Papež Frančišek priporoča: veselje ljubezni v nepopolni družini

Štefan Kržišnik
Torek, 12. april 2016, 12:24
Image
veselje ljubezni

Moj najmočnejši osebni vtis ob prvem srečanju z Amoris Laetitia (slovensko: Veselje ljubezni), papeževo apostolsko spodbudo po zaključku več kot dveletnega procesa sinode o družini, je bil – olajšanje.

A šlo je tudi za drugo, veliko bolj globinsko olajšanje, ki je vzniknilo ob srečanju s temeljnim duhom Veselja ljubezni, s sporočilom, ki prežema celotno besedilo od začetka do konca: poročiti se, ustvariti družino, je nekaj najbolj dragocenega na svetu, a ko stopaš po tej poti, ne rabiš biti popoln.

Ali kot so posrečeno zadeli naslov prvega članka o Veselju ljubezni sodelavci na Domovini: »Papež o družini, ki ne pade z neba popolna, ampak počasi zori v ljubezni«.

»Zahvaljujem se Bogu za mnoge družine, ki – daleč od tega, da bi se lahko imele za popolne – živijo v ljubezni, uresničujejo svojo poklicanost in vztrajno hodijo naprej, pa četudi na tej poti velikokrat padejo,« pravi papež Frančišek (AL 57).

Kako je oznanilo zakona in družine padlo v past idealizacije

Papež je v oceni dela z družinami v zadnjih desetletjih mestoma zelo samokritičen. »Dolgo smo mislili, da preprosto s poudarjanjem vprašanja nauka ter bioetičnih in moralnih vprašanj, brez spodbujanja odprtosti za Božjo milost, dajemo zadostno podporo družinam, krepimo zakonske zveze in osmišljamo zakonsko življenje. Tako včasih lažje predstavimo zakon kot breme za vse življenje, namesto da bi ga predstavili kot dinamično pot osebnega razvoja in uresničitve«. (AL 37)

"Veselje ljubezni" od začetka do konca prežema sporočilo: poročiti se, ustvariti družino, je nekaj najbolj dragocenega na svetu, a ko stopaš po tej poti, ne rabiš biti popoln.

A oznanilo zakona in družine kot skupka naukov ter moralnih vprašanj še niti ni največja past. Papež opozarja še na eno nevarnost, v katero lahko zapademo, ko si prizadevamo preseči zgolj poudarjanje nauka in moralnih vprašanj, na način, da bi ljudi pritegnili z krščansko vizijo zakonske zveze, ki je sicer zares veličastna, saj je prava podoba (ikona) Božje ljubezni.

To je past idealizacije, ki je v sodobnem svetu, tako zaznamovanem s človeško krhostjo na družinskem področju, lahko še posebej nevarna: »Ni potrebno, da dvema oseba z vsemi njunimi omejitvami naložimo breme, da bi morala popolno odslikavati zvezo med Kristusom in njegovo Cerkvijo, kajti zakonska zveza kot znamenje vsebuje 'dinamičen proces ..., v katerem človek napreduje po korakih in postopa vključuje darove, ki mu jih je dal Bog'.« (AL 122)

»To je za naju preveč. Tega ne moreva živeti.«

Sam že več kot desetletje delam v družinski pastorali in upam si trditi, da smo pri oblikovanju zakoncev v programih Zavoda iskreni.net že presegli pristop, da je za zadostno podporo zakoncem dovolj preprosto poudarjanje vprašanj nauka ter bioetičnih in moralnih vprašanj – čeprav daleč od tega, da bi jih s tem realitivizirali!

Osebno je bilo pri tem premiku zame najbolj odločilno srečanje s teologijo telesa Janeza Pavla II., ki človeku pomaga, da zakonsko zvezo ne samo sprejme kot vrednoto ali dediščino prejšnjih generacij, ampak po njej osebno zahrepeni.

Pa vendar sem, ko smo na tečajih teologije telesa ob srečanju z mnogimi pari odkrival zanimiv fenomen: mnogi so se nad veličastno vizijo poročne ljubezni, spolnosti, rodovitnosti v zakonu navdušili, čutiti je bilo, da se jih je "veličastna vizija" osebno močno dotaknila ... a po nekem določenem času je nastopilo malodušje: »To je za naju preveč. Tega midva ne moreva živeti.«

Tudi zavedanje, da gre za rast, za postopnost, za odpiranje Božji milosti in postopno vključevanje darov, ki jih je po zakramentu zakona dal Bog, ni pomagalo. Trčenje z Božjim povabilom, ki je bilo predstavljeno in dojeto kot »ideal«, je že naredilo svoje.

V teh trenutkih, zlasti ob srečanju z nekaterimi zahtevnimi situacijami mnogih parov, sem začutil, da v današnji družinski pastorali zelo manjka dobra pedagogika vzgoje, oblikovanja, spremljanja.

Pavel VI. – pogumna obramba, Janez Pavel II. – veličastna vizija, Frančišek – privlačna pedagogika

Cerkev je v soočanju s krizo zakona in družine v sodobnem svetu v zadnjem pol stoletja prehodila pomembno pot.

Papež Frančišek pastoralno spreobrnjenje vidi v močnem, paradigmatskem premiku, s katerim postavi v vstopno točko pedagogike objem Božjega usmiljenja. S tem kar neankrat ni več »drugorazrednih«, ampak smo vsi posebne vrste »prvorazredni« – vsi smo zaznamovani s krhkostjo in nepopolnostjo, vsi potrebujemo najprej Božje usmiljenje.

Prvi korak je leta 1968 naredil papež Pavel VI. z okrožnico Humanae Vitae (O človeškem življenju). V času vrenja spolne revolucije je obranil temelje in preroško pokazal, kakšne posledice lahko prinese razgradnja zakona in družine. Kako radikalen je bil, dokazuje dejstvo, da je to okrožnico zavrnilo tudi ogromno katoličanov.

Papež Janez Pavel II. se je zavedal, da samo Humanae Vitae ni dovolj. S katehezami o teologiji telesa in svojo apostolsko spodbudo Familiaris Consortio (O skrbi za družino) po sinodi o družini leta 1980 je dal nauku Humanae Vitae okus, privlačnost. Narejen je bil drugi korak. Janeza Pavla II. je vzelo resno več ljudi kot Pavla VI. Mnogi, ki so so se odprli sporočilu teologije telesa, so doživeli resnično prerojenje.

A v današnjem času, v široki krizi zakonskega in družinskega življenja in v družbenem okolju uničujočih posledic spolne (in zakonske!) revolucije je bil očitno potreben še tretji korak – kako to privlačno vizijo spraviti v življenje ljudi, da ne bo več bodisi »breme za vse življenje« bodisi »ideal, ki ga ne moreva živeti«.

In ta pomemben korak se je s sinodo in Veseljem ljubezni zgodil s papežem Frančiškom.

Vstopna točka – objem Božjega usmiljenja v naši nepopolnost in krhkosti

Narobe bi bilo, če bi interpretirali, da sta papež Frančišek in ta sinoda izumila neko povsem novo družinsko pastoralo. Napetost med jasnim oznanilom nauka in bližino ljudem v njihovi vsakdanji situaciji ni bilo tuje ne Pavlu VI. ne Janezu Pavlu II. (in ne Cerkvi v času enega ali drugega).

A kljub temu se je v zadnjih desetletjih oblikovala pastoralna klima, v kateri se je Božji načrt za zakon in družino predstavljal ali bil dojet kot ideal – če tega ideala ne dosegaš, pa je na voljo Božje usmiljenje, da te na tej poti malo "popravi".

Hudič se skriva v detajlih in tako se je pri ljudeh klub dobrim namenom pastoralistov prikradel občutek drugorazrednosti. Celo pri zakoncih, kjer je na zunaj videti, da živijo zgledno, pa jim morda manjka nekaj kamenčkov v mozaiku te »popolnosti«, kaj šele pri ljudeh, ki so bili zaznamovani recimo z razpadlimi zakoni.

Papež Frančišek zato jasno pravi: »Mnogi ljudje čutijo, da sporočilo Cerkve o zakonu in družini ne odseva jasno pridig in drž Jezusa, ki je postavil zahteven ideal, a nikoli ni spodletel v tem, da bi pokazal usmiljenje in bližino krhkosti posamaznika, kot je bila Samarijanka ali ženska, ki so jo ujeli v prešuštvovanju.« (AL 38)

Jezus je bil popoln, zato je tudi to razmerje med zahtevnim idealom ter bližino, nežnostjo in usmiljenjem človeku v njegovi krhkosti znal v popolnosti uloviti.

Mi vsi, ki delamo v družinski pastorali, pa nismo, zato v današnjem času potrebujemo pravo zdravilo za naše »pastoralne bolezni«, zdravilo, ki nam bo pomagalo k "pastoralnemu spreobrnjenju".

In papež Frančišek to zdravilo vidi v res močnem, paradigmatskem premiku, s katerim postavi v vstopno točko pedagogike objem Božjega usmiljenja. S tem kar neankrat ni več »drugorazrednih«, ampak smo vsi posebne vrste »prvorazredni« – vsi smo zaznamovani s krhkostjo in nepopolnostjo, vsi potrebujemo najprej Božje usmiljenje. In šele nato lahko gremo, v tej svojevrstni enakosti, drug ob drugem po poti zorenja.

Ne samo sprejeti nepopolnost, ampak v njej tudi živeti veselje ljubezni

»Ljubezen obstaja skupaj z nepopolnostjo. Ljubezen 'vse prenese' in lahko ostane mirna tudi ob omejitvah ljubljene osebe.«(AL 113)

Prav ta nepopolnost nas lahko odpira resničnemu odnosu z Bogom, s tem pa tudi resnični rasti v ljubezni.

Še več, kljub tej nepopolnosti – ali morda celo v njej – je moč živeti veselje ljubezni.

In prav v tem je najbolj olajšujoče, s tem pa tudi najbolj osvobajajoče sporočilo Veselja ljubezni.

Foto: TW @AGisotti

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.