Odločitev za spol prepuščena otroku

Thumbnail

Kanadska starša sta se odločila, da svojemu otroku ne bosta povedala spola, saj izbiro prepuščata njegovi oz. njeni kasnejši odločitvi. Po njunem mnenju je spol nekaj, za kar se odločimo, in ne nekaj, kar nam je dano.

38-letna Kathy Witterick in 39-letni David Stocker sta se odločila, da bo spol njunega tretje rojenega otroka, ki sta ga poimenovala Storm, ostal skrivnost. Spol tako poznajo le: njegova starša, starejša brata, tesen družinski prijatelj in dve babici, ki sta prisostvovale porodu na domu družine v Torontu.

Novico o rojstvu sta starša sporočila na način, da ne želita razkriti spola zato, ker želita otroku prepustiti vso svobodo in izbiro pri tem, kako in v kaj se bo razvijal. Reakcija na novico je bila sprva tišina, nato pa ogorčenje.

Kathy od svoje odločitve ne odstopa in pravi: »Ko se rodi otrok, je prvo vprašanje: Je fantek ali punčka? in to celo od najbližjih.» David pa ji pritrdi: “Če bi nekoga res rad spoznal, ga ne vprašaš, kaj ima med nogami.”

Stormova starejša brata, 5-letni Jazz in dveletni Kio, sama odločata, kdaj se bosta postrigla in kakšna oblačila bosta oblekla (vključno z roza krili, dolgimi lasmi spetimi v kitke). Jazz obožuje roza barvo, Kio pa vijolično. Večina ljudi jih zaradi njunega videza zamenjuje z dekleti. Nekateri otroci se z njima nočejo igrati prav zato, ker nista ne to ne ono.

Zato sta starša sklenila, da bosta Storma vzgajala kot »otroka brez spola«. Hkrati tudi priznavata, da jima skrivanje Stormovega spola jemlje veliko energije, vendar je to problem družbe in ne njiju.

“Saj je fantek, kajne?” sosedje sprašujejo Kathy, ko se s 5-mesečnim Stormom odpravita na sprehod. Tega je že navajena. Sosedje vedo za njuno odločitev, vendar je ne razumejo. Starša pa sta prepričana, da dajeta svojim otrokom svobodo, da si sami izberejo, kaj želijo biti ne glede na norme, ki jih družba pripisuje moškim oz. ženskam.

Psihologinja Diane Ehrensaft opozarja na nevarnost takega ravnanja, saj se tak otrok kasneje ne bo mogel postaviti ne v vlogo moškega ne v vlogo ženske, saj starša ustvarjata neko novo kategorijo spola – drugačnost od vseh ostalih. Ta otrok ne bo imel možnosti, da bi v sebi res odkril, kaj dejansko je.

 

Viri:
http://www.dailymail.co.uk/news/article-1389593/Kathy-Witterick-David-Stocker-raising-genderless-baby.html#ixzz1PFKin6nu
http://www.parentcentral.ca/parent/babiespregnancy/babies/article/995112–parents-keep-child-s-gender-secret

Sama se strinjam s tem, da otroke ne smemo vkalupljati v stereotipe, da jim moramo pusti, da sami raziskujejo, izbirajo, preizkušajo, se odločajo. V današnji družbi vedno bolj prevladuje miselnost, kako moramo biti vsi enaki, kako biti ženska ni nič drugače kot biti moški, kako imamo pravico o vsem odločati sami. Ampak ali res lahko s svojimi radikalnimi idejami spreminjamo to, s čimer smo biološko določeni? 

Če se sama kot ženska odločim, da bi bila raje moški, se lahko postrižem, oblečem v moška oblačila, začnem prebirati revije o avtomobilih … pa še vedno ne bom moški. Še vedno bo moja ženska narava narekovala moja doživljanja, moja čustvovanja in tudi moje reakcije. In tega s še tako dobro preobleko ne morem skriti. Ampak ali res lahko s svojimi radikalnimi idejami spreminjamo to, s čimer smo biološko določeni?

Tudi če pogledam svoja dva otroka, fantka in deklico, vidim, kako sta si ravno zaradi spola tako različna. Sin lahko obleče krilo, lahko si pripne špangico v lase, lahko se igra s punčko, pa bo to počel na povsem drugačen način kot to naredi hči. Podobno lahko hčer obleče fantovska oblačila, se igra z avtomobilčki, koplje in zida po pesku, pa se bo še vedno obnašala drugače kot sin. Nikoli ne bo s takim zanimanjem opazovala traktorjev kot to počne sin. In sin ne bo nikoli s takim zanimanjem in nežnostjo nabiral rožic kot to počne ona.

