Najprej spreobrnjenje, potem usmiljenje. Ali obratno?

Štefan Kržišnik
Nedelja, 18. oktober 2015, 20:11
Image
papez 50 let sinode

Drugi sinodalni teden: začel se je z »afero« razkritja zasebnega pisma 13 kardinalov papežu, končal pa s papeževim zagotovilom, da bo zadnja beseda vendarle njegova.

Potem, ko je ob koncu prvega tedna sinode o družini kazalo, da so se začetne napetosti umirile in se bodo škofje lahko mirneje posvetili delu – ki pa, če razumemo sinodo kot skupinsko razločevanju zaradi vzgibov različnih duhov seveda nikoli ne more biti povsem mirno – je bil na začetku drugega tedna sinode v medijski prostor znova vržena sočna bombica.

Pismo 13-ih ali iskrena zaskrbljenost po kardinalsko

Italijanski novinar Sandro Magister je namreč v ponedeljek, 12. oktobra, objavil zasebno pismo, ki ga je papežu Frančišku na sam dan začetka sinode sinode pisalo 13 kardinalov. V njem so izrazili zaskrbljenost predvsem zaradi načina dela na sinodi in pa sestave 10-članske komisije, ki je odgovorna za izdelavo zaključnega besedila.

Čeprav so nekateri objavo tega pisma označevali kot drugi »Vatileaks«, način, na katerega so se kardinali obrnili na papeža pa kot nedopusten pritisk, je interpretacija tega dejanja kot »afere« vendarle pretirana.

Je pa objava pisma seveda v medijski prostor spustila kar nekaj dima, zaradi česar je bilo znova teže zaznati in spregovoriti o bistvenejših, globljih stvareh, ki so se dogajale v drugem tednu sinode.

3 vroče teme sinode, med njimi ena prezrta

Čeprav se je po prvem tednu sinode pokazalo, da so tematike veliko širše, kot je videti skozi zahodnjaška očala, tri najbolj vroče teme, ki še vedno povzročajo največ različnih pogledov, ostajajo:

  1. Vprašanje prejemanja obhajila za ločene in znova civilno poročene
  2. Bolj vključujoč odnos do homoseksualnih oseb
  3. Odnos do ljudi, ki živijo v »neurejenih situacijah«

Med temi tremi vročimi temami je vprašanje homoseksualnosti letos poželi veliko manj pozornosti kot lani. (Samo-razkritje homoseksualnosti s strani visokega uradnika rimske kurije dan pred začetkom sinode je razpravi o tej temi najbrž več škode kot koristi).

sinoda delo po skupinah

Na letošnji sinodi je veliko več časa za pogovore in iskanja po skupinah.

Je pa malček prezrta, pa po krivici , ostala tretja »vroča tema«. Gre za vprašanje pastoralnega pastoralni pristopa do ljudi, ki živijo v »neurejenih situacijah« ali z drugimi besedami v objektivnem stanju greha na področju zakonske in spolne morale.

Prav na tem področju, kjer debata ni toliko pod pritiskom strahu pred spremembo cerkvenega nauka, lahko morda sinoda stre oreh, ki bo odprl pot do rešitev tudi drugje.

Spreobrnjenje, ki odpre vrata usmiljenju, ali usmiljenje, ki odpre vrata spreobrnjenju?

Za kaj gre?

Izberimo preprost primer, ki nam je znan: par začne po določenem času skupne hoje (ko najbrž že izkusita tudi občasne spolne odnose) živeti skupaj brez poroke (v kohabitaciji). Med njima je pristna in iskrena ljubezen, a ni zavedanja o poklicanosti v nadnaravnost zakramenta zakona. Med takim pari najdemo tudi mnoge katoličane.

Konservativno radikalnejša smer vidi temeljni pastoralni pristop do takega para v jasnem oznanilu o grešnosti tovrstne zveze in odločnem klicu k osebnemu spreobrnjenju in kesanju, k osebni odločitvi, ki odpre vrata Božjemu usmiljenju.

V »mehki pastorali« zadnjih let, predvsem znotraj jedra katoliškega občestva, vidi ta smer enega od vzrokov za epidemičen porast tovrstnih stanj v zadnjih desetletjih.

Druga smer, uporabimo izraz »progresistična« (čeprav te oznake žal pogosto sploščijo realnost), pa vidi drugačno pot: približati se človeku in mu najprej prisluhniti, v izogibanju moraliziranja in obsojanja, mu ponuditi izkušnjo bližine in vzpostaviti tesen osebni stik.

Pred jasnim oznanilom nauka ima prednosti oznanilo Božje ljubezni, Kristusa, ki je umrl za nas vse – grešnike. Pristop poudarja, da je človeku treba stati ob strani v njegovem osebnem iskanju in odločanju. Pri tem je treba spoštovati njegovo osebno svobodo ter zaupati v zmožnost njegove vesti.

Če popreprostimo, bi lahko dilemo zapisali: ali najprej spreobrnjenje, ki odpre vrata usmiljenju, ali najprej usmiljenje, ki odpre vrata spreobrnjenju?

Dilema seveda ni tako lahka, kot se morda zdi na prvi pogled. Pod površino se namreč skrivajo zahtevna teološka vprašanja, denimo o razmerju med usmiljenjem in pravičnostjo (poročila o delu v malih skupinah na sinodi razkrivajo, da so se sinodalni očetje o tem precej pogovarjali), pa o pojmovanju greha, spreobrnjenja, odpuščanja, človekove svobode in delovanja Božje milosti.

Nadškof Cupich: spremljati, spoštovati nedotakljivost vesti, zaupati v Božje delo

Od dogodkov iztekajočega se sinodalnega tedna mi je osebno najbolj padel v oči 40-minutni pogovor, ki ga je v petek, 16. oktobra, imel z novinarji nadškof iz Chicaga, Blase Cupich.

Nadškof Cupich je eden od škofov, ki jih je za udeležbo na sinodi imenoval papež (torej ni bil izvoljen s strani škofovske konference). Sodi med tiste, ki se zavzemajo za spremembe, in je deležen precej kritik s strani predvsem bolj radikalnejših konservativnih krogov.

Ker o spremembah govori veliko bolj na široko, ne samo v zvezi z obhajilom za ločene in znova cerkveno poročene, je morda eden najbolj avtentičnih predstavnikov tokov, ki se jasno zavzemajo za spremembe.

kasper in snod baby

Nekaj časa za spoznavanje družinske resničnosti je tudi na sinodi :).

Iz njegovega pogovora z novinarji lahko izpostavimo tri poudarke:

  • Če želimo ljudi spremljati, jih moramo najprej dobro poznati. Treba jim je prisluhniti, tudi to, kako vidijo nas. Cupich se je celo zavzel, da bi ljudje, ki se počutijo v Cerkvi marginalizirane (denimo ločeni in znova poročeni ali homoseksualci) lahko spregovorili neposredno na sinodi.
  • Pri spremljanju, še posebej ljudi v težkih situacijah, je za duhovnika pomembno, da jim stoji ob strani. To pomeni, da jim sicer pomaga videti objektivni moralni nauk Cerkve, a tudi pomagati, da skozi čas razločevanja sprejemajo odločitve »v dobri vesti«. Cupich poudarja, je treba z ljudmi delati kot z odraslimi, da je njihova vest nedotakljiva in da je treba njihove odločitve spoštovati.
  • Cupich pravi, da moramo verjeti, da bo Božje usmiljenje sprožilo spreobrnjenje, bolj kot da se dogaja obratno: da do Božjega usmiljenja pridemo šele, če se spreobrnemo.

Vprašanje evharistije: samo nagrada za popolne ali tudi zdravilo za šibke?

Do tu se vse sliši še bolj ali manj lepo in prav, če seveda nisi pristaš trše konservativne linije, ki ji je tovrstna »mehka« pastorala načeloma nesprejemljiva.

Problem nastane, ko trčimo ob vprašanje evharistije, v najsvetejšo svetih stvari katolištva.

»Evharistija ni nagrada za popolne, temveč je darežljivo zdravilo in hrana za šibke,« je v svoji okrožnici Evangelij veselja zapisal papež Frančišek.

Toda kako bi lahko bil nekdo, ki je »šibak« in živi v neurejeni zvezi, v »objektivnem stanju (celo smrtnega) greha«, bil deležen takega zdravila, ki bi mu morda vendarle pomagalo na poti spreobrnjenja in odločanja »v dobri vesti«?

Nadškof Cupich je na pogovoru z novinarji povedal primer iz prakse.

Neki duhovnik je pokopaval mladega človeka, starega nekaj čez 20 let, ki je naredil samomor. Njegova mati je bila ločena in znova poročena, v srcu jezna na Cerkev, da je prispevala k samomoru njenega sina.

Zaradi svoje nove zveze ni smela prejemati obhajila. V času obhajila na pogrebni maši je tako pristopila do duhovnika, da bi prejela (zgolj) blagoslov. Toda duhovnik ji je rekel: »Ne, danes morate prejeti obhajilo.« Ženska ga je prejela, kljub temu da sta oba z duhovnikom prekršila cerkveni zakon.

Po obhajilu se je v solzah vrnila v klop. Pozneje je obiskala duhovnika in stopila na pot sprave. Njen prvi zakon je bil spoznan za ničnega in zdaj je cerkveno poročena.

Nadškof Cupich je ob tem dejal, da se je vse to zgodilo, ker je duhovnik na to ženo gledal z usmiljenjem in se je to dotaknilo njenega srca.

Kaj se je zgodilo? Je bila v tem primeru evharistija hrana za šibkega in zdravilo na poti ali pa je šlo za prelom postave in skrunitev najsvetejšega v katoliški Cerkvi?

Ne gre za vprašanje nauk o zakonski zvezi, ampak za nauk o evharistiji

Morda sinodalnim očetom ne bo uspelo streti najtršega oreha te sinode, vprašanja obhajila za ločene in znova civilno poročene.

Verjetno tudi zato ne, ker to vprašanje resnično ni samo pastoralne narave, čeprav zagovorniki sprememb ves čas zatrjujejo, da je sinoda zgolj pastoralna in se dogmatskih vprašanj ne dotika.

To vprašanje zadeva eno temeljnih resnic katolištva. Vendar ne gre prvenstveno za vprašanje o nerazvezljivosti cerkvenega zakona, za katerega so mnogi zaradi morebitnih sprememb v strahu: gre za vprašanje nauka o evharistiji.

sinoda internet

Hitri posvet z bazo?

Če bo sinoda vprašanje pustila odprto, bo praksa, kot jo kaže navedeni primer, ostala. To stanje bo prej ali slej klicalo k razrešitvi in papež bo moral skupaj s škofi vsega sveta problem prej ali slej znova položiti na mizo.

Lahko pa sinodalni očetje najdejo pot pri tretji »vroči točki«: odnosu do oseb, ki živijo na področju zakonske in spolne morale v objektivno grešni situaciji. Pa najsi gre za ločene in znova poročen, ljudi v homoseksualni zvezi, za mlad par, ki »živi na koruzi« ali zgledna, cerkveno poročena zakonca, ki uporabljata kontracepcijo.

Na tem področju je trenutno gibljejo na širokem polju med dvema skrajnostma: med zametavanjem nauka na eni strani in življenjem v »mehurčku nespremenljivosti«, kakor je se posrečeno izrazil avstralski nadškof Mark Coleridge.

Če bi tu našli škofje po navdihu Svetega Duha skupno, svežo pot med eno in drugo skrajnostjo, se lahko tudi po zaključku sinodalnega zasedanje, na nadaljnji »sinodalni poti« odprejo rešitve tudi pri težjih vprašanjih.

Frančišek: zadnja beseda bo beseda rimskega škofa

Sinodalni očetje tako vstopajo v zadnji, tretji teden sinode, z razumljivo vznemirjenostjo. Veliko stvari je še odprtih, dinamična metoda sinode je zelo razprla prostor za vzgibe duhov in vsi z zanimanjem in zdravim vznemirjenjem pričakujemo, kaj se bo zgodilo v sklepnem dejanju.

Za vsaj malo pomiritve pred velikim finalom pa je vendarle poskrbel papež. V soboto, 17. oktobra, je na slovesnosti ob 50. obletnici ustanovitve škofovske sinode (ki je bila sad 2. vatikanskega koncila) razblinil dvome, ali bo sinodalni proces pustil odprt ali bo v moči svoje papeške službe potegnil črto in izrekel zadnjo besedo:

»Sinodalni proces bo dosegel svoj vrh v poslušanju rimskega škofa, ki je poklican, da se izreče kot 'pastir in učitelj vseh kristjanov,' pa ne na podlagi svojih osebnih prepričanj, ampak kot vrhovna priča vere vse Cerkve, kot porok poslušnosti in usklajenosti Cerkve z Božjo voljo, evangelijem Jezusa Kristusa in tradicijo Cerkve.«

Morda pa bodo te besede vendarle vnesle med sinodalne očete vnesle tisti mir in zaupanje, da se bodo pogumno in odprto podali v zadnji teden.  

Še malo ...
Do konca pomladne donacijske akcije je le še nekaj dni. Še danes nas podprite, da bomo skupaj dosegli zastavljeni cilj!
0€
19.500€

94%

18.414€
Akcija se zaključi:
31.05.2020

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.