Prisiljeni v solidarnost po meri Rdečega križa

Četrtek, 6. november 2014, 13:54
Image
RKS znamka solidarnost b

Izteka se teden, ko smo za poštne znamke in vozovnice spet plačevali več. V to nas z zakonom sili država, pri tem pa diskriminira druge humanitarne organizacije.

Dva tedna na leto – meseca maja v Tednu Rdečega križa in meseca novembra v Tednu solidarnosti – moramo uporabniki poštnih in potniških storitev k redni ceni prišteti še doplačilo za solidarnost. Slednje letos znaša 17 centov. Znesek, ki je za posameznika na prvi pogled zgolj drobiž, gre v skupnem seštevku krepko preko pol milijona evrov.

Nakup doplačilnih znamk in vozovnic je obvezen. Predpisan je z Zakonom o Rdečem križu Slovenije, višino »davka na solidarnost pod prisilo« pa vsako leto na pobudo RK določi vlada. Zbrana sredstva morajo biti porabljeno namensko za pomoč ljudem, ki so bili prizadeti ob naravnih in drugih nesrečah.

Slovenci smo znani po tem, da radi pomagamo, ko bližnjega doleti nesreča. Bodisi v obliki naravnih ujm, ki nam letos res niso prizanašale, bodisi ob drugih osebnih tragedijah in stiskah. Povsem razumljivo je tudi, da je za nesreče večjih razsežnosti pomoč treba urediti tudi sistemsko. Problematično pa je, da se davkoplačevalcem jemlje svoboda izbirati organizacijo, preko katere želijo pomagati.

Mnogo državljanov se ne strinja, da jim država (in preko nje Rdeči križ) odreja, kdaj, s kom in v kolikšnem znesku naj bodo solidarni.

Ob zimskem žledu in zadnjih poplavah so se spet zelo izkazali gasilci, predvsem tisti iz prostovoljnih društev. Fotografije na družabnih omrežjih so bile najboljši dokaz njihove požrtvovalnosti. Zakaj potem, na primer, ne moremo omenjenega prispevka nameniti njim? In naj oni določijo namen, za katerega ga bodo porabili. Zakaj je potrebno denar nameniti ravno Rdečemu križu?  

Zato so bili ljudje na poštnem okencu, na vlaku, na avtobusnih postajališčih v tem tednu pogosto slabe volje. Ker se ne strinjajo, da jim država (in preko nje Rdeči križ) odreja, kdaj, s kom in v kolikšnem znesku naj bodo solidarni. Posamezniki se tej prisili vsaj na pošti izogibajo z vnaprejšnjim nakupom znamk ali oddajo pošte v nabiralnike. Podjetniki, ki imajo s pošto sklenjeno pogodbe, pa te možnosti nimajo. Podobno je tudi s tistimi, ki se dnevno vozijo z javnim prevozom v službo. Nakupu doplačilnih znamk se ne morejo izogniti.

Humanitarne organizacije pri zbiranju sredstev za izvajanje svojih dejavnosti potrebujejo sodelovanje državljanov. Pri tem se obračajo na njihov čut za sočloveka. Najmanj, kar lahko državljani pričakujejo v zameno, je, da se pri tem spoštuje njihovo pravico do izbire. Tako kupcev znamk in vozovnic, ki se nakupu ne morejo izogniti, kot tudi prodajalcev na pošti, vlakih in avtobusih, na katere ljudje stresajo svojo slabo voljo, ker se prodaji ne smejo izogniti.

Če že imamo določen prispevek, ki gre v dobrodelne namene, naj ljudje sami izbirajo, kateri organizaciji ga bodo namenili. Nekatere so ljudem bližje, nekaterim pa niti ne zaupajo. Rdeči križ so ne tako dolgo nazaj zaznamovale mnoge korupcijske afere in ekscesi s plačami funkcionarjev. Zgolj s strani države podprta privilegiranost pa organizaciji še ne bo povrnila zaupanja ljudi. Tudi če je pod prisilo.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.