Spola se pač ne da izbrati, saj se narava ni zmotila. Zato otrokom pustimo, da so to, kar so.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. O, groza, a so ljudje že popolnoma izgubili glavo????
    Jaz sem se rodila z vagino, moj mož s penisom. In glede na spolni ud, na katerega je vezano čustvovanje, oblika postave, potreba po čokoladi 😛 , je človeška rasa rekla, kaj je moški, kaj je ženska. Lahko bi bili tudi žnj in žblj, ampak vsekakor pa ni vse kar eno in isto. Bogi otrok. Kako se bo identificiral? Saj bo popolnoma zmeden in izgubljen. Kako neskončno žalostno je, da je človeštvo v tem in prejšnjem stoletju tako izgubilo smer. 🙁 🙁 🙁

  2. Spol je družbeno determiniran, drugače se ne da razložiti različnega dojemanja spolov v različnih kulturah. V Indiji je npr. kasta “moških”, ki se oblačijo v ženska oblačila, se ličijo in opravljajo ženska opravila.

    @petja
    Jaz sem pa mislil, da je človeštvo izgubilo smer zaradi, oh npr. nekaj deset genocidov v zadnjih 100 letih. Genocidov, do katerih je prišlo zaradi politike, vere in drugih neumnosti, ki jim sledijo ljudje.

  3. englisman lej, a maš penis a ga nimaš? No daj, odgovor je zelo preprost, na katerega lahko sam odgovoriš, sploh ne rabiš da te družba prej določi.

    Pa pejd rojevat otroke če jih moreš…al te je samo družba določla, da ne moreš, drugače bi jih verjetno čist lahko ane!?!

  4. Stvar je čisto preprosta – eno je naravni spol, to kar ti imenuješ penis in vagina. Nekaj povsem drugega pa je družbeno determiniran spol – če se nek fant počuti, da bi bil bolj srečen kot ženska ima vso pravico zahtevati, da ga družba dojema kot žensko. Seveda ga bo naša patriarhalna družba zavrgla, vendar je svet veliko večji od naše družbe. V Indiji bi ga npr. normalno sprejeli.

  5. ne, nobene pravice nima zahtevat od družbe, da ga dojema kot žensko – ženske smo samo tiste z vagino. samo tiste. Lahko pa zahteva, da ga družba sprejema kot požensščenega, to bi pa šlo 😉

  6. Zanima me, kam se je skrila tista ljubezen, o kateri je govoril Jezus B)

    Sicer pa imam jaz pravico zahtevati, da me drugi kličejo tako, kot želim jaz. Če sta mi starša dala ime Janez in želim postati Marija, so drugi ljudje to mojo željo dolžni spoštovati. V kolikor seveda razumejo koncept človekovih pravic B)

  7. Ja se strinjam s tem da je nekaj spol, nekaj pa to kar družba določenemu spolu pripiše – fantje ne jokajo, igrajo se z avtomobilčki,… punčke pa se oblačijo v roza in igrajo s punčkami,…
    To je tisto kar se tudi meni ne zdi OK. Ampak tukaj je govora o tem da starša ne želita povedat ali je otrok fantek ali punčka!!! HALO!!! Kaj se ima v zvezi s tem otrok za odločit? Kromosomska slika je jasna, spolni organi so jasni… ženska ali moški in konec. Kaj pa če se ne bo odločil za nič od tega? Kaj bo potem – ostal brezspolnik? Neopredeljen…
    Kaj ma to veze z oblačenjem in obnašanjem?!
    Jaz svojih dveh sinčkov tudi ne oblačim izključno v modro in tudi ne bom od njiju zahtevala da počneta “fantovske” stvari!Kot hčerke ne bi oblekla le v roza in ji tlačila dojenčkov roke. Ampak dala pa bi ji vedeti da je deklica, in njemu da je deček. To kar se gresta ta dva je pa tako totalno butasto in tako mimo da se sploh ne da povedat.
    Dečka in deklico pa lahko vzgajaš tako da ju ne determiniraš s tem kako naj bi se obnašal, oblačil, govoril, kaj naj mu bo všeč,… Ampak tukaj so totalno zamešali vse pojme!

  8. @tamala

    Se strinjam s tabo, omenjena starša delata otroku več škode kot koristi. Še vedno se je namreč treba zavedati, da je potrebno spoštovati nekatera družbena načela, če želiš kolikor toliko normalno eksistirati v tej družbi.
    Sploh pa je tu govora o naravnem spolu, ki je povsem jasen.

