Spopad za katoliški glas

Petek, 28. marec 2014, 17:30
Image
cerkev

Mislim, da ne razkrivam nobene posebne skrivnosti, če povem, da smo minulo jesen v tajništvu Slovenskega pastoralnega sveta za potrebe Slovenske škofovske konference opravili nekakšno „analizo stanja v narodu in Cerkvi“.

V razdelek „plusov“, se pravi, pod poglavje dobrega in spodbudnega, smo med drugim dali tudi „relativno stabilnost katoliškega občestva“. To pomeni, da je jedro katoličanov kljub nemirnim časom (mariborska afera, odstop nadškofov, medijska propagandna obravnava), nekaj pa tudi zaradi priljubljenosti papeža Frančiška, ostalo dokaj trdno. 

Seveda ne mižimo pred napredovanjem sekularizacijskih procesov in upadanjem števila vernikov (zlasti mladih) pri nedeljski evharistiji. Tudi ne mižimo pred dejstvom, da so ti procesi v samem mestu Maribor v zadnjih letih dobili pospešek, kar gre pripisati prav finančni aferi. Toda „katoliški korpus“ se ni razsul. Nismo na pogorišču. Iz nemalo župnij in drugih sredin dobivamo zanimive signale: res je manj ljudi pri mašah, a več je dejavnih skupin, odgovornih laikov, kompetentnih pastoralnih sodelavcev. Zunanja lupina na čebuli odpada, jedro ostaja zdravo.

***

Ta „relativna stabilnost“ katoliškega korpusa ni mogla ostati neopažena v analitičnih oddelkih političnih strank. S tem v zvezi - tako domnevamo - in tudi pod vtisom velike zmage Angele Merkel na Nemškem je v jeseni prišlo do poudarjenega zanimanja dela slovenske politike za krščansko-demokratsko idejo oz. za krščansko civilizacijsko platformo. Prevedeno v volilni jezik to pomeni zanimanje za katoliškega volivca. Prevedeno v jezik političnega antagonizma pa spopad dveh ali treh strank za politični primat v slovenskem katolištvu. Spopad, ki je v tekočem letu postal odkrit, oster, celo neusmiljen.

Na eni strani je Slovenska demokratska stranka, na drugi Nova Slovenija v zavezništvu s Slovensko ljudsko stranko. SDS ima seveda, če se izrazim po vojaško, prednost pred NSi in SLS, kar se tiče težkega topništva in specialnih bojnih veščin. Prednosti ima toliko, da lahko določa bojno polje. SDS je določila: to bo polje narodne travme, povojih pobojev, trpljenja kristjanov pod diktaturo, polje dandanašnjega podaljševanja krivic preko postkomunistične paradigme in nanjo vezane državne-poslovne-medijske mreže.

Skratka, spopad se bo odvijal po visokovoltažnih simbolnih, moralnih in čustvenih kanalih. Dotikal se bo globokih, tako rekoč srčnih vsebin slovenskega katoličana. Katoličan ne bo toliko izzvan, da se racionalno opredeli med tem ali onim političnim programom, sprva tudi ne med Janšo in Novakovo, kot bo izzvan, da se opredeli do svojih nad-racionalnih korenin, do nečesa svetega. Zadeva je torej zastavljena tako, da bo na volitvah katoliški korpus pritegnil in okrog sebe strnil tisti politik, ki bo nastopil kot varuh svetega spomina ter granitni branik pred skrunitelji spomina.

Povejmo naravnost: polje je zakoličeno po meri Janeza Janše in mehanizem, po katerem Janša dobiva katoliške glasove, že teče. Ker je katoliški spomin ranjen, je mehanizem toliko bolj močan. Novakova, ki se je takšni rabi mehanizma uprla ter ga poskušala nadomestiti z nič manj evangelijsko alternativo dialog-odpuščanje-sprava, zdaj tvega izrinjenost na rob. Slično bo katoličan, ki bo do tovrstnega mehanizma zadržan ali sumničav, zlahka označen za „rdečega podtaknjenca“, „grmičevca“ in podobno. 

***

Cerkvena hierarhija seveda ne bo odrejala, kolikšne naj bodo porcije volilnih glasov za posamezne stranke, ki se potegujejo za katoliškega volivca. Politična tekma znotraj katoliškega korpusa je nekaj normalnega, legitimnega. Pomembno je, da je fer. Da ni nesramnih podtikanj, laži, manipulacij. Bodo pa hierarhija (škofje) in drugi udeleženi pri vodstveni službi Cerkve (župniki, teologi, katehistinje, člani ŽPS ...) pozorni:

- ko bo politična tekma med krščansko usmerjenimi strankami posegla v temeljno cerkveno doktrino in etiko;
- ko bo politična tekma načela občestveno strukturo Cerkve.

Oboje se lahko kaj hitro zgodi. Poskušajmo za vzorec odgovoriti na naslednja vprašanja. Kakšna bo podoba Cerkve, ki „veselo oznanjuje“, če bomo katoličani po politični strani kar naprej ujeti v grenak spopad z „onimi“? Kaj bo s Kristusom, če ga bomo kontemplirali zgolj kot mučenca, ki trpi, ne pa tudi kot zveličarja, ki odpušča? Kaj bo z bratstvom in sestrinstvom, če bo politika - kot nekoč - izvajala „diferenciacijo“ in določala, kdo je pravi kristjan in kdo „odpadnik“? Kaj bo s sinodalno naravo Cerkve, če bomo zaradi potreb konsolidacije in bojne discipline morali biti tiho glede teh ali onih kočljivih zadev? 

Ne trdim, da zdajšnja politika naravnost in usodno ogroža doktrino in občestvo Cerkve. Le opozarjam, da bodimo pozorni, kaj vse lahko sproži desant kakšne od strank na cerkveno dvorišče. Sproži lahko premike v pastoralni naravnanosti ter posredno v sami ekleziologiji.

***

Ljubljanska nadškofovska mitra še nima glave, ki bi jo pokrila. Mitra čaka. Je lepa in vanjo so, kot se spodobi, na notranji strani všiti trni. Že to, da jo bo nekdo dobil na glavo, bo velika stvar. V trenutku kronanja se bodo trni zarili v njegovo glavo, da bo rekel „auč“. Ostali pa si bomo oddahnili. Tistega, ki bo imel mitro na glavi, bomo namreč videli. Minila bo nevarnost, da bi si jo potihoma natikal nekdo, ki ga ne vidimo.

Vir: Blog Branka Cestnika

Foto: B. C.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem