»Najhujše so rane, ki si jih povzročamo znotraj družine«

Zaradi staršev, ki mislijo samo nase in drug drugemu povzročajo bolečino, najbolj trpijo otroci. Papež je v zadnji katehezi zato pozval, naj mož in žena, ki sta postala »eno meso«, odgovorno varujeta svojo zakonsko zvezo.

V vsaki družini pride do trenutkov, ko družinski člani s svojim obnašanjem prizadenejo čustva drug drugega, je povedal papež v zadnji katehezi, v kateri se je dotaknil ran, ki si jih povzročamo znotraj družine. Namesto, da bi naše besede in dejanja izražala ljubezen, povzročajo rane, ki se lahko spremenijo v globoke razpoke, v brezobzirnost in sovraštvo.

Papež je poudaril, da zaradi sebičnosti staršev, ki mislijo samo nase in drug drugemu povzročajo bolečino, najbolj trpijo otroci. Takšne rane na njihovih dušah ostanejo vse življenje.

Papež je zato pozval, naj mož in žena, ki sta postala »eno meso«, odgovorno varujeta svojo zakonsko zvezo.

Kljub temu po papeževih besedah obstajajo primeri, ko je ločitev neizogibna, saj zaščiti šibkejšega zakonca in otroke pred zlorabo in nasiljem. »Po Božji milosti ne manjka tistih, ki s pomočjo vere in ljubezni do otrok pričujejo o svoji zvestobi zvezi, v katero so verjeli. A te poklicanosti ne čutijo vse ločene osebe. V samoti vsi ne prepoznajo Gospodovega klica, ki jim ga namenja,« je povedal papež.

Na koncu je papež molil za globoko vero in ljubezen, s katerima se bomo lahko približali družinam v »neurejenem položaju« z Božjim usmiljenim srcem.

Vabimo vas k branju celotne kateheze.

***** ***** *****

Dragi bratje in sestre!

V zadnjih katehezah smo govorili o družinah, ki se soočajo s človeško krhkostjo: revščino, boleznijo, smrtjo. Danes bomo razmišljali o ranah, ki se odprejo prav v srcu družinskega sobivanja. Torej takrat, ko v lastni družini drug drugemu povzročamo trpljenje. To je nekaj najhujšega!

Vsaka družina pozna pomanjkanje ljubezni

Kadar rane v odnosu zanemarimo, se povečajo. Spremenijo se lahko v globoke razpoke, ki razdvajajo moža in ženo in ju vodijo v iskanje sočutja, podpore in tolažbe drugod.

Dobro vemo, da v vsaki družini pride do trenutkov, ko obnašanje družinskih članov prizadene najgloblja čustva. Besede in dejanja (ali njihova opustitev!) ne izražajo ljubezni, ampak jo odtegujejo ali jo, kar je še slabše, razkrajajo. Kadar te rane, ki bi se jih še dalo zaceliti, zanemarimo, se povečajo. Spremenijo se v brezobzirnost, sovražnost, prezir.

Na tej točki se lahko spremenijo v globoke razpoke, ki razdvajajo moža in ženo in ju vodijo v iskanje sočutja, podpore in tolažbe drugod. A takšne »opore« se pogosto ne ozirajo na dobro družine! Izpraznitev zakonske ljubezni po odnosih razlije zamero. Razkroj pa pogosto pade na otroke.

Kadar si starši povzročajo bolečino, trpijo otroci

Otroci torej. Tukaj bi se rad malo ustavil. Kljub naši občutljivosti, za katero je videti, da napreduje, kljub vsem prefinjenim psihološkim analizam, se sprašujem, ali nismo tudi sami sebe omrtvičili za rane na otroških dušah. Bolj ko bi jih radi nadomestili z darili in sladkarijami, bolj izgubljamo čut za najbolj boleče in najgloblje rane v duši.

Ali čutimo težo gore, ki tlači otrokovo dušo v družinah, kjer drug z drugim slabo ravnajo in si škodujejo?

Veliko govorimo o vedenjskih motnjah, duševnem zdravju, dobrobiti otroka, tesnobi staršev in otrok … Toda ali vemo, kaj je rana duše? Ali čutimo težo gore, ki tlači otrokovo dušo v družinah, kjer drug z drugim slabo ravnajo in si škodujejo, vse do preloma zakonske zvestobe?

Kakšno težo imajo naše odločitve – na primer slabe odločitve? Kako obtežijo otrokovo dušo? Kadar odrasli izgubijo glavo, ko vsak misli samo nase, ko si mama in oče povzročata bolečino, otroška duša hudo trpi v občutku brezupa. To so rane, ki zaznamujejo za vse življenje.

Starši morajo odgovorno varovati zakonsko zvezo

V družini je vse povezano. Ko je njena duša na nekem mestu ranjena, se okužba razširi na vse člane. In kadar mož in žena, ki sta obljubila, da bosta »eno meso« in bosta oblikovala družino, obsedeno mislita le na lastne zahteve po svobodi in nagrajevanju, ta izkrivljenost korenito načne srca in življenje otrok. Kako pogosto se otroci skrijejo, da v samoti jočejo … To moramo dobro razumeti.

Mož in žena sta eno meso. Njuni otroci pa so meso njunega mesa. Če pomislimo na Jezusa, kako ostro je svaril odrasle, naj ne pohujšajo malih (prim. Mt 18,6), bomo lažje razumeli njegove besede o veliki odgovornosti, ki jo imamo do varovanja zakonske zveze, ki pomeni začetek človeške družine (prim. Mt 19,6-9). Kadar moški in ženska postaneta eno meso, se vse rane in vse opustitve očeta in mame vtisnejo v živo meso otrok.

Včasih je ločitev neizogibna

Po Božji milosti ne manjka tistih, ki pričujejo o svoji zvestobi zvezi, v katero so verjeli, čeprav se zdi nemogoče, da bi jo lahko ponovno zaživeli.

Po drugi strani je res, da obstajajo primeri, ko je ločitev neizogibna. Včasih lahko postane celo moralno nujna, kadar je treba upravičeno zaščititi šibkejšega zakonca ali majhne otroke pred najhujšimi ranami, ki jih povzročijo zlorabe in nasilje, poniževanje in izkoriščanje, odtujitev in brezbrižnost.

Po Božji milosti ne manjka tistih, ki s pomočjo vere in ljubezni do otrok pričujejo o svoji zvestobi zvezi, v katero so verjeli, čeprav se zdi nemogoče, da bi jo lahko ponovno zaživeli. A te poklicanosti ne čutijo vse ločene osebe. V samoti vsi ne prepoznajo Gospodovega klica, ki jim ga namenja.

Kako se približati družinam v »neurejenem položaju«?

Okrog sebe vidimo številne družine, ki živijo v t. i. »neurejenem« položaju – osebno ne maram tega izraza – in si zastavljamo številna vprašanja. Kako jim pomagati? Kako jih spremljati? Kako jih spremljati, da otroci ne bodo postali talci očeta in mame?

Prosimo Gospoda za močno vero, da bi gledali na stvarnost z Božjim pogledom, ter za veliko ljubezen, da bi se približali osebam z Njegovim usmiljenim srcem.

Mednaslovi in poudarki so uredniški.
Vir: Radio Vatikan

Foto: bigstockphoto