Papež končno spregovoril: in znova presenetil

Štefan Kržišnik
Nedelja, 19. oktober 2014, 9:00
Image
papez sinoda za zakljucni govor

Med sinodo o družini so nekateri pozivali papeža, naj končno spregovori, »razčisti« in se postavi v bran tradicionalnemu nauku Cerkve o družini. A njegov zaključni govor je bil nekaj povsem drugega. Je pa med navzočimi v dvorani požel petminutni stoječi aplavz.

Preden bi kdo narobe razumel te uvodne besede: ne, papež ni naredil nasprotnega od pričakovanega, namreč da bi spreminjal ali celo napadel tradicionalni nauk Cerkve o družini.

A vendarle papež ni spregovoril kot teolog, ki bi se na pretežno razumski ravni postavil na eno ali drugo stran ali jasno specificiral svoje stališče nekje vmes. Spregovoril je kot pastir in duhovni oče in pokazal na notranjo dinamiko, ki se je zgodila med sinodo, vključno z močnimi čustvi in duhovnim bojem oziroma skušnjavami.

Njegov govor je bil tako svojevrstna duhovna lekcija tistim znotraj in zunaj Cerkve, ki so napetosti in nasprotovanja na sinodi – ki jih ni bilo malo – videli predvsem kot »spopad ideologij«.

Skušnjave »tradicionalistov« in »progresistov«

Papež je v preprostem in nagovarjajočem jeziku dogajanje na sinodi primerjal s »potovanjem«, na katerem doživimo vse: od trenutkov, ko hodimo hitro, kot da bi želeli premagati čas in doseči cilj kar se da hitro, do trenutkov izčrpanosti, ko si rečemo: »Dovolj je!«

In ker gre za potovanje človeških bitij, se zgodijo tudi trenutki napetosti in skušnjav. Papež jih je nekaj posebej izpostavil.

  • Skušnjava »sovražne rigidnosti«: to je, ko se zapiramo v »zapisano črko«, ne pustimo pa, da bi se odprli Bogu presenečenj; ko se omejujemo na »zakon«, z gotovostjo tega, kar vemo in ne tega, kar se še moramo naučiti. Zelo neposredno je papež imenoval, kdo je podvržen tem skušnjavam: v Kristusovem času so bili to zeloti, skrupulozniki in pikolovci, v današnjem času pa so »tako imenovani tradicionalisti« in intelektualci.
  • Skušnjava »destruktivne dobrodušnosti«: ta v imenu varljivega usmiljenja obvezuje rane, ne da bi jih najprej tudi zdravila; ukvarja se s simptomi in ne z vzroki in koreninami. Tudi tu je neposredno imenoval tiste, ki so podvrženi tej skušnjavi: to so »dobričine«*, bojazljivci in v današnjem času »tako imenovani progresisti in liberalci«.

Z omenjenima skušnjavama je papež presenetljivo imenoval »tako imenovana« dva tabora, ki so ju v medijih in javnosti pogosto prepoznavali kot tista, ki sta se spopadla, in pokazal na duhovne pasti, v katere zapademo v skrajnostih.

Navedel pa je še tri skušnjave.

  • Skušnjava »spremeniti kamne v kruh« (da bi prekinili dolg in boleč post, prim. Lk 4,1-4) in skušnjava »spremeniti kruh v kamne« (da bi jih lahko vrgli v grešnike, prim. Jn 8,7).
  • Skušnjava, da bi »sestopili s križa«, da bi ugajali ljudem, in ne ostali na križu in izpolnili Božjo voljo; da bi se priklonili pred duhom sveta namesto pustili očistiti Božjemu duhu.
  • Skušnjava, da bi »zanemarjali zaklad vere« in se ne videli kot varuhi tega zaklada, ampak kot gospodarji; in na drugi strani skušnjava, da bi »zanemarjali resničnost«, uporabljali pedanten ali »zglajen« (izumetničen« jezik, ki pove tako veliko stvari, a obenem nič.

Papeževo zadovoljstvo ob dinamičnem dogajanju

Čeprav so mnogi katoliki po svetu ob tem, kar se je dogajalo v zadnjih dneh v Rimu, čutili precejšnje nelagodje, pa je bila papeževa ocena dogajanja jasna: »Osebno bi bil zelo zaskrbljen in razočaran, če teh skušnjav in teh živahnih pogovorov, teh vzgibov duha, kakor jih poimenuje sveti Ignacij (Duhovne vaje, 6), ne bi bilo – če bi bili vsi v stanju soglasja ali tiho v lažnem spokojnem miru.«

»Mnogi komentatorji in ljudje, ki so se pogovarjali o sinodi, so si predstavljali, da vidijo prepir v Cerkvi, kjer je en del proti drugemu«, pravi papež in dodaja, da so ob tem celo podvomili v Svetega Duha, ki je »vodil barko Cerkve po svojih Služabnikih skozi zgodovino«, tudi »ko je bilo morje razburkano in veter nasproten« in ko so bili služabniki »nezvesti« in »grešniki«.

papez hvala novinarjem

Po zadnjem zasedanju se je papež osebno zahvalil novinarjem

Znova pa je papež tudi opozoril, da je sinoda proces, pot, na kateri se dogaja rast, in da je pred sinodo še leto pomembnega dogajanja: »Dragi bratje in sestre, imamo še leto dni pred seboj, da ideje te sinode postanejo bolj zrele v duhu resničnega duhovnega razločevanja in da najdemo konkretne rešitve za tako veliko težav in nešteto izzivov, s katerimi se morajo danes soočati družine; da damo odgovor na mnoge okoliščine, ki družinam jemljejo pogum in jih dušijo.

