»Nikoli ne zapirajte vrat ločenim, ki so vstopili v novo zvezo!«

Eva Markovič
Sobota, 15. avgust 2015, 17:54
Image
divorced

Kako naj kot kristjani ravnamo z ločenimi, ki so vstopili v novo zvezo? Predvsem se nikoli ne obnašajte, kot bi bili izobčeni, saj so še vedno del Cerkve, pravi papež Frančišek.

Po poletnem premoru je papež začetek avgusta znova začel s katehezami o družini. V prvi se je dotaknil aktualne teme o ločenih, ki so po neuspehu zakramentalnega zakona vstopili v novo zvezo.

Papež je na začetku poudaril, da je srce Cerkve srce matere, ki si prizadeva za dobro in za zveličanje svojih otrok. Zato moramo kot skupnost poskrbeti za bratsko sprejemanje teh oseb in jih dejavno vključiti v cerkveno življenje.

Otrokom iz takšnih zakonov ne smemo oteževati položaja, ampak se moramo potruditi, da bodo Cerkev čutili »kot mater, ki je pozorna do vseh, vedno pripravljena na poslušanje in srečanje,« je povedal papež.

Ker »preprosti recepti« ne obstajajo, nas Cerkev vabi k opogumljanju ločenih, da bodo vedno bolj napredovali v svoji pripadnosti Kristusu in Cerkvi. Papež je dodal, da mora biti Cerkev Očetova hiša s široko odprtimi vrati, ki jih ne smemo nikoli zapreti.

Papež je zaključil z besedami, da smo kristjani poklicani k posnemanju dobrega pastirja. Krščanske družine lahko z Njim še posebej sodelujejo tako, da skrbijo za ranjene družine in jih spremljajo.

Vabimo vas k branju celotne kateheze.

***** ***** *****

Nujno je potrebno, da v naših skupnostih razširimo resnično sprejemanje oseb, ki živijo v takšnem položaju.

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni!

V tokratni katehezi bomo nadaljevali z razmišljanjem o družini. Po tem, ko smo zadnjič govorili o ranah v družini, ki nastanejo zaradi nerazumevanja med zakoncema, bi se danes rad osredotočil na drugo realnost: o skrbi za tiste, ki so po nepopravljivem polomu svoje zakonske vezi vstopili v novo zvezo.

Razlika je med tistimi, ki so ločitev pretrpeli, in tistimi, ki so jo povzročili

Cerkev dobro ve, da je takšen položaj v nasprotju s krščanskim zakramentom. Pa vendar njen pogled učiteljice vedno zajema iz srca matere – iz srca, ki ga navdihuje Sveti Duh, tako da vedno išče dobro in zveličanje ljudi. Iz »ljubezni do resnice« zaradi tega čuti dolžnost, da »dobro razlikuje različne položaje«. Tako se je izrazil sveti Janez Pavel II. v apostolskem pismu o družini Familiaris consortio (št. 84). V njem je kot primer navedel razliko med tistimi, ki so pretrpeli ločitev, in tistimi, ki so jo povzročili. Med tem je treba razlikovati.

Ločene, ki so osnovali novo zvezo, moramo bratsko sprejemati

Še več, če te nove zveze pretehtamo tudi z očmi najmlajših – saj otroci tudi gledajo – še bolj opazimo nujno potrebo, da v naših skupnostih razširimo resnično sprejemanje oseb, ki živijo v takšnem položaju. Zato je pomembno je, da so slog skupnosti, njen jezik in njena drža vedno pozorni do oseb, od najmanjših naprej. Oni so tisti, ki v takšnem položaju najbolj trpijo.

Potrebno je ravnati tako, da dodatno ne otežujemo tega, kar morajo otroci v takšnem položaju tako ali tako nositi!

Sicer pa, kako bi lahko priporočali takšnim staršem, naj naredijo vse za vzgojo otrok h krščanskemu življenju, tako da so jim zgled trdne in dejavne vere, če jih ne bi spustili zraven k življenju skupnosti, kot bi bili izobčeni?

Potrebno je ravnati tako, da dodatno ne otežujemo tega, kar morajo otroci v takšnem položaju tako ali tako nositi! Na žalost je število takšnih otrok in mladih zares visoko. Zanje je pomembno, da čutijo Cerkev kot mater, ki je pozorna do vseh, vedno pripravljena na poslušanje in srečanje.

Ločeni niso izobčeni, ampak so del Cerkve

V resnici v zadnjih desetletjih Cerkev ni bila ne ravnodušna ne nedejavna. Zahvaljujoč izvrstni poglobitvi pastirjev, ki so jih vodili in potrjevali moji predhodniki, se je zelo razširila zavest o  nujnosti bratskega in pozornega sprejemanja, v ljubezni in resnici, do krščenih, ki so po neuspehu zakramentalnega zakona osnovali novo skupno življenje.

V resnici te osebe nikakor niso izobčene: ne izobčujte jih! Na tak način jih ne smemo nikoli obravnavati. Še vedno so del Cerkve.

Poklicani smo k spremljanju in opogumljanju

S tem vprašanjem se je ukvarjal papež Benedikt XVI. in spodbudil pozorno razločevanje in modro pastoralno spremljanje, saj je vedel je, da ne obstajajo »preprosti recepti«. Zaradi tega pastirji nenehno vabijo, da bi odprto in dosledno izražali razpoložljivost skupnosti k sprejemanju in opogumljanju teh oseb, tako da bi lahko vedno bolj živeli in napredovali v svoji pripadnosti Kristusu in Cerkvi z molitvijo, poslušanjem Božje besede, rednim obiskovanjem liturgije, krščansko vzgojo otrok, dejavno ljubeznijo in služenjem ubogim, prizadevanjem za pravičnost in mir.

Cerkvena vrata morajo biti vselej na široko odprta

Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem.

Svetopisemska podoba dobrega pastirja (Jn 10,11-18) povzema poslanstvo, ki ga je Jezus prejel od Očeta: dati življenje za svoje ovce. Ta drža je zgled tudi za Cerkev, ki svoje otroke sprejema kot mati, ki zanje daje svoje življenje.

»Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša, z vselej na široko odprtimi vrati.« Nikoli ne zapirajte vrat, nikoli ne zapirajte vrat! »Vsi se morejo na neki način udeleževati cerkvenega življenja, vsi so lahko del skupnosti. Cerkev je Očetova hiša, v kateri je prostor za vsakega z njegovim težavnim življenjem« (povzeto po: Veselje evangelija, 47).

Krščanske družine so poklicane k skrbi za ranjene družine

Na enak način so vsi kristjani poklicani k posnemanju dobrega pastirja. Še posebej krščanske družine lahko z Njim sodelujejo tako, da skrbijo za ranjene družine, da jih spremljajo v verskem življenju skupnosti. Naj vsakdo izpolnil svoj del v prevzemanju drže dobrega pastirja, ki pozna vsako od svojih ovc in ki nikogar ne izključuje iz svoje neskončne ljubezni!

Mednaslovi in poudarki so uredniški.
Vir: Radio Vatikan

Foto: osv.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor