Kdo je odgovoren?

Sreda, 5. januar 2011, 4:12
Image
angelca

Malce stara novica, a zmeraj aktualna: mama se je zatekla v varno hišo pred nasiljem svojih dveh mladoletnih otrok, starih 14 in 16 let.

Zdaj je tam že dva meseca, otroka pa postavata doma, ne hodita v šolo in se drogirata ter v stanovanje vodita še druge mamilaše. Mama jima nosi hrano. Ker se ju boji, jima pusti hrano kar pred vrati. V vzgojni zavod ju za enkrat ne namerava dati.

Mama je skozi pripoved novinarke predstavljena kot uboga žrtev nasilnih otrok. In potem se pred kamerami pojavi gospa Angelca, jezna, ogorčena in takoj pove, da bi ona uvedla nazaj ocenjevanje vedenja, da se govori samo o pravicah otrok, o dolžnostih pa nič ... da gre to pa res že predaleč, ta mladina....

Tudi jaz sem ogorčena in tudi jaz pravim, da to gre pa že predaleč. Vendar mene ne skrbi nasilje otrok ... Otrokovo grdo vedenje je vedno posledica in ne vzrok težav. Skrbi me, ker se govori o ubogi mami, o odgovornosti pa nič. Ko je bilo govora o odgovornosti, so s prstom pokazali na šolo, ki ne naredi nič, in na center, ki ne naredi nič ...

Mama ni žrtev, pač pa je odgovorna za nastalo situacijo.

Jaz pa se sprašujem, kako to, da so mamo sprejeli v varno hišo. V mojih očeh ona ni žrtev, ampak prvi, ki ga je potrebno jasno soočiti z odgovornostjo za nastalo situacijo. Ko je iskala pomoč, bi ji morali jasno dati vedeti, da je njena odgovornost vzgoja otrok, torej naj gre domov in naredi red. Če se boji svojih otrok, pa lahko pokliče kakšnega soseda silaka na pomoč (ali policijo?), za varnost ne za nasilje, da ne bo pomote. In če se še naprej boji svojih otrok pod lastno streho, oprostite, potem je edino odgovorno, da jih pošlje v vzgojni zavod. Če tega ne zmore, potem je odgovornost države, da se vmeša.

Jokati nad svojo situacijo in se zatekati v varno hišo, je podpihovanje neodgovornosti pri starših. Seveda potrebuje pomoč in jasna navodila, kaj je in kaj ni dobra vzgoja. Zadnje, kar potrebuje, pa je varna hiša. In to, da država podpira neodgovorno vzgojo, zaradi katere slej ko prej trpi celotna družba, je prav tako nedopustno. Ta mama ni žrtev ... ampak eden izmed mnogih staršev, ki so v svoji vzgoji naredili preveč prehudih napak.


boy1

 

Kje je država, ki ima odgovornost do družbe, da tako neodgovorno vzgojo ustavi in prepreči? To pomeni, da mami odvzame starševske pravice, če vzgoje ne zmore sama. Če preganjajo pijane voznike na cestah, potem je skrajni čas, da na odgovornost pokličejo tudi starše vseh zavoženih otrok. In da ne bo pomote, moje razmišljanje ni v smeri kaznovanja, ampak pomoči in ukrepanja v primeru, da se starši še naprej vedejo neodgovorno.

Me boste opomnili, da je kriva družba, ki mladino zavaja? Oprostite, to je prelaganje odgovornosti. Če z dobro vzgojo postavite otroku trdne temelje za življenje, ga nihče ne bo zavedel v neodgovorno in nasilno vedenje.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Sreda, 5. januar 2011, 13:40

Se strinjam s tem, da je tukaj predvsem odgovornost staršev. Osebno sem mnenja, da bi morali uvesti davek na \"nevzgojene\" otroke (beri: otroke, ki jih sistem/družba opazi - CSD, policija, prevzgojni domovi itd.), in ki bi se držal staršev do 22 leta starosti. Starši bi tako mnogo prej poiskali pomoč, bili bi prisiljeni.

Je pa še ena stvar. Vsak starš je bil nekoč otrok. In pri vsem tem, kar ste napisali, se mi je postavilo vprašanje: kaj je pripeljalo mamo in celotno družino do te situacije? Kaj pravzaprav vodi to mamo, da počne stvari kot jih pač počne? Zagotovo ima svoj razlog in stališče, ki ga je potrebno poslušati in razumeti. Pogosto so to mame, ki so bile v življenju pogosto zlomljene, so podredljive in nimajo dovolj močnega ega. Vendar imajo močno željo, da bi otroku omogočile tisto česar same niso imele. A to vodi v napačno smer. Zlate mame niso dobre mame. Vendar, je potrebno potem takim ljudem postaviti le zid in reči v starševskem slogu: STARŠI MORAJO BITI TAKI IN TAKI, PREVZETI ODGOVORNOST, BITI NEOMAJNI, MOČNI, TRDNI, STROGI ... pa je to realnost? Vsak starš se vsaj enkrat od blizu spozna z nasprotnim bregom: postane nemočen, omajen, šibak, premil, neodgovoren... Človeku pa z nekimi ultimati daš le vedeti, da ni OK, in da ob tako visokih ciljih \"BITI...\" ter tako šibkem egu, teh ciljev ne bo nikoli dosegel. Človek se potem še raje umakne.

Na koga se lahko potem obrne. Ženska je naredila prvi korak: šla je poiskat neko pomoč. Lahko bi še naprej skrivala, kot je do sedaj. Zagotovo ne bo ostala neopažena.

Res, ženska je precej zafurala vzgojo. Pa vendar: JE [u]ZNALA[/u] VZGAJATI? Naloga družbe in tudi nas bralcev-piscev bi morala biti, da taki ženski stopimo na pomoč, naproti. Toliko energije se usmerja v pomoč otrokom, starši pa kot da so se rodili pripravljeni na starševstvo. In naša naloga bi morala biti tudi dati družbi vedet naslednje:
porodniški dopust, otroški dokladi, brezplačno šolstvo, vrtec, socialni transferji, zaposlitev in denar nas ne morejo narediti dobre starše. Pač pa vse tisto, kar lahko vpliva na spremembo našega vedenja, mišljenja, doživljanja: razne oblike pomoči za osebno rast (psihoterapija, skupnosti, organizacije, društva, tudi Cerkev ipd.), mediji, socialna mreža in v skrajnih primerih tudi represija ter zakonodaja.

Kaj pa, če se boste v podobni situaciji znašli nekoč vi?

L.p.

Orel

Sreda, 5. januar 2011, 18:27

Mnogi nočejo pomoči pri vzgoji. Vem, ker poznam take. Pa zafurajo otroke do kraja pa so še vedno najbolj pametni. :s

Drugače pa SUPER članek!!! Se ful ful strinjam.

Sreda, 5. januar 2011, 22:38

Pozdravljeni!
Če lahko komentiram, G.Orel, jaz sem prepričana, da se vsak starš slej kot prej počuti nemočnega in neodgovornega. Mislim, da je huje to, da mislimo, da moramo biti popolni in vse vedeti in vedno ravnati prav. Pa je resnica daleč od tega: to sploh ni možno!

Razlika pa je, ali priznate: zdaj sem ga pa najbrž nekje polomil, in greste iskat pomoč, informacijo ... ali pa začnete vedno bolj kazati s prstom na otroke, kako je danes ta mladina grozna in kako je kriva družba. Žal večina staršev naredi ravno to.

Tudi jaz si lahko povsem predstavljam, da je ta mama hotela dobro in je bila ves čas prepričana, da je to, kar daje otrokom, ljubezen.

Zato jaz ne bi uvedla kazni, tako ali tako ne verjamem v kaznovalno politiko, ker ne vzgaja, samo povzroči še več problemov. Bi pa uvedla več nadzora in kompetenc državi, da se vmeša. Danes praktično vsak lahko vzgaja tako kot se mu ljubi, država odreagira res na hudo nasilje in zanemarjanje. Tudi jaz se bojim, da starši težko sprejemajo nasvete. Zato pa bi jih država morala ustaviti, če bi v svoji malomarnosti šli predaleč. Problem je le: kaj in kdaj pa je predaleč?

Mogoče še tole: če bi ta mama potrkala na vrata varne hiše in sem jaz tam strokovni delavec (in recimo da živim v odgovorni in idealni državi, ki ima to tako urejeno), potem bi tej mami rekla:

Razumem da vam je težko in da želite dobro zase in za otroke. Ta hip potrebujete vso pomoč, ki vam jo lahko nudimo, da rešite svoj problem. Lahko vam ponudimo spremstvo domov, da uredite situacijo. V primeru da pa se svojih otrok preveč bojite, pa jih bomo morali začasno namestili v vzgojni zavod. Taki mladistniki ne morejo biti sami doma, potrebujejo strokovno pomoč. Vam pa ponudimo osebno svetovanje in vzgojno svetovanje. Čez čas, ko se boste čutili dovoj močno, vas bosta otroka lahko začela obiskovati med vikendi in ko bomo skupaj presodili, da je situacija dovolj zrela, se bosta vrnila nazaj domov. Najkasneje pa v letu dni. Če se v tem času ne boste čutili dovolj močne, boste žal izgubili starševske pravice. Otroci potrebujejo vzgojo in vodenje, da lahko odrastejo v zrele osebnosti.

Sreda, 5. januar 2011, 23:42

Vsekakor vzpodbuden odgovor na moj komentar. To sem malce pogrešal v članku - pogled onstran, pogled, ki ne kaže samo s prstom v nekem \"stanju Starša\". ;)

Ker sem tudi šolnik, poznam nekoliko to problematiko. Stvari so zelo zelo kompleksne in starši res preveč preveč zaščiteni oz. tabuizirani.
Mladi starši, ki se še čutijo močne in imajo še nekaj kontrole, bodo pred vzgojiteljico zelo pogumni in pametni, kako in kaj bi morala delati. \"Mi vemo, kako in kaj je za otroka dobro. Ne ga vzgajat.\" Do devetega razreda pa je za otrokov neuspeh kriva šola, učitelji, drugi... a s strani staršev slišiš: \"Vi veste, kako in kaj je za otroka dobro. Vi ga vzgajajte. Mi ne moremo, znamo več.\" Na koncu devetletke pa slišiš za popotnico: \"ja prav ste imeli.\"
O tem, zakaj je temu tako, bi lahko pisal romane.

Drugače pa za primerjavo:
v Angliji imajo projekt stanovanj za \"problematične\" družine, kjer je cela družina pod stalnim nadzorom kamer v stanovanju.
na Nizozemskem imajo uvedeno prepoved zanositve za dve leti za starše, ki imajo že otroke in niso funkcionalni - droge, kriminal ipd. Drugače gre otrok takoj v posvojitev ali nekaj takega.

Anonymous
Sobota, 8. januar 2011, 19:42

Primera ne poznam in sprejem matere v varno hišo in pri tem popolna ignoranca inštitucij do dveh mladoletnikov :!: me zelo čudi. A to se je zgodilo pri nas?

Sicer se strinjam, da je starš v veliki meri odgovoren, ni pa zanemarljiva okolica, sploh na najstnika ima zelo močan vpliv vrstniška skupina, tudi mediji in tu se starši pogosto ne znajdejo in se nekako vdajo v nemoč in skomignejo z rameni.
Odvzeti (čeprav le začasno) starševske pravice, hm. :?: Poznam kar nekaj otrok - mladostnikov, ki živijo v rejništvu, stanovanjskih skupnostih in tudi v domovih (Planina, Malči Beličeve, Višnja gora). Pri teh družinah je država ukrepala prepozno. Izkušnje z njimi so zelo različne, so pa ti otroci vsi po vrsti stigmatizirani. Ranjeni že iz svojih primarnih družin, potem pa še etiketirani od sošolcev, vrstnikov, učiteljev. Huda je ta, huda.
Se strinjam z Orlom, priznati, da smo ga nekje posračkali je za naš ego huda stvar. Kaj bodo rekli sosedje, če izvejo, da smo se \"zatekli\" k svetovalcu, terapevtu, ker preprosto nečesa ne znamo, ne zmoremo. Občutek, da moramo in da vse obvladamo sami je zelo prisoten. Ena taka lažna samozavest.
Zadnjič me je zelo pozitivno presenetila mama moje dijakinje, ki me je poklicala, da imata z možem težave in me prosila, naj bom pozorna na dekle, naj jo obvestim, če bo kaj odklonskega, čear pri njej nismo vajeni... Prvič v več kot 10 letni praksi. Sem ji čestitala.
Tako da, ja, na vzgojnem področju nas čaka še veliko dela.