Zamujena priložnost

Štefan Kržišnik
Nedelja, 12. oktober 2014, 13:00
Image
stoli

Izredna sinoda o družini, ki v teh dneh poteka v Rimu, je spodbudila živahno dogajanje v Cerkvi. Vendar se zdi, da je to ustvarjalno vrenje Slovenijo skoraj v celoti obšlo. Še več, dogajanje v letu dni priprav, kakor smo ga v izkusili v Sloveniji, je svojevrsten izraz pastoralne in duhovne krize, v kateri je slovensko katoliško občestvo.

 

 

Zagate z vprašalnikom

Začelo se je že z vprašalnikom, ki ga je pred skoraj natanko letom dni (18. oktobra 2013) papež posredoval škofovskim konferencam po vsem svetu.

Vprašalnik je mnoge presenetil z odprtostjo glede določenih tem (denimo vprašanje pastorale ločenih, kateheza otrok v homoseksualnih zvezah, poznavanje in upoštevanje nauka Cerkve o urejanju spočetij med samimi katoličani …). Nova pa je bila tudi spodbuda, naj na vprašalnik ne odgovarjajo samo škofje in strokovnjaki, ampak naj se ga posreduje tudi ljudem.

Medtem ko so v nekaterih državah vprašalnik vzeli resno in z njim odprli širok prostor razprave, v Sloveniji žal ni bilo tako.

O negotovosti in nepripravljenosti našega okolja na pristop, kot ga je spodbujal vprašalnik, priča že dejstvo, da je bilo potrebno več kot mesec dni, da je bil vprašalnik preveden v slovenščino in objavljen na spletni strani Slovenske škofovske konference. Še pozneje, skoraj dva meseca po objavi v Vatikanu, pa je bil vprašalnik poslan izbranim naslovnikom v odgovarjanje. Za primerjavo: v tem času so imeli denimo slovenski duhovniki v zamejstvu, v Avstriji, pred seboj že odgovore in se o njih pogovarjali na svojih srečanjih.

Zelo nerodno je bil zaradi zamude izbran tudi čas, namenjen odgovorom. Vprašalnik je bil med izbrane naslovnike posredovan na začetku božične devetdnevnice, z zelo kratkim rokom za odgovor (začetek januarja). Šlo je torej za čas priprave na božič in čas praznikov, ko se zakonci in starši želijo intenzivno posvetiti družini, duhovniki imajo pa nemalo pastoralnih obveznosti. (Podobno neobčutljivost za družino je lani pokazalo tudi ministrstvo, pristojno za družino, ki je javno razpravo o zakonu o starševskem varstvu umestilo v julij, ko je največ družin na zasluženem dopustu.)

Precej kritik je povzročilo dejstvo, da je tajništvo Slovenske škofovske konference poslalo vprašalnik samo izbranemu krogu ljudi, predvsem duhovnikom, članom župnijskih pastoralnih svetov in aktivnim v pastorali. (Tudi pri slednjih pa je tajništvo SŠK ubiralo nenavadne kriterije – na iskreni.net denimo povabila k sodelovanju ne glede na naše delo na področju družinske pastorale nismo dobili in nam je bil dostop omogočen šele po posredovanju).

Gotovo je lahko odločitev za omejitev izbora anketirancev pri tako kompleksnem vprašalniku tudi smiselna, po drugi strani pa je bila s tem zamujena priložnost, da bi se z vprašalnikom bolj odprl prostor izrekanja pogledov in poslušanja.

Krč v komunikaciji

Če bi omenjene zagate morda še lahko pojasnili z organizacijsko šibkostjo odgovornih ustanov, ki bi morale kvalitetno usmerjati proces (predvsem tajništvo SŠK in medškofijski odbor za družino), pa je dogajanje v času po zaključku anketiranja pokazalo, da gre za veliko večji problem – za dejansko zaprtost za procese, ki jih je želel spodbuditi Vatikan.

Ob tem se je razodela »uradniška mentaliteta« nekaterih krogov v vrhu slovenske Cerkve: ko so bili rezultati vprašalnika posredovani v Rim, je bila naloga »obkljukana«. Ni pa bilo videti, da bi imeli slovenski škofje namen javnosti (niti notranji, cerkveni) posredovati izsledke vprašalnika, kaj šele, da bi v zvezi s tem želeli spodbuditi razpravo.

V zvezi z rezultati ankete je tajnik SŠK Tadej Strehovec tako objavil le kratko pojasnilo, ki pa je bolj PR sporočilo, ki več zakrije kot odkrije, kot pa sporočilo, ki bi katoliškemu občestvu dalo »hrano« za kvalitetno soudeleženost v predsinodalnem procesu.

Po eni strani sicer verjetno res ne moremo pričakovati, da bi bili seznanjeni s celotnim besedilom, ki je bilo poslano v Rim, po drugi strani pa je skrivanje rezultatov pred javnostjo zamujena priložnost, da bi si lahko priznali biti tudi ranljivi, skrivanje rezultatov pred tistimi, ki delamo v pastorali, pa zapiranje poti za pogovor in iskanje rešitev.

Molk teologov

Predsinodalno dogajanje je gotovo najbolj razburkal kardinal Walter Kasper, ki je na februarskem srečanju kardinalov (konzistoriju) odprl vprašanje spremembe prakse pristopa do zakramentov (obhajilo, spoved) za ločene in znova civilno poročene.

To je povzročilo veliko živahne debate med kardinali pred očmi javnosti, česar v preteklih letih nismo bili vajeni, oglasili pa so se tudi mnogi teologi. Čeprav je bilo v ospredju vprašanje discipline glede prejema zakramentov v zvezi z nerazvezljivostjo zakona, so se odpirala tudi druga zanimiva vprašanja, kot denimo pravni in pastoralni postopek ugotavljanja ničnosti ali podoba Boga kot popolno pravičnega in popolno usmiljenega obenem.

Vse te živahne debate pa v Sloveniji ni bilo zaznati. Kasperjev nagovor z naslovom »Evangelij družine in nova evangelizacija Evrope« je sicer izšel pri Mohorjevi družbi, a slovenski teologi niso zmogli niti enega resnega odmeva oziroma kritike.

V zasebnih pogovorih je bilo sicer zaznati kak previden in zadržan odmev, predvsem pa nekakšno olajšanje, da papež Frančišek odpira prostor za zelo odkrito razpravo, a kakršnokoli sodelovanje v odprti javni razpravi je za slovenski prostor očitno še tabu.

Odsotnost srečanja

Od vsega pa še najbolj bode v oči odsotnost srečevanja tistih, ki delamo za družine.

Beseda sinoda ima izvir v grščini in dobesedno pomeni »hoditi skupaj«. Papež Frančišek je sinodo o družini zelo približal izvornemu pomenu te besede: s premikom v metodi, ki se je iz deduktivne močno prevesila k induktivno, z možnostjo, da sinodalni očetje na zasedanjih prisluhnejo konkretni življenjski izkušnji zakonskih parov, z dejstvom, da se bo sinoda končala šele naslednje leto na rednem zasedanju in je zato na prvem zasedanju poudarek na srečevanju z resničnostjo in pogovoru

Če je bil včasih pri sinodi poudarek predvsem na zaključnem dokumentu, ima zdaj enakovredno težo tudi proces, kjer škofje pod Petrovim vodstvom »hodijo skupaj« z Božjim ljudstvom, v odprtosti Svetemu Duhu, ki naj pokaže pot v prihodnost. (Najbolje je to izrazil nadškof Bruno Forte, ki je dejal: "Če bi hoteli katoličanom spregovoriti tako kot do sedaj, bi lahko napisali dokument. Ne bi bilo treba sklicati sinode.")

Zanimivo je, da ta način, čeprav predstavlja svežo novost, slovenskemu katoliškemu prostoru ni čisto tuj – močno smo ga doživeli ob zadnjem pastoralnem načrtu »Pridite in poglejte«. Kljub občasnim zastojem se počasi uveljavlja tudi na nekaterih pastoralnih področjih, denimo na mladinskem, kjer »sinodalnost« pristopa kaže najlepše sadove v Stični mladih.

A žal te drobne lastovke še niso prinesle pomladi, še zlasti ne na področju pastorale družin. Tu je duh sinodalnosti, izmenjave izkušenj in mnenj ter skupnega iskanja poti naprej izrazito šibak, kot je tudi sicer pastorala družin na nacionalni ravni zapostavljena, da ne rečemo celo zanemarjena. Povsem drugače kot na globalni ravni, kjer je Cerkev s papežem Frančiškom pastoralo in evangelizacijo družin s sinodo postavila v ospredje.

Pri iskreni.net smo večkrat poskušali spodbuditi omenjene procese, zadnjič pred svetovnim srečanjem družin leta 2012 v Milanu. Žal posluha za to niti kakih drugih pobud, ki bi šle v tej smeri, ni bilo. Očitno na področju pastorale družin v Sloveniji zadostne zrelosti in energije za tovrstno sinodalnost ni.

Edina nacionalna iniciativa tako ostaja prizadevanje za vseslovenski shod družin, ki si ga vrh Cerkve vneto želi že nekaj časa (in ga iz leta v leto zaradi najrazličnejših težav tudi odlaga). Z njim ostajamo ujetniki vzorca, ki ne daje toliko poudarka na razvojnih procesih in občestvenem sodelovanju, ampak na številčnosti, ki naj slovenski družbi javno prezentira moč in veljavo (katoliške) družine kot vrednote.

***

Papež Frančišek je modro zastavil sinodalni proces v dveh etapah: najprej letos izredna sinoda o družini in nato naslednje leto redna sinoda o družini.

S tem je celotni Cerkvi omogočil predvsem čas za srečanje – tako srečanje z resničnostjo, ki jo živijo družine, kot za srečanje drug z drugim (predvsem za srečanje pastirjev Cerkve z aktivnimi na področju pastorale družin).

V letu priprave na izredno sinodo smo v slovenski Cerkvi pri obeh omenjenih razsežnostih srečanja zamudili kar nekaj priložnosti. Bog daj, da jih v naslednjem letu, do drugega zasedanja sinode, ne bomo.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Vikend za pare, ki čakajo otroka ... otroka pa ni in ni

13. do 15. december 2019

Frančiškanski samostan,
Nazarje

Čudovita princesa (9 do 12 let)

22. november 2019 ob 17.30

Maribor, Kobarid,
Ljubljana