Oče Janez Janša?

Štefan Kržišnik
Torek, 13. december 2011, 0:29
Image
oce-jansa

Ko smo dan po volitvah pisali o percepciji očetovske podobe Zorana Jankovića, je članek spodbudil veliko odzivov.

Mnogi ste ga pohvalili in citirali tudi na drugih spletnih straneh in tedniku, bilo pa je tudi nekaj kritik in negodovanja, češ da o tem na družinskem portalu ni primerno pisati.

Z izhodiščno tezo, ki jo je v omenjenem članku zapisal Igor Vovk, se v celoti strinjam. Volillci, sploh tisti, ki so se odločili v zadnjem trenutku, so se odločili na podlagi čustev, in pri tem je nemajhno vlogo igral "očetovski lik" dveh protagonistov, Janeza Janše in Zorana Jankovića.

Ob branju članka me je vznemirjalo vprašanje: kako pa so volilci zaznavali očetovski lik Janeza Janše? Zakaj so se raje odločili, da svojo prihodnost in prihodnost države zaupajo Zoranu Jankoviću?

Družina Janeza Janše v kampanji ni bila izpostavljena, kot recimo Jankovićeva. Pa vendarle lahko so ljudje sprejemali lik Janeza Janše tudi skozi prizmo percepcije njegovih očetovskih drž v širšem smislu.

Razlika med osebnim stikom in medijsko podobo

Spominjam se, da je pred več leti v intervjuju v Sobotni prilogi Dela Peter Jambrek o Janezu Janši zapisal, da je pri njem neverjetna razlika med podobo, ki jo lahko dobimo prek medijev, in podobo, ki jo imamo možnost zaznati v osebnem stiku.

Jambrek je dejal, da je Janez Janša v neposrednem, živem stiku, izredno topla oseba, ko pa se vklopijo kamere ali mikrofoni, pa se večinoma zgodi, kot da bi »zmrznil« in postane veliko bolj hladen, kot je sicer. Poznam še nekaj ljudi, ki so imeli z njim podobno izkušnjo.

Gotovo mediji Janezu Janši niso naklonjeni, mnogim je že dve desetletji eden glavnih izzivov sesuvanje njegove medijske podobe.

Toda ali ni v njegovi hladnosti, ko jo lahko opazujemo »od zunaj«, tudi pogosto značilna drža slovenskega očeta, ki je navzven preveč strog, resen, hladen in včasih celo zajedljiv? In s tem nezmožen priti v stik s tem, kar kot oče in moški resnično je?

Skratka, pravo nasprotje balkansko sproščenega lika, ki ga je v javnosti zna izražati in dobro prodajati Zoran Janković. So se tudi zato mnogi na čustveni ravni obrnili k njemu?

Pripadnost, vztrajnost in odgovornost

Najbrž je bil prav ta zunanji, površinski vtis tako močan, da niso prišle do izraza pozitivne očetovske poteze, ki si jih mnogi gotovo želijo. Pri Janezu Janši so to po mojem mnenju predvsem pripadnost, vztrajnost (tudi, ko je treba tolikokrat pluti proti toku) in odgovornost.

Te lastnosti se mi zdijo glede na izkušnjo slovenske družbe zadnjih dveh desetletij nekaj ne ravno pogostega. Sploh v politiki, ki je tako rada predvsem všečna. Toda: ali so to tudi vrednote povprečnega slovenskega volilca? Upam si trditi, da ne.

Med lastnosti, ki tepejo podobo slovenskega očeta, so tudi nekatere, ki držijo v primežu Janeza Janšo. Naj omenim dve, ki ju zaznavam kot najbolj očitni. Priznanje napak. Si predstavljate očeta, ki preprosto prizna, da nima vedno prav in, da je samo človek, ki naredi napako? In drugo: zdravo sprejemanje poraza.

Poznam kar nekaj ljudi, ki jim je program Janševe stranke blizu, pa jim ti dve osebni lastnosti voditelja preprečujeta, da bi mu zaupale svoj glas. So morda to pogrešali pri svojem očetu? Gotovo v politiki pokazati in priznati svojo krhkost ni lahko. Za povprečnega politika. A vrhunski bi moral biti tega zmožen.

Morda najbolj zagonetna lastnost Janeza Janše pa je umik v ključnem trenutku. Zagonetna zato, ker je v protislovju z njegovo siceršnjo vztrajnostjo in borbenostjo. Toda prav to lastnost smo izkusili v ključnem trenutku letošnje kampanje. In smo jo tisti, ki smo si tokrat res prizadevali in želeli spremembe, zelo osebno občutili. Kot izdajo zaupanja.

Upam si trditi, da je bila prav to ključna točka, ki je prevesila odločitev. Si kdo želi očeta, ki »zmrzne« v ključnem trenutku?

Izziv: oče potrdi v vrednosti in sposobnosti

Kakorkoli že, Janez Janša ima v sebi še vedno velik "očetovski potencial". Tisti najbolj ključni, ki lahko izniči tudi vse pomanjkljivosti in napake. Ali bo ljudi, ki so zrasli in se oblikovali ob njem, znal potrditi, da so vredni in sposobni? Jim bo znal dati svobodo, da prevzamejo njegovo dediščino?

Mnogi slovenski očetje tega ne zmorejo. Zmogel pa je recimo eden njegovih vzornikov, Jože Pučnik. Zato je iz njegove dediščine nastala politika, ki je po mojem mnenju v tem trenutku edina ponudila resno vizijo za slovensko prihodnost. In zato se bo Jože Pučnik, kljub temu da je na koncu doživel kar nekaj hudih porazov, z zlatimi črkami vpisal v slovensko zgodovino.

Nikakor ne želim pametovati, kdaj in kako bi se to moralo zgoditi. Upam, da je Janez Janša dovolj moder, da bo znal presoditi, kje ga v prihodnjih letih Slovenija najbolj potrebuje. In kje ga najbolj potrebujemo tisti ljudje, ki smo mu že večkrat izrazili zaupanje, pa smo zaradi pogostih porazov že skoraj ponižani. In skorajda brez možnosti s svojim glasom vplivati na podobo in prihodnost Slovenije.

Bi zmogel uresničiti to očetovsko držo? V igri so veliki vložki. Ne samo za Slovenijo, ampak tudi zanj … in za njegovo novo družino.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor