Kakšno Slovenijo si želim?

Štefan Kržišnik
Sreda, 30. november 2011, 9:13
Image
Lake Bled_Slovenia

Kakšno Slovenijo si želim? Pred 20 leti, ko se je Slovenija osamosvajala od Jugoslavije in totalitarnega režima, sem bil star 17 let, mladostnik na pragu odraslosti. Vse svoje življenje sem imel tako rekoč pred seboj.

Še vedno se spomnim razočaranja, ker sem bil premlad, da bi volil na prvih demokratičnih volitvah leta aprila 1990. Še bolj sem bil razočaran, da nisem mogel na plebiscitu decembra 1990 oddati glasu za samostojno Slovenijo.

Še vedno so mi živo v spominu dnevi med osamosvojitveno vojno. Takrat me je starost 17 let »rešila«. Če bi bil samo leto dni starejši, bi bil v tistih dneh v Jugoslovanski armadi. Še vedno se spominjam trenutkov nemoči in strahu, kaj bo – ne samo v naslednjih dneh, ampak v prihodnosti.

Doživel sem tudi krutost vojne. Mnogi so se pozneje skoraj norčevali iz slovenske osamosvojitvene vojne, češ da je bila »operetna«. Sam ne morem tega reči. V vojni sem izgubil prijatelja, sošolca iz gimnazije. Spominjam se, kako sem se med pogrebom, ko se je zbrala velika množica ljudi, resnično bal, da bi prav takrat lahko vsi postali tarča letalskega napada.

Če bi me takrat nekdo vprašal, kakšno Slovenijo si želim, bi bil moj odgovor zelo preprost: želim si samo svobode, svobode in svobode. Miru, miru in miru.

In oboje mi je bilo dano prej, kot sem upal pričakovati. Junija 1991 smo se še skrivali po kleteh, avgusta istega leta sem že potoval na srečanje mladih iz vsega sveta v Taizé, v Franciji. Ko sem gledal oktobra 1991 odhod zadnjega vojaka iz Slovenije, se mi je zdelo, da se je zgodil čudež. Še posebej zato, ker se je po drugih delih nekdanje Jugoslavije že začela širiti smrtonosna vojna …

Kaj pa danes?

Hvaležen sem, da sem lahko prvih 20 let svoje odraslosti preživel v svobodi. Morda sem ravno tista generacija, ki zna najbolj ceniti sadove, ki jih je prinesla osamosvojitev.

Mnogim starejšim (zlasti tistim, ki pod komunizmom niso trpeli preganjanja, izkušnje 2. svetovne vojne pa niso imeli), se še danes kolca po »egiptovskih loncih mesa« - po času ko je bilo lahko priti do stanovanja, ko kreditov ni bilo treba vračati in ko tvoja plača ni bila odvisna od tega, koliko in kako kvalitetno si delal.

Mnogi mlajši pa so svobodo z vsem blagostanjem, ki ga je prinesla, vzeli kot samo po sebi umevno dejstvo, in se prepustili lagodnosti življenja. K čemu drugemu jih – ob zastonjskosti šolanja, obilici denarja, s katerim so jim študentske organizacije dolga leta kupovale »kruha in iger« ter splošni porabniški in hedonistični miselnosti – nismo niti spodbujali.

Pa vendarle kljub hvaležnosti za teh 20 let ostaja grenak priokus. Zdi se mi, kot da smo svobodo zakockali, kot da smo jo uresničili v povsem napačni smeri. Tisti, ki že leta opozarjamo, da današnja prevladujoča miselnost in način življenja med Slovenci ne postavljata temeljev za prihodnost, smo bili označeni kot nazadnjaški, konzervativni ali celo kaj hujšega. Danes, ko nas vse skupaj trezni gospodarska kriza, pa se zdi, da imamo vendarle prav …

In kakšen bi bil danes moj odgovor na vprašanje, kakšno Slovenijo si želim?

1. Želim si normalno politiko

Ker smo ravno pred volitvami, naj začnem s politiko. Za slovensko prihodnost si želim normalno politiko.

Normalno zame pomeni, da imamo pluralen prostor, kjer se bosta oblikovali vsaj dve eliti, ki bi bili izmenjaje na oblasti, po volji ljudi, ter sposobni normalno upravljati z državo in davkoplačevalskim denarjem.

