Ljubo doma (1. del)

Misli mame na službenem potovanju ali trčenje provincialnega idealizma z instant ideali zahodne družbe.

Nedavno me je pot zanesla čez lužo, kamor sem šla po novo znanje in izkušnje, mimogrede pa še na obisk k znancem in sorodnikom. V veselem pričakovanju zanimivih dogodivščin niti v sanjah nisem pričakovala, da bom doživela tak kulturni šok – in to v nadaljevanjih.

Sem kužna?

Že na letališču v Torontu, kjer sem bila kdo ve zakaj sumljiva, so me izločili in poslali v dolgo vrsto različno obarvanih, bradatih, bolj ali manj zakritih, različno pokritih – skupaj pa smo bili kot vzorčni primerki z vseh koncev sveta, le da ni bilo nikomur do smeha, kaj šele klepeta. Tako se torej vsi »ta spodnji« z očmi, uprtimi v tla, pomikamo do uradnikov, ki nam vedno znova zastavljajo ena in ista vprašanja in spet skupni imenovalec: že potnih listov in dokumentov se dotikajo v rokavicah. Vsi smo obravnavani kot potencialno kužni in osumljeni, da se ne bomo hoteli vrniti domov. Vame se priplazi tisti občutek biti ničvreden prišlek, nihče, ničla.

Po nekaj urah spanja se odpravim po nove ideje in znanje. Vsa radovedna se pridružim odlični ekipi, s katero smo lepo sodelovali, le da se je Slovenija kdaj pa kdaj pomešala s Slovaško. Kolegica je priznala, da bi na zemljevidu težko pokazala, kje je moja domovina in če ji lahko povem kaj več. Včasih se mi je zdelo, da so ljudje pričakovali nekoga drugega ali drugačnega, sicer pa so tudi sami z vseh vetrov in posebnih predsodkov ni bilo čutiti.

Novice, novice, novice …

Po delovnih dneh v Kanadi sem si obetala sprostitev v ameriški prestolnici. Veselila sem se obiska sorodnikov, znancev in nekaterih muzejev. Takoj po pristanku v ZDA, še preden mi je uspelo pobrati prtljago, sem izvedela vse o najnovejših škandalih iz predvolilne kampanje za predsedniške volitve, ki bodo šele novembra prihodnje leto. O nezakonitih priseljencih, ki se trumoma tihotapijo čez južno mejo, nalašč v ZDA rojevajo otroke, ki so potem avtomatsko ameriški državljani, tako da jih ne morejo vreči ven. Prisesajo se na državni denar – ko so enkrat notri, se množijo. Še več, ker niso cepljeni, prinašajo nove in eksotične bolezni. Že štirje primeri kuge! Nezaslišano. Ti priseljenci! Prinašajo tudi bolezni, ki so bile že zdavnaj iztrebljene. Vse bi morali testirati, cepiti. Samo: Kdo bo to plačal? Politiki bodo spravili državo na kant.

Medijske naslovnice nenehno skrbijo za ohranjanje kulture strahu in panike.

Novice spet zvišujejo krvni tlak – sredi belega dne zahrbtno ustreljen še en policist. Vedno več kriminala. Vlomov. Umorov. Spet priseljenci. Pridejo in napadajo tudi domove, kjer živi več ljudi. Pridejo, te ubijejo in poberejo vse.

Kultura strahu in panike

Medijske naslovnice nenehno skrbijo za ohranjanje kulture strahu in panike. Če ne pred boleznimi in strelskimi pohodi ali teroristi, pa pred vremenom. Ne samo tornadi in orkani. V preteklih zimah je vsak centimeter snega težava. Ljudje raje ostanejo doma. Kako to, saj so mrzle zime s snegom nekaj običajnega v tej zemljepisni širini? Poučijo me, da zaradi prišlekov, ki nimajo pojma, kako se v snegu vozi. In potem ogrožajo še domačine. Kdor je pameten, ostane doma. Nekatere šole pouk vsak dan podaljšajo za 15 minut kar tako, za vsak slučaj, če bo treba pozimi zapreti šolo.

Za vse je poskrbljeno, le brez strahu

Odidem v kopalnico, da bi se osvežila in kot običajno se sklonim, da bi popila malo vode kar iz pipe. Vonj po kloru me odvrne. V kuhinji mi razložijo, da vodo filtrirajo, ker je danes ta svet že tako onesnažen, da niti vode ni več varno piti.

Začudim se, da ni nihče od gostiteljev bolan, ker so nenehno na mrazu. Kje pa! Pokažejo mi škatlo raznih prehranskih dopolnil in zdravil, brez katerih kakopak ne gre. Aha.

Sistem je speljan skozi hladilnik, da je bolj prijetnega okusa. V dobri veri natočim kozarec. Fuj! Kot ohlajena mlakuža. Če želim še led? Ne bi, hvala, pomislim, saj me vendar sredi poletja zebe do kosti. Povsod piha.

Morda pa bi malo pomarančnega soka. Ga imajo morda tudi kaj neohlajenega, na sobni temperaturi? Kje pa! Potem bi se razmnožili bacili in bi se pokvaril. Lahko bi se okužili. V redu. Bo moral biti tudi tisti iz hladilnika dober, da si popravim okus. Bi morda led, vztrajajo. Ojoj, nikar! Saj je že sok tako leden, da me kar reže po grlu. Začudim se, da ni nihče od gostiteljev bolan, ker so nenehno v mrazu. Kje pa! Pokažejo mi škatlo raznih prehranskih dopolnil in zdravil, brez katerih kakopak ne gre. Aha.

Bi lahko dobila še malo tistega slastnega pomarančnega soka? No ja, seveda. Kar vzemi. Ta je iz te in te trgovine, ki je sicer za 20 minut vožnje dlje od trgovine, kjer sicer nakupujemo, vendar je toliko in toliko centov cenejši.

Če bi bil pri nas bencin tako nemarno drag kot pri vas v Evropi, bi hodili peš, mi zabrusijo.

Saj res! Sem že omenila, da sem gostovala pri ljudeh, ki živijo v udobnem, mirnem, lepo urejenem predmestju v hiši kot iz pravljice, takšni z verando, razkošno in brezhibno urejeno notranjostjo ter s skrbno pokošeno travo in prekrasnim vrtom?

Ne odpiraj oken!

Veš, če bi bil pri nas bencin tako nemarno drag kot pri vas v Evropi, bi hodili peš, mi zabrusijo. Seveda, tam galona (pribl. 4 litre) stane 2,5 dolarja. Lahko bi črpali še več, na Aljaski je še veliko nafte, ampak ta trapasta vlada ne dovoli. Še dobro, da bodo kmalu volitve.

Naslednjega jutra me boli glava. Morda od prepiha in vseh šokov prejšnjega dne? Morda pa je v sobi nekoliko zatohlo in bi prezračila, kot sem vajena od doma? Enkraten občutek je iz udobne postelje s puhasto odejo stopiti na neskončno mehka tla, ki se skoraj udirajo pod bosimi nogami. Premaknem ročko, zaman se trudim in poskušam ugotoviti, kako se odpre okno. Pred drugim oknom je toliko rož, da je odpiranje okna misija nemogoče. Ojoj! Še okna ne znam odpreti.

Lepo prosim, če mi lahko pokažejo, kako se odpre okno. Kaj?! Mi ne odpiramo oken. Imamo klimo. Sploh je nespametno odpirati okna, veš. Je tako soparno. No, čez dan postane soparno in smo potem vsi lepljivi. Spomladi in jeseni pa so težave cvetni prah, listje in druga nesnaga, ki bi skozi okna zašli v hišo. Aha. Pozimi pa … Sploh veš, koliko stane ogrevanje?

Foto: theenjoyablerut.com, gettyimages.lu