Ženske in moške solze

Torek, 10. september 2013, 5:00
Image
tears1

K ženskemu vprašanju 8/8.
Zakaj je feministična teologija pomembna? Dolgo sem zavijal z očmi, ko sem slišal, da ženske nekaj po svoje razlagajo Boga in razodetje. Da silijo nekam preveč blizu oltarja, se je reklo.

Ženske bi rade bile duhovnice, se je opozorilo. Nič hujšega! Ali ni po prastarem izročilu ženska v permanentnem stanju obredne nečistosti? Ali niso vsi trije veliki monoteizmi enotni, da ženska ne more voditi verskih opravil? Ali ni l. 1994 bl. papež Janez Pavel II. v apostolskem pismu Ordinatio sacerdotalis vprašanje ženskega duhovništva dokončno in uradno zaključil?

Toda žensko vprašanje je eno izmed znamenj časa. In ne gre toliko za vprašanje tekme med spoloma ter za pod-vprašanje, kdo je lahko in kdo ne za oltarjem, kot:
- za vprašanje dobrega in zla; največji vir trpljenja na svetu ni nepravična delitev dobrin med bogatimi in revnimi narodi, temveč zatiranje ženske s strani moškega sveta;
- za vprašanje alternative in iskanja nove paradigme za družbeno, gospodarsko in politično življenje; paradigme, ki bi občutno več, v kakšnih ozirih pa pretežno, črpala iz ženskega čutenja in pogleda na svet.

In kakšna je ženska alternativa? Pustimo abstrakcijo in pojdimo k zgodbi – resnični zgodbi o dvojih solzah. Na koncu presodite sami.

V zimi 2011/2012 smo v razmahu nekaj mesecev videli dvojne solze. Najprej je jokala ženska, ki je v italijanski državi skrbela za družino in socialne zadeve. Nato je potočil solze moški, ki vlada četrtini kopnega, na ostale tri četrtine pa ima nemalo vpliva.

Jokala sta. Ves svet ju je videl.

Ministrica Elza Fornero je zajokala na novinarski konferenci, ko je sedela je ob svojem šefu Mariu Montiju, predsedniku vlade. Napovedala je hude reze v socialo, kri, solze in žrtve. Pri besedi „žrtve“ več ni zmogla naprej ... Jok. Monti jo tolaži, kamere beležijo.

Vladimir Putin je zmagal v prvem krogu zadnjih ruskih predsedniških volitev. Zmagal je s preko 60 odstotki glasov. Spet je postal predsednik Ruske Federacije. Ko je na širokem trgu stopil pred večtisočglavo množico privržencev in razglasil zmago, mu je po licih spolzelo nekaj drobnega in svetlega. Solze. Moški, ki vlada četrtini kopnega, na ostale tri četrtine pa ima nemalo vpliva, in se zato zelo upravičeno imenuje Vladi-mir, saj mir po rusko pomeni svet, ni tajil solza.  „Bile so prave,“ je dejal naslednji dan. „Ampak zaradi vetra.“

Ženska, članica razvpite Montijeve tehnične vlade, tudi ni tajila solz. Bile so še kako prave. V dvorani za novinarske konference ni bilo vetra, pa tudi na njeni levi sedeči gospod ni lupil čebule. Elza Fornero nima izgovora. V času, ko Italija potrebuje močno oblast, ko mora biti oblast karseda hladnokrvna, dobesedno tehnična, se je obnašala po žensko. „Natopila je šibko,“ bi rekel nekdo. „Vladala je iz šibkosti,“ bo dodal drug.

Moški ne jočejo. Cmera ne more biti voditelj. Vladimirja, kot milijone drugi dečkov, so v tem duhu vzgajali od malega. Kot zrel moški je nato delal v strašnih sovjetskih tajnih službah. Moral je biti dober, da so mu zaupali dolžnosti v Nemški demokratični republiki. V deželi, ki jo je pred Zahodom varoval „antifašistični obrambni zid“, kot so Berlinski zid imenovali domači komunisti, je Vladimir dokončno uvidel, zakaj dečki ne smejo jokati. Zadeve tega sveta so grobe, pošastne. Samo kamniti ljudje so jim kos.

Pa vendar. Solze Elze Fornero je svetovna javnost spoštovala. Celo poklonila se jim je. Za napredek lahko štejemo, da so komentatorji v njih prepoznali iskrenost in človečnost, nekaj, kar daje upanje, da tudi stroga politika, ki bo varčevala na plečih vseh, ne bo gazila človeka. Tehnika vladanja bo ohranila srce. Montijeva vlada je z ministričinimi solzami pridobila. Putinove solze so polzele v drugo smer. Že drugi dan se je dvajset tisoč demonstrantov iz njih norčevalo. Zahodni mediji - že res, da Putin njihov ljubljenec nikoli ni bil - so privoščljivo pisali o krokodiljih solzah. Krokodil namreč, ko požre lastne mladiče, zajoče. Že zato je Vladimir moral vztrajati: „Bil je veter.“

* Oktobra 2012 sem se na madridski jezuitski univerzi Comillas udeležil teološkega simpozija o zakonu in družini. Tam me je zadel stavek, ki ga je izrekel jezuit Pablo Guerrero, eden izmed predavateljev: „Odnos med moškim in žensko je večji vir zla kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.“ Po simpoziju sem razvil nekaj zapisov o t. i. „ženskem vprašanju“. Zapise dajem na razpolago dobrim ljudem, ki delajo in berejo portal Iskreni.net.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem