Knjiga je orožje*

Če si brez domišljije, je lahko praznik knjige in branja tudi polje kulturnega boja.

V teh dneh po številnih slovenskih krajih, tudi v Trstu in Gradcu, potekajo 20. Slovenski dnevi knjige. Prireditev ni zgolj priložnost, da se bralci oskrbimo s knjigami po dostopnješih cenah, je tudi čas obračunov.

V prvi vrsti seveda tistih obračunov, ko pogledamo, kako je s stanjem slovenske knjige, koliko Slovenci beremo knjige, si jih raje izposojamo ali kupujemo, kako je z državnimi podporami, se sprašujemo, če so knjige drage ali pa zanje niti nimamo časa in podobno.

Ker pa so dnevi knjige tudi slovenski dnevi knjige, pa seveda ne gre tudi brez kulturno-političnih obračunov. Žalostno – in tudi rahlo dolgočasno je že – da takšni izpadi prihajo s strani samega predsednika Društva slovenskih pisateljev Iva Svetine. Ja, res je, to se ni zgodilo prvič.

Svetina nas je s svojimi ideološkimi pogledi na našo stvarnost seznanil že ob koncu prejšnjega leta, ko je ob nastopu funkcije predsednika društva javno razglasil, da je glavni problem slovenske družbe prav njena nasilna rekatolizacija. Hmmm? Morda ne živiva v isti državi …? No, mine par mesecev in tudi tokrat nas ni razočaral.

Ob otvoritvi praznika knjige in branja smo bili tako deležni pridige o tem, kako si v resnici ne zaslužimo biti narod knjige. Kulturnobojniška poslanica v svoji politikantski maniri nazorno izpostavi vse stereotipne predstave Iva Svetine, ob dejstvu, da govori z mesta predsednika DSP, pa očitno tudi predsodke marsikaterga člana naše kulturniške srenje.

Svetina ali noče ali ne želi sprejeti dejstva, da protireformacija Trubarjevih temeljev slovenskega jezika in književnosti ni nič sesula v pepel, še manj, da bi takrat pred mestno hišo zgorelo 11 vozov slovenskih knjig. To proticerkveno krilatico iz časov propadle ex-YU so lani na spominski tabli popravili celo pri Slovenskem protestantskem društvu. Za Svetino so dejstva očitno pretežka, zato še naprej goni svoje.

Črno-bel svet predsednika Svetine veje skozi celotno poslanico, pri čemer z očitnim užitkom v svojem srdu biča našo katoliško drhal in pri barbaru Jegliču na primer spregleda dejstvo, da je ustanovil prvo gimnazijo s slovenskim jezikom.

V sami poslanici je prisotnega toliko sovraštva in besa do vseh, ki tako ali drugače – najprej pa politično – s predsednikom niso na liniji, da nas more resno skrbeti. Sovražni govor kar bruha iz besedila. Kaj naj torej človek stori, ko medijski komentatorji takšne ideološke izpade kar spregledajo, kaj šele kritično ocenijo, kulturniki se pa do izjav javno ne distancirajo?

Na norosti je včasih dobro odgovoriti z malce ironije. Vsaj včasih. Da ostanemo zdravi. Naj Svetina za začetek svoj kulturnobojniški pohod dvigne na umetniško izrazno višjo raven. Če mu manjka domišljije, si lahko pomaga z idejami koga drugega – naj bo na primer novo bojno geslo ob slovenskem prazniku knjige kar ob dnevu knjige na ulice s tankom – orožjem za množično učenje!

Kdo pa pravi, da se ne bi mogli vsak dan kaj novega naučiti – sploh, če je knjiga izšla že po letu 1991 – pa če smo mladi ali stari, zgolj bralci ali pa kar predsedniki Društva slovenskih pisateljev.

* “Knjiga je orožje, vzemi jo v roke.” (Bertold Brecht)