Papež: govorite brez strahu, poslušajte ponižno!

Nekaj dni po začetku sinode o družini lahko z gotovostjo zatrdimo, da je v Vatikanu resnično zavel svež veter. Ozračje odprtosti omogoča odkrit pogovor med kardinali in škofi tudi o temah, kot so ločitev, homoseksualnost, kontracepcija ali predzakonska spolnost.

Odkrito o spolnosti kot temelju zakonske duhovnosti

Čeprav so zasedanja zaprta za javnost, pa sodelujoči podelijo svoje vtise z novinarji. Tako je denimo včeraj na tiskovni konferenci angleški kardinal Vincent Nichols dejal, kako pomembno je, da škofje in kardinali lahko na zasedanjih prisluhnejo tudi zakonskim parom. Vzdušje pa je označil kot zelo odprto in sproščeno.

Kardinal Nichols je še posebej omenil pričevanje avstralskega zakonskega para v uvodu sklopa Božji načrt za zakon in družino: »Njuno razmišljanje o osrednji vlogi spolnosti in spolnih odnosov v zakonu je bilo zelo eksplicitno in razčlenjeno – o tem škofje res večinoma ne govorimo! Toda dejstvo, da smo imeli možnost to slišati v uvodu, je odprlo prostor, ki so mu sledili tudi drugi, in prišlo je do prepoznanja, kako je spolnost res pogosto središčna točka za dobro počutje, za blaginjo v zakonu.«

Kaj storiti, ko otrok domov pripelje homoseksualnega partnerja?

Avstralska zakonca Ron in Mavis Pirola pa sta največ zanimanja in tudi odzivov javnosti požela zaradi svojih besed o homoseksulnosti.

Pričevala sta namreč o izkušnji, ki sta ju imela njuna prijatelja, zakonca, ko sta pripravljala družinsko božično praznovanje in jima je sin izrazil željo, da bi pripeljal domov svojega homoseksualnega partnerja.

Cerkev vedno čuti napetost med zagovarjanjem in ohranjanjem nauka ter izražanjem sočutja in usmiljenja.

Čeprav zakonca v polnosti verjameta v nauk Cerkve o spolnosti in sta se zavedala, da bodo homoseksualnega partnerja videli tudi vnuki na praznovanju, sta se odločila, da sina in njegovega partnerja sprejmeta. Njun odziv bi lahko najbolje povzeli v treh besedah, ki sta ju izrekla po poročanju zakoncev Pirola: »Je najin sin.«

Zakonca Pirola sta še dejala, da bi to lahko bil tudi model za evangelizacijo v župnijah, ki se soočajo s podobnimi primeri: »Cerkev vedno čuti napetost med zagovarjanjem in ohranjanjem nauka ter izražanjem sočutja in usmiljenja.«

Potreba po bolj vključujočem jeziku

Zakonca Pirola sta se zavzela za to, da bi pri nauku Cerkve o spolnosti več poudarka dajali pozitivnim dimenzijam. Prepričana sta, da »dokler poročeni pari ne pridejo do točke, ko začnejo svojo spolnost globoko spoštovati kot temelj duhovnosti«, zelo težko tudi cenijo in sprejmejo lepoto katoliškega nauka, kot je denimo zajet v okrožnici Humanae Vitae.

»Pri teh prizadevanjih pa je potreben nov jezik, ki se bo dotaknil src ljudi,« sta dodala.

Da je bila potreba po novem jeziku pomembna tema pogovorov na sinodi je na včerajšnji tiskovni konferenci potrdil tudi vodja vatikanskega tiskovnega urada Federico Lombardi. Dejal je, da potrebujemo bolj občutljiv in vključujoč jezik, ki ljudi ne bo odvračal od Cerkve.

Njegov sodelavec, Kanadčan Tom Rosica pa je navedel nekaj primerov: izrazi, kot so »živijo v grehu«, »notranje neurejeni« in »kontraceptivna miselnost« niso nujno izrazi, ki bi ljudi pritegnili h Kristusu in Cerkvi.

Papež si želi odprte in bratske debate

Čeprav je bilo ob živahnih razpravah pred sinodo, ki so se vrtele predvsem okoli vprašanja ločenih in znova civilno poročenih, čutiti strah, da bo sinoda predvsem »doktrinalni spopad« (nekateri kardinali so bili celo mnenja, da je treba omenjeni predlog čimprej »dati z mize«), pa se po prvih dveh dneh zasedanj zdi, da je prevladalo tisto, kar si resnično želi tudi papež Frančišek: odprta debata in resnično soočenje z življenjem ljudi.

Papež je že na molitvenem večeru pred začetkom sinode pomenljivo prosil predvsem za »odkrito in bratsko debato«. Kardinal Lorenzo Baldisseri, tajnik sinode, pa je na tiskovni konferenci ob začetku sinode poudaril, kako pomembno bo iskanje »enosti v različnosti«.

Če bi hoteli katoličanom spregovoriti tako, kot smo jim do sedaj, bi lahko napisali dokument in jim ga poslali. Ne bi bilo treba sklicati sinode.

Še bolj preprosto neposreden in jasen pa je bil Frančišek do škofov in kardinalov v uvodnem nagovoru prvega zasedanja sinode. Pozval jih je, naj govorijo brez strahu in obenem ponižno poslušajo.

Dejal je: »Naj nihče ne reče: ‘Ne morem tega povedati, kaj si bodo pa drugi mislili.’ Vsak mora reči tisto, kar čuti, da je njegova dolžnost v Gospodu, ne glede na to, kaj si bodo mislili ljudje, brez strahu. In obenem naj vsak posluša ponižno in z odprtim srcem to, kar ima povedati njegov sobrat.«

Papež je navedel tudi konkreten primer. Po februarskem konzistoriju, kjer je precej viharja povzročil uvodni nagovor kardinala Walterja Kasperja, ki je odprl vprašanje ločenih in civilno poročenih, je papežu nek kardinal zaupal, da je okleval spregovoriti v strahu, da bo njegovo mnenje v nasprotju s papeževim.

»To ni dobro, to ni sinodalnost,« se je na njegov strah odzval papež.

Namesto akademskosti soočenje z življenjem

Angleški kardinal Vincet Nichols je izpostavil še eno pomembno razsežnost te sinode: da škofje ne zasedanjih ne govorijo kot akademiki, ampak kot duhovniki in člani družin (kajti prav sak ima tudi izkušnjo družine).

Po njegovem mnenju postaja po začetnih srečanjih jasno, da prva sinoda pod papežem Frančiškom ne prinaša samo bolj odprtih in iskrenih debat, ampak tudi razprave, ki so veliko bolj povezane z resničnim, vsakdanjim življenjem – tega pa večina škofov v Vatikanu v preteklih letih po Nicholasovem mnenju ni doživela.

Duh, v katerem poteka nova sinoda, pa je morda še najbolje opisal italijanski nadškof Bruno Forte: »Če bi hoteli katoličanom spregovoriti tako, kot smo jim dosedaj, bi lahko napisali dokument in jim ga poslali. Ne bi bilo treba sklicati sinode.«