»Sprejeti« ali »iti za in najti«?

Iz kratkega in bogatega nagovora** naj izpostavim le še en odstavek, v katerem so nekateri novinarji (denimo ameriški novinar Austena Ivereigh, ki pripravlja papeževo biografijo z naslovom »Veliki reformator«) prepoznali v šalo zavit odmev na vihar ob tisti dikciji v vmesnem poročilu sinode, ki je govorila o »sprejemanju« homoseksualnih oseb v občestvu Cerkve.

Naj navedem odstavek kar v celoti.

»Zdaj bomo spregovorili nekaj o papežu, o njegovem odnosu do škofov [smeh]. Dolžnost papeža je, da zagotavlja enost Cerkve, da spominja verne na njihovo dolžnost, da zvesto sledijo Kristusovemu evangeliju; da spominja pastirje, da je njihova prva naloga, da hranijo čredo – da hranijo čredo – ki jim jo je Gospod zaupal, in da z očetovsko skrbjo in usmiljenjem ter brez strahu iščejo in sprejmejo izgubljeno ovco. Tukaj sem naredil napako. Rekel sem sprejmejo: [namesto] gredo za njo in jo najdejo.«

Zadnji stavek je zagoneten. Navedel sem dobesedni prevod italijanskega originala (»Ho sbagliato, qui. Ho detto accogliere: andare a trovarle.«), ki pa ga lahko razumemo v smislu: »Rekel sem sprejmejo: [namesto, da bi rekel] gredo za njo in jo najdejo.

sinodalna dvorana

Sinodalno zasedanje

Tega sporočila ne moremo razumeti brez dveh kontekstov.

Prvi je prilika o izgubljeni ovci iz Lk 15,1-7, kjer pastir pusti čredo devetindevetdesetih ovac zaradi ene izgubljene. Evangelist Luka uporabi izraz, da je pastir šel za ovco in jo našel (slov. iti / najti, it. andare / trovare).

Drugi kontekst pa je sporni odstavek iz vmesnega poročila na sinodi, ki je govoril o »sprejemanju« homoseksualnih oseb. V italijanskem originalu je beseda »sprejemati« ostala (»accogliere le persone omosessuali«), v angleškem pa je bila po kritikah in burnih odmevih spremenjena (»providing for homosexual persons«).

Težko bi trdili, da zgornje papeževe besedne igre ob uporabi besede »sprejemati« niso odmev tega dogajanja. Kako pa jih natančno interpretirati – ali je papež s tem zbodel tiste, ki so izganjali besedo »sprejemati« iz sinodalnih besedil, ali pa je s tem ponižno priznal, da se je glede na evangelij zmotil? – to prepuščam bralcem. :) Interpretaciji »tradicionalista« in »progresista« se bosta bržkone razlikovali …

Zaključno besedilo sinode: trije členi zavrnjeni

Papežev govor so mnogi, ki so ga poslušali, že pred javno objavo označili kot čudovitega. Javnosti je bil posredovan pozneje, v vatikanskem tiskovnem uradu so priznali, da nanj niso bili pripravljeni.

Čeprav so se pred včerajšnjim zaključkom sinode med novinarji, ki so spremljali sinodo, širile govorice, da končno besedilo sinode ne bo takoj objavljeno, pa se je zgodilo tudi to. In ne samo to, papež je osebno želel, da se objavijo rezultati vseh glasovanj o besedilu (sinodalni očetje so glasovali o vsakem členu posebej) in da se objavijo tudi besedila členov, ki so bila zavrnjeni.

Tako je javnost lahko že včeraj izvedela, da so bili zavrnjeni trije členi besedila: dva govorita o ločenih in znova civilno poročenih, eden pa o homoseksualcih. (Zavrnjeni v tem primeru pomeni, da niso dosegli dvotretjinske večine; so pa vsi trije nesprejeti členi dosegli navadno večino.)

Sinodalni očetje pa so ob sklepu sinode izdali tudi besedilo, ki je predvsem spodbuda "tradicionalni" družini. 

Več o zaključku sinode, ki bo svojo prvo etape sklenila z današnjo mašo in beatifikacijo Pavla VI., ter o vsebini zaključnega poročila, bomo na iskreni.net spregovorili v tednu, ki prihaja.

Opombi:

* Zelo težko sem našel izraz v slovenščini, ki bi ujel konotacije, ki jih sporoča papež. Papež uporablja besedo »buonisti«, v angleškem prevodu so se odločili za izraz »do-gooders«. Angleški prevod govora je dostopen tukaj, italijanski original pa tukaj. Za tiste, ki vsaj malo razumete italijansko, priporočam, da prisluhnete avdio posnetku, kjer moč in milina papeževe besede hkrati prideta še bolj do izraza.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.