Leta so nas mnogi prepričevali, da imamo samo eno elito, ki je sposobna voditi državo in skrbeti za razvoj gospodarstva, in preko razumnih meja demonizirali drugo elito, pa čeprav je prav slednja postavile temelje slovenski državnosti in svobodi. Državljani smo imeli izkušnjo oblasti ene in druge elite in mislim, da si je vsak lahko ustvaril svoje mnenje.

Normalna politika zame pomeni, da je menjava oblasti v demokratični družbi nekaj najbolj naravnega. Še posebej, če se elita, ki je bila na oblasti, ni izkazala. Če bo stranka, ki je imela kar trikrat v samostojni Sloveniji mandat za sestavo vlade, zdaj pa jo bo njen odnos do oblasti in ljudi pometel pod parlamentarni prag, je to zame nekaj najbolj normalnega in nikakor ne grožnja demokraciji.

Normalna politika pomeni, da so politične elite sposobne sodelovanja, še posebej v kriznih časih, kot je današnji.

In normalna politika nenazadnje pomeni, da so politične elite sposobne ne samo delitve, ampak tudi sodelovanja, še posebej v kriznih časih, kot je bil denimo osamosvojitveni ali je današnji.

Bog ve, kako težavna bi bila osamosvojitev, če ne bi pri njej sodelovale tudi stranke in močne politične osebnosti, ki so takrat izšle iz prejšnjega režima. In v podobnem odločilnem trenutku smo danes; mnogi pravijo, da so letošnje volitve najpomembnejše po tprvih leta 1990.

Žal politika ni bila že po prejšnjih volitvah, leta 2008, sposobna sodelovanja čez ločnico levo / desno. Prepričan sem, da bi se kot narod lahko danes veliko laže soočali z največjo gospodarsko krizo v Evropi po drugi svetovni vojni, če bi se to zgodilo. Tako pa nas je zaprtost za ideološke zidove pripeljala do predčasnih volitev in na rob gospodarskega in socialnega propada.

Ne gojim idealističnega prepričanja o politiki in politikih. So ljudje, kot smo mi. Zato vem, da je kvaliteta politikov v marsičem odvisna od kvalitete ljudi, ki jih izvolimo.

V letošnji kampanji smo doživeli masaker kandidata, ki je sicer legalno, a vendarle neetično uporabil možnost funkcionarskega nadomestila. Toda če se vprašamo: koliko od nas, navadnih državljanov, bi ravnalo v njegovem primeru isto? Bojim se, da večina.

Zavedam se, da so politiki zaradi stika z oblastjo in močjo srečujejo še z večjimi skušnjavami kot navadni državljani. Zato si želim, da bi imeli čimveč takih, ki bi se znali tema dvema močnima skušnjava upreti, v dobro in nas vseh in tudi njih samih.

2. Želim si svobodno državo

Morda se vam zdi, da živimo v izrazito svobodni, celo liberalni državi. Vendar je ta občutek lažen.

Odsotnost nekaterih etičnih norm, ki urejajo »zasebno« življenja posameznika, še ne pomeni, da smo resnično svobodni. Zame svoboda ni to, da človek lahko izbere karkoli, ampak da je sposoben izbirati dobro.

Za družbo to pomeni dvoje. Naprej da vsi skupaj želimo iskati in sprejemati to, kar je dobro, da imamo družbeno soglasje o »univerzalnih načelih dobrega«. Kot drugo pa svoboda pomeni to, da nam je v sferi zasebnega omogočeno v čim večji meri uresničevanje tega, kar prepoznamo kot dobro.

Živeti v svobodni državi pomeni, da država skrbi res samo za tisto, za kar je poklicana. Stvari, ki jih lahko urejamo državljani, pusti nam.

Zavedam se, kako je prva naloga v današnjem svetu zahteva. Vsi sicer prisegamo na človekove pravice in človekovo dostojanstvo, toda žal imamo radikalno drugačne poglede na to, kdo je človek!

Povsem preprost primer: vsi prisegamo na pravice otrok, ne moremo pa se domeniti, ali ima spočeti otrok pravico živeti in ali ima vsak otrok pravico do obeh staršev. Nisem optimist, da bi v bližnjih prihodnosti lahko dosegli spremembo na tem področju. Razen če nas bo življenje s padcem na dno v to prisililo.

Morda bi se morali začeti vzgajati za svobodo na drugem področju: na področju svobodne zasebne pobude. Živimo v državi, kjer državno še vedno duši zasebno na vseh področjih. Demoniziramo zasebno pobudo, kot da je to največja grožnja in blagostanju.

Pa ni res. Šele v sferi zasebnega postane človek zares odgovoren zase in ustvarjalen. Najbolj to v tem trenutku okušamo na področju gospodarstva. Sam še bolj čutim ta problem denimo na področju šolstva ali predšolskega varstva, kjer smo starši dobesedno izročili naše otroke v roke države, pri tem pa popolnoma zanemarili neprecenljive potenciale družine.

Živeti v resnično svobodni državi pomeni, da država res skrbi samo za tisto, za kar je poklicana, in to na racionalen način. Stvari, ki jih lahko urejamo državljani sami, pa mora pustiti nam.

Sliši se lepo, a zalomi se pri denarju. Recimo na primeru šolstva: če država želi, da bodo res lahko družine v večji meri uresničevale svoj vzgojni potencial, se bo morala odpovedati delu približno 10% proračuna, ki ga namenjamo za izobraževanje na različnih ravneh. In ga pustiti nam samim.

Prihodnja oblast bo torej pred težko nalogo. Ob prazni državni blagajni se bo morala odpovedati delu davkov, da bomo državljani lahko bolj odgovorno ustvarjali lastno prihodnost. Vendar je to edina pot.

3. Želim si polno uresničene državljane

Moja največja želja za slovensko prihodnost pa ni vezana ne na politiko in na državo, ampak na ljudi.

Če si česa želim, je to, da bi bilo v Sloveniji v prihodnjih 20 letih čim več »polno uresničenih ljudi«. Kajti prihodnost ni v prvi vrsti odvisna od politike in države, ampak od nas samih, in od načina, kako sodelujemo v življenju narodne skupnosti prek civilne družbe.

Samo v odnosih uresničeni ljudje so garancija za ustvarjalno družbo.

Polno uresničen človek je zame najprej tisti, ki se uresniči v odnosih. Vsak človek je poklican, da uresniči svoje bistvo, ki je v tem, da se v odnosu ljubezni daruje za druge.

Najboljša šola za to je družina. Zato si želim, da bi bilo v prihodnje v Sloveniji veliko več trdnih, srečnih in uresničenih zakonov in družin, kot jih je danes.

Sam sicer nerad govorim o »družinskih vrednotah«, kajti prevečkrat sem že doživel, da je lahko sklicevanje na družinske vrednote zgolj pozunanjeno. V marsikateri na zunaj urejeno družini se žal ne uresničijo pristni človeški in družinski odnosi.

Po drugi strani pa ima mnogo ljudi danes ranjeno izkušnjo družine, in večinoma ne po svoji krivdi. Zato se jim lahko zdijo »družinske vrednote« nedosegljiv ideal, spodbujanje k vrednoti družine pa idealizacija.

Morda moramo narediti še en korak nazaj: od družine k človeku. Prav vsak človek ima v sebi potencial svobodnega daru za druge. Če ga odkrije ter pristno in ustvarjalno zaživi, bo v njem vzklila želja, da ga zaživi tudi v družini ali na kak drug način.

Verjamem, da je družinsko okolje za to oblikovanje najbolj naravno, a verjamem, da so tega zmožni tudi ljudje, ki imajo ranjeno izkušnjo družine.

Samo v odnosih uresničeni ljudje so garancija za ustvarjalno družbo. Samo taki ljudje so garancija, da bomo preživeli leta varčevanja in veliko bolj preprostega življenja, ki nas čakajo. Samo taki ljudje so garancija, da bomo tudi v prihodnosti pravična in solidarna družba.

Zato je vprašanje človeka za našo prihodnost še veliko bolj pomembno od vprašanja gospodarske rasti, delovnih mest, ekologije, družbene solidarnosti, ekologije. Kajti vse to lahko stoji ali pade na človeku.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem