Nekaj misli o slovenski enotnosti

Štefan Kržišnik
Ponedeljek, 26. december 2011, 8:35
Image
Triglav

Najprej smo imeli samo dan samostojnosti. Nato smo mu z zakonom dodali še enotnost. Kot da bi bila enotnost tisto, po čemer Slovenci še posebej hrepenimo, pa nam je bila dana tako malokrat v zgodovini, da želimo prav s praznikom gojiti poseben spomin nanj!

(Za obnovitev zgodovinskih dejstev izpred dveh desetletij priporočam v branje intervju z Rosvito Pesek, objavljen na MMC RTV SLO: http://www.rtvslo.si/slovenija/peskova-zaradi-plebiscitne-enotnosti-imamo-danes-drzavo/273318.)

Zgodovinska enotnost v letih 1990 – 1991

Tudi o enotnosti, ki smo jo doživljali leta 1990 okrog plebiscita in leta 1991 okrog osamosvojitve, se vedno znova in znova pojavljajo dvomi.

Zame enotnost ob osamosvojiti ni sporna. Seveda si ne gojim iluzij, da je bila idealna. Toda rezultati plebiscita, ki so bili razglašeni na današnji dan pred 21. leti, so neizpodbitno in zgovorno dejstvo.

Pričujejo o tem, da smo se Slovenci (in ne smo Slovenci, ampak državljani Slovenije!) poenotili v skupni želji po samostojni državi.

Ta zgodovinska plebiscitarna odločitev daleč presega tudi razpoke v slovenski politiki, ki so v času dobrega leta dni od prvih priprav na plebiscit pa do prvih mednarodnih priznanj nove države Slovenije vedno znova ogrožale v tistem času potrebno enotnost.

Po drugi strani pa je potrebno priznati tudi to: če se jeseni 1990 tudi stranke nekdanjega režima ne bi pridružile drznemu Demosovemu projektu osamosvojitve (pustimo morebitne motive in taktike, ki so bile v ozadju!), bi lahko o plebiscitarnem rezultatu, kot se je zgodil, samo sanjali.

Zasluge za enotnost, ki bila pomemben dejavnik pri gladkem prehodu v novo državo, so tako obojestranske; lahko si jih pripišeta tako narod kot politika.

Kar pridobimo, hitro izgubimo

Človek je nagnjen k temu, da ne zna ali ne zmore razpolagati z največjimi dragocenostmi, ki so mu dane. Tako se je zgodilo tudi z našo enotnostjo.

Samo leto dni po plebiscitu in pol leta po osamosvojitvi je bilo enotnosti konec. Ko se je videlo, da bo nova slovenska država mednarodno priznana, se je na politični ravni razcepil liberalni in konservativni del osamosvojitvene koalicije Demos.

Čeprav je bil ta razcep na videz manj pomemben in nevaren od razcepa med "starimi" in "novimi" silami, ki je vedno znova grozil v času osamosvajanja, pa je imel veliko bolj globoke družbene korenine in daljnosežne posledice, ki nas v marsičem bremenijo še danes.

Če skušamo prodreti skozi lupino politike, lahko vidimo, da se je ob tem razcepu v Demosu pokazalo, da Slovenci kot narod še vedno ne zmoremo ustvarjalnega dialoga med dvema duhovnozgodovinskima silnicama, ki sta v temelju oblikovali podobo slovenstva: krščanstvom in svobodomiselstvom.

K starim vzorcem odnosa med krščanstvom in svobodomiselstvom

Tako rekoč takoj ob osamosvojitvi smo vrnili se v čas druge polovice 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, ko je postalo razmerje med svobodomiselstvom in krščanstvom tako nedialoško in izključujoče, da je na pogorišče njunega odnosa lahko vstopil brutalni totalitarizem, ki je korenito preoblikoval podobo slovenstva, slovenske države in slovenskega človeka.

Razcep med liberalnim in konservativnim delom novih, demokratičnih političnih sil, je bil posledica precejšnjega preoblikovanja slovenskega krščanstva in slovenskega svobodomiselstva po drugi svetovni vojni.

Pokazalo se je, da je slovensko krščanstvo po vojni zelo oslabelo. Leta nasprotovanja režimu so ga sicer utrdila v obrambni drži, toda vse premalo je bilo razvijanja pristne evangeljska drže, iz katere bi lahko izhajala zdrava družbena angažiranost.

Toda slovenskemu svobodomiselstvu se ni godilo nič bolje. Preveč se je družil s totalitarizmom in premalo skrbel za svojo istovetnost, da bi zmogel v ključnem poosamosvojitvenem času odigrati pomembno vlogo. Liberalni del Demosa je tako žal v iskanju lastnih, mnogokrat tudi osebnih interesov, in iracionalni drži nasprotovanja krščanstvu novonastalo državo, gospodarsko povsem oslabelo, naivno izročil v roke politiki, ki je bila dedič in talec vzorcev nekdanjega režima.

Konservativni del Demosa pa se je – kot da bi se prepojil z duhom neenotnosti – začel cepiti dalje in utapljati v političnem amaterizmu. S tem je v prvih dveh desetletjih po osamosvojitvi izgubil večino potencialov za tvorno sodelovanje pri oblikovanju slovenske družbe in postal bolj ali manj obrobna politična sila.

Dogajanje na ravni politike pa je bilo seveda le zunanji izraz globljih kulturnih in duhovnozgodovinskih silnic ter izzivov, s katerimi sta se po osamosvojitvi srečavala slovensko krščanstvo in slovensko svobodomiselstvo, nezmožna pravega dialoga.

Enotnost brez pravih korenin?

Bila pa je tudi dobra stran neenotnosti, ki je izbruhnila na dan ob razcepu Demosa pred 20. leti.

Pokazalo se je, da je enotnost ob ideji lastne državnosti sicer hvalevredna in lepa lastnost, toda ni dovolj.

Pokazalo se je, da enotnost ob ideji lastne državnosti še ne pomeni nujno enotnosti v odnosu do slovenstva oziroma slovenskega naroda. Slovenstvo po osamosvojitvi namreč ni postala zares skupna vrednota. Zdi se, da Slovenci - kljub lastni državi - danes glede nacionalne identitete bolj negotovi kot smo bili nekdaj.

Potrebujemo Slovenci še kakšno drugo enotnost, ki bi imela globlje korenine in iz katere bi lahko rasla bolj zdrava enotnost glede naše državnosti, domovine in naroda?

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem