Miti o francoski revoluciji

Sreda, 15. julij 2015, 1:19
Image
fr 01

Francozi so včeraj slavnostno in z vojaško parado praznovali svoj največji državni praznik, s katerim se spominjajo začetka francoske revolucije. Ta družbeni prevrat izpred več kot 200 let je zasejal seme, iz katerega še danes raste večina državnih ureditev t. i. Zahoda.

Moralo pa je miniti tudi ogromno časa od začetka te krvave epizode francoske in evropske zgodovine, da se je lahko dogajanje začelo obravnavati tudi bolj kritično in objektivno. Ne zgolj to, da napad na Bastiljo 14. julija 1789 ni bil nekakšen spontan upor ponižanih množic. Čeprav pogovor o revoluciji še danes razvnema strasti, pa sedaj vsaj ni mogoče več zanikati dejstev, kot npr. to, da se je revolucija med navadnimi ljudmi širila na bajonetih in ne morda z gesli svobode, bratstva in enakosti, ter da je širom po Franciji sprožila številne upore, ki so bili zatrti v bratomorni krvi.

Francoski revoluciji, ki je po ideološki sleposti in brezkompromisni predanosti cilju postala zgled za vse kasnejše revolucije, tudi za slovensko revolucijo, pa je uspelo ustvariti tudi nemalo mitov, s katerimi so njeni idejni dediči lažje opravičevali njene žrtve. Poglejmo si nekatere od njih.

fr 02

Kraljica Marija Antoinetta je sestradane Francoze zavrnila z besedami »Pa naj jedo potico!«

Kraljičin odgovor na vprašanje, kaj naj Francozi jedo, ker nimajo kruha, naj bi bila ena od isker, ki so zanetile francosko revolucijo. V resnici pa nesrečna kraljica tega ni nikoli izjavila, verzije te cinične izjave pa so različnim francoskim vladarjem pripisovali že vse od začetka leta 1600 dalje.

K utrditvi tega mita je precej prispeval tudi zapis v Izpovedih velikega revolucionarja Rousseaua, pa čeprav je bila knjiga napisana še preden se je Marija Antoinetta sploh poročila z bodočim kraljem Ludvikom XVI. V vsakem primeru pa ta anekdota izraža ljudsko prepričanje, da dvorjani niti niso poznali niti jim ni bilo mar za socialno stisko revnih Francozov.

Francoska revolucija je bil upor zatiranih

Preko književnosti in filmskih upodobitev književnih del (med zadnjimi npr. Les Miserables oz. Nesrečniki) smo se navadili misliti, da so bili najrevnejši sloji takratne francoske družbe glavna sila revolucije. Vendar to ne drži. Slednji so imeli v celotnem dogajanju zgolj obrobno vlogo.

Revolucija se je začela med premožnim plemstvom in pripadniki višjih stanov na samem versajskem dvoru. Tudi množice, ki so potem večinsko predstavljale revolucionarno vrenje, so bile vodene s strani posameznikov, ki so v prevratu tvegale ne le glavo, ampak tudi premoženje. Če je bila revolucija na podeželju usmerjena predvsem proti raznim pobiralcem davkov in zemljiškim zakupnikom, kar je škodilo bogatejšim in podjetnejšim kmetom, so v mestih pobudo prevzeli obrtniki, uradniki in razni umetniki.

fr 03

 

Francoska revolucija je izumila giljotino

Giljotina, ki je postala glavno sredstvo javnih eksekucij, je gotovo med glavnimi asociacijami na francosko revolucijo. Samo v času t. i. terorja v letih 1793-94 so z giljtonimo pobili okrog 16 tisoč ljudi. Izum te priprave za hitro morjenje se je dolgo pripisoval zdravniku Guillotinu, po komer je tudi poimenovan. Mimogrede, tudi sam si je v revolucionarnih čistkah komaj rešil življenje, sicer pa je nasprotoval smrtni kazni. Danes pa vemo, da je bila giljotina resda izumljena v času francoske revolucije, izumitelj prototipa pa je bil Antoine Louis, pred tem pa so že poznali podobne naprave. Giljotino so v Franciji uporabljali vse do leta 1977.

Robespierre je bil edini krvoločni diktator

Revolucionar Robespierre se je v naši zavesti uveljavil kot edina ikona največjega terorja v času revolucije. Vendar je bil ta zakrknjen formalist zgolj eden od dvanajsterice t. i. odbora za javno varnost, ki je v letih 1793-94 predstavljal kolektivno vodstvo z diktatorskimi pooblastili. Res pa je, da je bil Robespierre najbolj vpliven član odbora, s svojimi nastopi in spisi pa je teror tudi utemeljeval.

Čeprav še zdaleč ne prvi ali zadnji, pa je Robespierre tudi sam izkusil reklo, da revolucija žre svoje otroke. Tudi njega so brez sodbe usmrtili z giljotino, na smrt pa je moral čakati v istih prostorih, v katerih je bila zaprta kraljica Marija Antoinetta.

fr 04

 

Revolucionarji so Bastiljo napadli, da bi osvobodili tamkajšnje politične zapornike

Francoski vladarji so skozi 17. in 18. stoletje res zaprli kar nekaj domnevnih uporniških posameznikov, tudi v Bastiljo. Vendar so to prakso vsaj glede tega zapora opuščali in na dan, ko so zrušili trdnjavo Bastiljo, je bilo tam vsega 7 zapornikov: 4 sleparji, 2 umobolna in 1 plemenitaš, obdolžen spolnega nadlegovanja.

Uporni Parižani so Bastiljo dejansko napadli zaradi tamkajšnjega skladišča smodnika, ki so ga želeli zaseči za namene obrambe pred kraljevo vojsko. Ampak mit o uničenju nekdanje jetnišnice in osvoboditvi zapornikov je ostal in se drži še danes. Simbolika je pač pomembnejša od dejstev.

Vir: buzzfeed.com, huffingtonpost.com, washingtonpost.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.