N'č "henki-penki" do poroke

Polonca Sokol
Ponedeljek, 22. oktober 2012, 6:13
Image
najstniki

"N'č henki penki do poroke – do poroke sam' na roke, po porok' pa za otroke!" To je bil nekakšen verz, misel, ki je še v srednji šoli krožil med nekaterimi mladostniki.

Tudi sama sem ga večkrat uporabila. Zdel se mi je zabaven in nekaj je bilo res – če je kdo namigoval na opolzkosti, sem tako na zabaven način dala vedeti svoje stališče. Dolgo sem namreč zagovarjala vzdržnost do poroke in tale rek se mi je zdel sila hecen. Blokado sem doživela le, kadar se je kak fant "spodtaknil" ob besedah "na roke". Čutila sem, da ta del izrečem samo zaradi rime ...

In bolj ko sem zorela, bolj sem razumela, kako zelo sem se motila. 

"... sam' na roke ..."

Prvo, kar me je vznemirjalo, je bilo samozadovoljevanje. Prav gotovo nima vzdržnost nikakršnega smisla, če to pomeni še in še samozadovoljevaja. Ali se za vzdržnost odločiš zaradi višjega cilja ali pa nima smisla. Če svojega "divjanja hormonov" ne moreš preusmeriti, je za tvoje telo najbrž podobno škodljivo, da poželenje potlačiš, ali pa, da ga izživiš. A če si s svojim telesom zares v stiku, ti bo z občutki krivde in praznine slej ko prej samo sporočilo, da nekaj "ne štima".

Lahko zgodi, da telo več let ne bo spregovorilo, a v eni točki življenja prinese paket občutkov ...Ne, ti občutki se ne pojavijo zaradi katoliške vere in "pranja možganov", kot vernim nekateri radi očitajo. Po besedah p. dr. Christiana Gostečnika, ki se s pestro paleto težav v medsebojnih odnosih srečuje vsakodnevno, se lahko zgodi, da telo več let ne bo spregovorilo, a v eni točki življenja prinese paket občutkov: od gnusa, občutka izgubljenega dostojanstva, do praznine, občutka nesposobnosti biti v odnosu in podobno.

Telo nam govori  in tudi vse pove. Ali mu znamo prisluhniti, pa ve vsak sam. (Ali pa tudi ne – sama sem nekaj let živela tako, da sem zaradi življenjske situacije preprosto morala preslišati sporočila svojega telesa. Šele odkar so se razmere spremenile, spet opazim: razbijanje srca, strah v mišicah, veselje, ki izvira iz globine, stiskanje v prsih ...)

"po porok pa za otroke ..."

Druga stvar, ki v tem reku vznemirja, je prav gotovo "po porok' pa za otroke". In, ko na portalu pišemo o kontracepciji in o naravnih metodah, je najpogostejši očitek to, da zagovarjamo nepreštevno število otrok v družini, ne glede na to, da je mama že povsem izčrpana in da že za tretjega otroka nimajo denarja za šolske potrebščine, kaj šele za osmega ...

Tudi sama sem mislila, da Cerkev od nas zahteva ravno to: Veliko otrok ne glede na vse. In, da, v nekem obdobju sem celo verjela, da je poanta take "politike" v tem, da ima čimveč svojih vernikov in čimveč ljudi, ki ji bo ob nedeljah metala v pušico. No, prav gotovo drži, da je vsak sistem vzdržen, če ga vzdržujejo ljudje. Zato sodobno politiko zelo težko razumem – spodbuja zmanjševanje števila prebivalcev, hkrati pa ljudi, ki se jim uspe roditi (kar je danes v času pestre kontracepcije, dostopnosti splava, onesnaženosti, ki povzroča neplodnost in spontane splave ... pravzaprav uspeh in velik privilegij), obremenijo do (in čez) meje vzdržnega.  

A da ne zaidem – kar sem spoznala, je, da Gospod želi, da smo srečni – ne zgolj "enkrat potem v nebesih", če bomo do tja sploh uspeli priti, temveč tukaj in zdaj. Prepričana sem, da smo starši poklicani k odgovornemu starševstvu. Pamet imamo za to, da jo uporabljamo (ne pa, da jo zlorabljamo). Mislim, da je soodločanje o številu otrok v zakonu nujno potrebno.

Odločanje

Če se telo ob misli na novega člana vzradosti, je verjetno čas. Če se odzove z neopisljivo stisko, verjetno ni.Je mamica preveč utrujena že ob enem malčku? Potem najbrž še ni čas za razmišljanje o novem članu. Je v hiši finančna stiska? (Kaj pravzaprav v resnici je finančna stiska?) Potem bi veljalo vabilo še enemu članu malo odložiti. Si starša želita večje družine? Odprita se spet novemu življenju.

Tudi pri odločitvi za novega člana nam lahko pomaga naše telo (če mu seveda znamo/zmoremo prisluhniti). Če se telo ob misli na novega člana vzradosti, je verjetno čas. Če se odzove z neopisljivo stisko, verjetno ni.

Verjetno sem napisala zato, ker je tudi telesne občutke potrebno "vrednotiti z glavo". Ali se žensko telo vzradosti zgolj zato, ker uživa v obdobju nosečnosti, vse ostalo, vključno z možem, pa ji sporoča, da ni prostora, denarja, energije ...? In na drugi strani  ali je zavračanje še enega člana res moje čutenje ali pa se je porodilo iz pričakovanj okolice, družbe, staršev ...

Odlašati z zanositvijo je povsem nekaj drugega, kot zavrniti del vaju (plodnost).Ne govorim o tem, da svojo plodnost v nekem trenutku preprosto "odrežemo" (s sterilizacijo, kontracepcijo). V odgovornosti do svojega telesa in do moža/žene, lahko odlašava s ponovno zanositvijo tudi na telesnemu in/ali duhovnemu zdravju prijaznejši način. Odlašati z zanositvijo je povsem nekaj drugega, kot zavrniti del vaju (plodnost).

Se mi pa pri tem zdi pomembno, da pri odločanju zares pretehtamo argumente. Nočem sprejeti še enega otroka zaradi nečimrnosti in svojih egoističnih želja po tem, da bomo lahko čimprej spet potovali, kupili nov avto višjega cenovnega razreda, vse, kar premoreva, vložila v tega/ta dva otroka, ali gre za resnične razloge? Ne moreva sprejeti še enega otroka, ker finančno ali čustveno ali prostorsko ne zmoremo? Ker je mama morda ob ponovni nosečnosti življenjsko ogrožena? Morda to celo pomeni, da ne upava tvegati niti z NND-jem?

Ni moja naloga in ne želim presojati v vašem imenu o tem, ali potrebujete nov avto ali ne, ali je želja po potovanju egoistična, ali ne ... namesto teorije sem želela le zapisati konkretne stvari. Samo vidva vesta, katera poglavja so pri vama potrebna pogovora, tehtanja.

Take odločitve zahtevajo čas, molitev, pogovore, tudi dobro duhovno spremstvo.  

Prepuščanje

Verjamem, da je, še posebej za verne, močan vidik odločanja tudi zaupanje in prepuščanje Gospodu. 

O zaupanju bi lahko natresli precej citatov iz Svetega pisma, morda je najbolj poznan Mt6,25-33 (o lilijah na polju in pticah neba). Ta odlomek se zaključuje z:

"Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo."

Koliko zmoreva zaupati, da se bo zgodilo tisto, kar je za naju najbolj pravo?Kristjani smo torej poklicani, da enakovredno lastnemu načrtovanju, ki je vsekakor potrebno, vključujemo tudi zaupanje v Božji načrt (Torej: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal, kot radi rečemo. Ali drugače: Odločaj se sam in dokončno odločitev prepusti Bogu :)).

Koliko zmoreva zaupati, da se bo zgodilo tisto, kar je za naju najbolj pravo? 

Osebno

Tudi midva sva načrtovala veliko družino. In (sicer kratek čas) po porodu odlašala s ponovno zanositvijo. Še več! Razmišljala sem o tem, kako dobro bi bilo biti noseča v enakih letnih časih kot prvič, da bi tako otrok, kot tudi jaz, lahko nosila ista oblačila kot prvič. Ko to razmišljam nazaj, ne vem, ali mi gre na (po)smeh ali na jok. Nosečnost se žal ni zgodila v istem letnem času. Niti prvo leto, niti drugo, niti tretje ... in glede na diagnozo, ki sva jo dobila, vprašanje, če se kdaj bo.

Ampak kot kristjana zaupava, da On že ve, kaj je dobro za naju. 

Je lahko? Ne vedno. Je naivno? Mnogi bi rekli da. Sva zaradi tega nesrečna? Ne. Ker zaupava in imava upanje.

In verjetno se v podobni situaciji znajdejo tudi tisti, ki jih nepričakovano doleti plusek na nosečniškem testu. Ni enostavno, a iz zaupanja v smisel Božjega načrta se rojeva mir v srcu, zadovoljstvo in sreča.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor