvali Bogu za dar življenja. V tišini se vsi, ki imate otroke, spomnite nanje, vsi skupaj pa se spomnimo svojih staršev. [Tišina]

Naj Gospod blagosloví naše starše in vaše otroke. Naj nam Jezus, večni Sin, ki je v polnosti časov postal otrok, pomaga najti pot novega izlitja te tako velike in hkrati tako preproste človeške izkušnje, da smo otroci.

Množenje generacij na skrivnosten način bogati življenje vseh nas, kar prihaja od Boga samega. To moramo ponovno spoznati s preseganjem predsodkov ter živeti v veri in popolni sreči.

Naj vam povem še, kako čudovito se je sprehoditi med vami ter videti očete in matere, kako dvigujejo svoje otroke, da bi jih blagoslovil. Ta kretnja je skoraj božanska. Hvala vam zanjo!

Mednaslovi so uredniški.

Prevod: Eva Markovič

Foto: famillechretienne.fr. (Fotografija je s srečanja z “otroki ulice” v Manili, januar 2015.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja