Greh pred izvirnim grehom?

Sreda, 10. julij 2013, 5:55
Image
creation-of-eve

K ženskemu vprašanju 3/8.
Odnos med spoloma je velikanski vir zla. Večji kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.

V Svetem pismu se najprej v odnosu moški - ženska razodene gospodovanje človeka nad človekom. Kakšni teologi, med njimi Elisa Estévez iz madridske univerze Comillas, s tem v zvezi provokativno govorijo o „izvirnem grehu pred izvirnim grehom“. Na podlagi česa?

Če v prvi pripovedi o stvarjenju sveta (1 Mz 1,1-2,4a, t. i. duhovniški vir) tudi z „dodatno“ pomočjo slovenskega prevoda lahko ugledamo enakost med spoloma, se v drugi pripovedi (1 Mz 2,4b-25, t. i. jahvistični vir) že nabirajo oblaki. Pri tem upoštevajmo, da je druga pripoved (jahvistična) bila zapisana okrog l. 950 pred Kristusom, medtem ko je prva (duhovniška) prešla v pisno obliko okrog l. 530 pred Kristusom. Drugo in tretje poglavje Geneze sta torej 400 let starejši od prvega. Bosta zato tudi bolj trdi do ženske?

Za razliko od prve pripovedi o stvarjenju človeka, kjer Bog sočasno ustvari moškega in žensko po svoji podobi, v drugi pripovedi ženska ni ustvarjena istočasno z moškim, temveč je ustvarjena šele potem, ko Bog moškemu med vsemi živalmi ne najde „njemu primerne pomoči“. Žensko pa ustvari iz Adamovega rebra. Je to neke vrste „pred-izvirni greh“? Razkriva ta greh deklaracija prvega človeka, prvega moškega, o prvi ženi?

To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa; ta se bo imenovala móžinja, kajti ta je vzeta iz moža. (v. 23)

Slednji stavek je predmet mnogih razlag. Biblicistka Mercedes Navarro, ki je jahvistično pripoved stvarjenja preučevala s filigransko natančnostjo, dopušča dvoje razlag. 1. človek-moški opaža podobnost med seboj in novim bitjem v strukturi (kost), v materiji (meso) in v zametku spolnosti (móžinja); 2. človek-moški se razglasi za normativ človeškega in temu normativu v nadaljnjem koraku odgovarja tudi ženska. Prva razlaga napeljuje na enakost med spoloma, druga na mehko varianto ženske manjvrednosti. Sama Navarrova se nagiba k prvi razlagi, saj pravi, da je vso zgodbo treba brati kot odgovor na prvotno moško samoto oz. samskost (prim. v. 18). Moška samota ima s stvarjenjem ženske neke vrste happy end. Predvsem pa je v okviru progresivnega Božjega stvariteljstva človeško bitje s stvarjenjem móžinje izpopolnjeno in obenem diferencirano.

Če prevzamemo drugo razlago 23. vrstice in to razlago malce radikaliziramo, vidimo, kako moški prevzame oblast nad jezikom. Ne potrudi se, da bi žensko imenoval drugače, kot da nekoliko „raztegne“ svoje ime (in to „moško“ igro z imeni prizna tudi Navarrova): če je on po hebrejsko´iš (mož), je ona ´iššáh (móžinja). Ženska je narejena iz delov moškega, njeno ime je podaljšek moškega imena in moški se z vsem tem hvali. Gospodovanje moškega nad žensko, v jeziku, interpretaciji in stvarnosti, je zdaj začrtano. To je predpriprava za izvirni greh.

Morda ne vemo, h kateri interpretaciji se zateči. Vemo pa, kaj pravi moški potem, ko se izvirni greh zgodi in se mora zagovarjati pred Stvarnikom. Tole (1 Mz 3,12):

Žena, ki si mi jo dal, mi je dala z drevesa in sem jedel.

Kot da ženska več ni nekdo, ki je prišel iz moškega, temveč nekdo, ki mu jo je Bog „podtaknil“. Moški zdaj poudari prvenstvo Boga v stvarjenju ženske, a zato, da lahko Boga okrivi za „slabo“ stvaritev. Podobno kot naši vinogradniki. Če je vino dobro, pravijo: „Glejte, kakšno vino sem pridelal!“ Če je slabo, pa: „Kaj moremo. Takšnega je Bog dal.“

Človek je imenoval svojo ženo Eva, ker je postala mati vseh živih. (1 Mz 3,20)

Nekatere feministke tudi v poimenovanju prve ženske z Eva (hawâh iz heb. korena whw = živeti, življenjskost, dati življenje) vidijo degradacijo. Če je pred izvirnim grehom ženska še bila kost iz mojih kosti, je po padcu s preimenovanjem v mater živih razumljena predvsem v funkciji rodnosti, pravijo. Biblicistka Navarrova (ki je pred študijem Svetega pisma doktorirala še iz psihologije) meni drugače: da je moški svoji ženski zdaj dal ime Eva, pomeni najprej, da je kognitivno zrasel v sposobnosti opazovanja (dati ime) in razlaganja stvarnosti (obrazložiti, zakaj takšno ime); nato pa, da je v ženski prepoznal neko njeno temeljno lastnost - lastnost, ki jo dela podobno Bogu, stvarniku življenja.

* Oktobra 2012 sem se na madridski jezuitski univerzi Comillas udeležil teološkega simpozija o zakonu in družini. Tam me je zadel stavek, ki ga je izrekel jezuit Pablo Guerrero, eden izmed predavateljev: „Odnos med moškim in žensko je večji vir zla kot nepravična delitev dobrin med Severom in Jugom.“ Po simpoziju sem razvil nekaj zapisov o t. i. „ženskem vprašanju“. Zapise dajem na razpolago dobrim ljudem, ki delajo in berejo portal Iskreni.net.

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem