Lahko smo zadovoljni: škofje »švicajo«

Štefan Kržišnik
Nedelja, 11. oktober 2015, 17:50
Image
skofje svicajo

»Vem, da ste utrujeni. Tudi jaz sem. In lačni. Tudi jaz!« Tako je zadnji dan prvega tedna sinode o družini, v soboto, novinarje nagovoril indijski kardinal Baselios Cleemis Thottunkal.

Pa njegove besede niso bile slišati le fraza, s katero je sprostil vzdušje na začetku svojega nagovora na tiskovni konferenci.

Verjamem, da je bil marsikateri od škofov ob koncu šestega dne zasedanj včeraj kar utrujen. Še posebej, če je bil vajen načina dela na sinodah pred nastopom papeža Frančiška.

Začetne turbulence – kot peka kokic, kjer »leti v vse smeri«

Prvi od treh tednov sinodalnega zasedanja se je začel precej turbulentno. Znova se je pokazala razpoka, ki je burila duhove vse od začetka sinodalnega dogajanja, tako da je moral v torek, drugi dan zasedanja, vmes nepričakovano poseči celo papež Frančišek.

Po papeževem posegu so se napetosti vendarle malo polegle in škofje so se lahko mirneje lotili dela.

Pomagalo tudi, da se je po prvih dveh dneh spremenil način dela. Namesto plenarnega zasedanja, kjer so bili govori časovno omejeni na 3 minute (avstralski škof Mark Colerodge je vzdušje primerjal z opazovanje peke kokic – vse se je dogajalo zelo hitro, mnenja pa so kot kokice letele na vse strani :), so se škofje razdelili v 13 manjših skupin, kjer so lahko bolj prišli do besede in se temeljite pogovorili oziroma soočili mnenja.

Vatikan je poročila o delu 13-ih skupin v petek uradno objavil, na pa tudi predlogov za spremembe v zaključnem besedilu sinode. Vseh predlogov za spremembe je bilo kar 473.

Zahodocentričnost, pesimizem in konfuznost: ključne težave prvega tedna

Konkretnih odgovorov na mnoga vprašanja, ki jih je odprla sinoda, v poročilih skupin še ni najti. Tudi zato, ker je bil dosedanji pogovor namenjen šele prvemu delu delovnega gradiva, ki je namenjen soočanju z izzivi življenja v družini danes, ne pa tudi iskanju rešitev.

To pride na vrsto šele v zadnjem, tretjem delu, kjer je tudi največ »vročih tem« – upati je, da se škofje do takrat ne bodo preveč utrudili :).

Pa vendarle poročila prinašajo nekaj pomembnih vpogledov v dinamiko dogajanja na sinodi. Naj na tem mestu omenim tri stvari, ki so meni osebno bile ob pregledovanju poročil najbolj zgovorne.

1. Prevelika osredotočenost na probleme zahodnega sveta

Kar nekaj skupin v poročilih prepoznava, da besedilo delovnega dokumenta preveč izraža samo probleme zahodnega sveta (Evrope in Severne Amerike).

Čeprav je o tem že bilo nekaj govora, pa je pomenljivo, da je do tako široke potrditve tega spoznanja prišlo prav po delu v skupinah. Očitno je bilo šele v manjših skupinah škofom iz »tretjega« sveta omogočeno, da je je bil njihov glas bolj slišan.

2. Pesimizem in celo občutje pastoralnega obupa

Kot rečeno prvi del delovnega dokumenta sinode govori o stanju družin, pri tem pa seveda našteva veliko težav.

Mnogi škofje so zato ta del besedila dojeli kot preveč pesimističen, ena od skupin je izrazila celo mnenje, da sinoda v zvezi z družino izraža nekakšen »pastoralni obup«.

Iz teh občutij in ugotovitev lahko razberemo, kako močne duhovne silnice je sprožila sinoda, ko se je resnično soočila s stanjem človeka in družin danes.

Brez tega koraka bi sinoda lahko bila v nevarnosti idealiziranja »krščanske družine«. Resda je s približevanjem težavnemu stanju družin danes tudi v nevarnosti, da se naleze pesimizma, vendar pa je po drugi strani prav ozaveščanje pasti »pastoralnega obupa« lahko pomemben korak, da se sinoda obrne za navdih k idealu Božje zamisli za zakon in družino, a ne na način idealizacije.

3. Občutek konfuznosti

Iz poročil je razbrati tudi, da imajo škofje kar precej težav zaradi novega, drugačnega načina dela sinode. Ena od skupin je denimo iskreno zapisala, da so na začetku škofje imeli kar nekaj težav s spremenjenim načinom dela, da pa so se »uspeli prilagoditi«.

Druga skupina denimo poroča o občutku zmedenosti ob dejstvu, ker škofje niti ne vedo, komu bo pravzaprav namenjeno zaključno besedilo sinode, ki ga oblikujejo – papežu ali celotni Cerkvi oziroma javnosti.

Pri prejšnjih sinodah (vse od leta 1974) je bilo zaključno besedilo namenjeno papežu kot seznam priporočil, papež pa je potem napisal t.i. »posinodalno apostolsko spodbudo«, v kateri je oblikoval sporočilo sinode. Tokrat pa ni gotovo, ali bo papež Frančišek to naredil, odločitve še ni sprejel oziroma obelodanil.

Zato nekateri menijo, da morda že delajo besedilo za širšo javnost, kar pa seveda za škofe pomeni bolj zahtevno nalogo.

Ravno zato so nekateri škofje jezik delovnega dokumenta kritizirali kot preveč zapleten in svarili, da ne bo mogel pritegniti pozornosti ljudi. Nekateri so besedilo označili celo kot »kaotičnega, brez notranje logike«, s stavki, ki so »nametani skupaj brez organske povezave«.

Da je nov način dela povzročil nekaj zmede, je na eni od tiskovnih konferenc priznal filipinski kardinal Luis Antonio Tagle, pri tem malo v šali dejal, da je delovni dokument »mučeniški tekst« in malo zares dodal, da sicer ne bi imeli smisla, da bi zbrali 300 škofov, če bi bilo že vse določeno.

Potrebna potrpežljivost, ki je ni strah nepopolnosti

Dogajanje prvega tedna na sinodi nam tako daje vedeti, da procesi, ki jih doživljajo udeleženci niso lahki in da indijskemu škofu, s katerim sem začel pričujoči odmev na prvi sinodalni teden, povsem mirnega srca lahko priznamo pravico, da je sredi šestega dneva sinode lahko utrujen in lačen.

Vsi skupaj pa smo lahko ob zaključku prvega tedna lahko zadovoljni in hvaležni, da je proces naporen in da škofje »švicajo«.

Kajti to je zagotovilo, da sinoda ne bo le predstava za javnost ali lep povzetek stoletja veljavnega krščanskega nauka o zakonu in družini, ampak resnično vrtanje v globino, do izvirov navdihov Duha za delo z družinami tretjega tisočletja.

Osebno si želim, da bi bil drugi teden sinode brez turbulenc kot prvi, saj bo tudi brez zunanjih pritiskov in »teorij zarote« proces dovolj naporen.

Upam pa tudi, da bodo škofje – čeprav se mnogi še učijo sinode kot načina »skupinskega razločevanja« – imeli dovolj potrpežljivosti, kakor jo je v sklepu poročila opisala ena od angleških pogovornih skupin: potrpežljivosti, ki »je ni strah nepopolnosti procesa in je pripravljena čakati, da Bog razveže vozle.«

»Tudi tiste, ki smo jih sami zavozlali v prvih dneh sinode,« zaključujejo škofje omenjene skupine.

Foto: TW @antoniospadaro

Še malo ...
Do konca pomladne donacijske akcije je le še nekaj dni. Še danes nas podprite, da bomo skupaj dosegli zastavljeni cilj!
0€
19.500€

95%

18.469€
Akcija se zaključi:
31.05.2020

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.