  9. Glede odštekanega para: Starši ne delajo otrokom škode, če jim privzgajajo delovne navade in jih učijo spoštovanja do drugih.

    Vovkova naj se najprej nauči ločevati med fanti, ki se šminkajo za šalo in fanti, ki to počnejo zaradi notranjega zadovoljstva. Če se njen sin samo zeza, še ne pomeni, da je vsem fantkom oblačenje v mamine cunje le nedolžen hec. Nekateri fantki se počutijo dive v punčkastih cunjah in hvalabogu, da se take vrste fantek ni rodil tebi, ker bi potem opazila, da le preveč uživa in bi ga potem poslala na prevzgojo v pravega(le kaj je to?) moškega. 👿

    1. Pa saj se v Afriki in kje drugje tudi moški “lišpajo, pa nosijo kikle (taki so še Škoti), pa se zato ne smatra, da so ženske.

      Lili a razumeš point, da ni fora v oblekah, pa lišpanju, pa zabavi, pa zadovoljstvu, ampak da otroku niti ne poveš kaj je – pa mu kljub temu, da mu poveš spol, mirno dovoliš, da počne vse kar počnejo ženske.

      Sicer pa starša kaj dolgo ne bosta morala skrivati – bo otrok sam hitro skapiral, kdo je. Ampak do takrat bo pa nekaj škode že narejene – pa ne za družbo, ampak za njunega otroka.

  10. P.S. Da otrokom ne povesta biološkega spola, ki je v osnovi zelo nedolžna stvar, vas je zelo zjezilo, čeprav protestirate proti družbenim spolom. Hja, vseeno ste v stereotipe o moških in ženskah zaljubljeni bolj, kot si upate priznati. B)

  11. V večini se strinjam s Tamalo. Je pa vseeno res, da biološki spol pri določenem deležu ljudi še ne determinira – recimo temu – psihološkega. Vendar tisti, ki gre skozi takšno doživljanje, običajno sam odkrije to protislovje navkljub poznavanju svojega biološkega spola. Skrivanje je zato odveč. Je pa tudi res, da družba še vedno težko sprejema takšno drugačnost in spremembe. Če ne bi bilo tako, takšno skrivanje ne bi bilo potrebno.

    Drugače pa, pardon my French, BS: spol tega otroka mora sigurno poznati vsaj še kakšen uradnik, ker je to eden od osnovnih podatkov o vsakem državljanu. Povsem pragmatično zastavljeno. In pa seveda mora kaj vedeti tudi pediater. Mimogrede – kaj pa glede potencialno potrebnega zdravljenja? Od tega, da so ženske in moški lahko različno dovzetni tako za določena zdravila kot bolezni, do tega, da bi ta otrok lahko že takoj na začetku potreboval zdravljenje, specifično za njegov (biološki) spol (na primer problemi z modi pri fantkih). Bodo ti starši samo skomignili z rameni in rekli, da oni z zdravljenjem ne bodo dokončno determinirali biološkega spola?!

    Me pa drugače zanima, katere zaimke uporabljajo za tega otroka. Rečejo “he (or she) did it” ali “it did it…”? Eh, ti starši so očitno sperfekcionizirali scientološko dojemanje vzgoje. Tom in Katie jim sigurno zavidata. ;P

  12. Ne vem zakaj se sploh pogovarjajo z njim. Tako mu bodo vsilili jezik, ki naj ga govori in je povsem odvisen od družbe. Grozno – določili so mu tudi narodnost.

    Na eni izmed tujih strani sem prebrala dober komentar: Jasno se opazi, da je fantek, starša sta si pa očitno zaželela punčko, pa zdaj komplicirata 😀

  13. Pa smisel tega članka oz. početja je privabljanje pozornosti. Itak moraš bit danes odbit, zato da si prepoznaven in se kdo začne ukvarjat s tabo.
    Lulek ti zraste ali pa pač ne. Od tega je pač odvisen spol. To, kar potem mi pojmujemo kot družbeno sprejemljivo obnašanje za posamezen spol je pa že druga pesem. In ta del se pa res razlikuje med kulturami, narodi. Ampak ne razumem, zakaj bi pri tem otroku pustil kvazi možnost odločanja. Starši smo zato, da otroke učimo in učimo jih tisto kar so učili nas. Ker sicer bo najboljše da vse otroke zapremo v nek vakuum pa se bodo pri 18. opredelili o vsem. Katere narodnosti so, katerega spola, kakšne barve polti, kakšne veroizpovedi, začel se bodo učit jezika, ki jih pač najbolj ustreza….
    To!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja