Prijazne geste na ceste

Polonca Sokol
Četrtek, 5. januar 2012, 6:20
Image
voznik1

Od kar imam izpit za avto (in pravkar sem se zgrozila, da je to že kar dolgo :)), raje kot po širokih cestah s (pre)številnimi prometnimi znaki vozim po ozkih ulicah, kjer se dva avtomobila težko srečata.

V resnici mi vzvratna vožnja sploh ni všeč (in je v takih uličicah včasih nujno potrebna), toda tudi to slabost odtehta dejstvo, da se le pri taki vožnji počutim zares aktvino udeležena v prometu. Med tako vožnjo ne morem telefonirati, zbrano poslušati radija ali početi karkoli, kar ni stoprocentno vožnja. Nerada priznam, da se mi kaj takega na ravnih cestah, kjer sem v križiščih zavarovana s semaforji in znaki kaj rado zgodi.

V ozkih ulicah predvidevam, opazujem, sem pozorna na mesta, kje se lahko umaknem in kje ne. Opazujem soj luči in tako še pravočasno zaznam nasproti vozeče vozilo, da se lahko umaknem in počakam. Kadar se umaknem in dam prednost drugemu, mi je lepo vedno, kadar od njega - tujega človeka - prejmem nasmeh, mi pomaha ali pa "pomežikne" z lučmi.

Ko sem še kot majhna deklica zvedavo spraševala očeta: "Zakaj ti je pomahal?", mi je vedno odgovoril: "Rekel je hvala." Zdaj enako odgovarjam hčerki, ki je pogosto z menoj v avtu, saj ravno do njenega vrtca vodi nesramno ozka uličica srednjeveškega mesteca.

Tudi sama se vedno prijazno zahvalim za prednost. In dan je lepši!

voznik2

Prijazen "tovornjakar"

Spomnim se nekoč, kmalu po opravljenem izpitu, ko sem morala, zaradi tovornjaka, v koloni vzvratno peljati kar precej daleč in pri tem še paziti, da nisem avta podrgnila ob ograjo. Kar ni in ni bilo konca in bila sem že vsa trda in prepotena od strahu. Ko je bil zdaj tovornjak že ob meni, se spomnim, da sem šoferja pogledala z izčrpanimi očmi iz katerih je bilo razbrati: "Si me pa namučil!" toda namesto mrkega pogleda, ki pogosto zre iz tovornjaka, me je prijazen šofer pogledal tako sočutno, da sem se povsem umirila. Čutila sem, da mi ne očita "Eh, nesposobna ženska za volanom!", temveč se mi je nasmehnil bolj v smislu: "Oh, punči, drugič bo šlo že bolje ..."

En sam prijazen pogled mi je zgodbo zapisal za vedno v spomin.

Interakcija z očmi, pogledom, gesto ... nas naredi bolj ljudi. Promet naenkrat ni več sestavljen iz premikajočih se vozil, temveč iz ljudi, ki upravljajo ta vozila.

Vzdušje v družini

Zakaj pišem na družinskem portalu o vožnji? Vožnja v službo in iz službe je naporna in marsikdaj se zgodi, da na poti iz službe, pa naj bo dan še tako uspešen, naletiš na kakšnega objestnega voznika, zaradi katerega prideš domov nervozen, prestrašen, celo jezen. In potem sem težko prijazna do moža ter potrpežljiva s hčerko. Če pa bi se na poti do doma srečala z desetimi prijaznimi pogledi, ki se mi zahvalijo za dano prednost, ali pa se mi prijazno odmaknejo in se jim zahvalim jaz, bi bilo lepše tudi družinsko življenje vsakega udeleženca v prometu.

Ko takole razmišljam, se mi zastavlja vprašanje: Ali bi bilo na cestah torej več ali manj prometnih nesreč, če bi ukinili vse predpise in bi ljudje vozili samo na podlagi "sodelovanja"? Kaj bi se zgodilo z "močnejšimi" (lastniki večjih, dražjih avtomobilov ali celo tovornjakov, kombijev) in kaj s šibkejšimi? 

Med srfanjem na internetu sem odkrila, da obstaja že kar nekaj evropskih mest, ki prakticirajo tako obliko "cestne anarhije". In rezultati so neverjetni! Tako neverjetni, da bom v prihodnjih dneh z veseljem z vami podelila članek prav na to temo!

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.