Kakšne teze danes pribijamo na cerkvena vrata?

Thumbnail

Ob omembi tez verjetno pomislite na Martina Lutra in začetek reformacije. Pa vendar se tudi danes na cerkvenih vratih znajdejo »obvestila« in pozivi k spremembam. Eno takšnih se je nedavno nazaj znašlo na oglasni deski ene od slovenskih cerkva.

Obvestilo je (bilo) namenjeno mladim družinam. Takole pravi: 

Draga mamica, dragi očka!

Vaš otrok je vaše največje bogastvo. Zelo pohvalno je, da navajate vaše otročičke na božji hram, ni pa pohvalno, da jih pripeljete v cerkev z vozički, ko je maša, kot da pripeljete vozičke na razstavo in se želite pohvaliti, kdo ima boljšega. Najbolj in zelo moteče pa je, da niste sposobni obvladati svojega otroka, ko vaš otrok velik del maše morda joče ali se dere, nekateri malo večji pa celo tekajo po cerkvi in nagajajo, vi pa nič, kot da vaš otrok počne vse prav, še celo več, med mašo nekateri pošiljate sms sporočila ali celo telefonirate, nekateri pa pridete v cerkev opravljeni kot bi šli na plažo, seveda največ v poletnem času. Je za vas mašno bogoslužje zgolj folklora?? Se ne zavedate, da s tem motite druge vernike, ki bi želeli zbrano prisostvovati in sodelovati pri maši? Če želite otroka naučiti, kaj je Božje svetišče, ga lahko vsak dan pripeljete v cerkev ko ni maše in mu poveste, kako se je treba obnašati, seveda če sami to obvladate. Najmlajše pa, ki še ne vedo, kaj je to Božji hram, posvečen kraj, pa ni treba voditi v cerkev, ko je maša, saj lahko eden od vaju pride k maši zjutraj, eden pa ob desetih in imate malčka v varstvu doma. Verjetno komu ne bo prav tale kritika, vendar opažamo, da je vedno manj čuta za lepo in pravilno obnašanje. Nekdo je nekoč dejal >če si na placu, se obnašaj kot na placu, če si pa v cerkvi, se obnašaj temu primerno kot se spodobi v cerkvi.< Pa tudi divjanje po maši, lovljenje in dirkanje s skiroji in kolesi. Prosimo vas torej, da otroku poveste, kje ste in ne dopustite, da otrok moti druge pri maši in seveda tudi župnika. Morda se župnik noče nikomur zameriti, zato ne reče nič, ker se bi verjetno nanj vsul plaz kritik. Draga mamica, dragi očka, naučite svoje otroke pravega obnašanja, sicer pa, če moti pri maši, pojdite z njim ven, da ne motite ostalih.

Župljani, ki jih moti tako obnašanje.

Poziv so napisali župljani, ki jih motijo otroci pri maši. In imajo prav, ko pravijo, da so otroci moteči za tiste, ki v cerkvi iščejo tišino. Ker otroci pač ne morejo biti tiho in pri miru sedeti celo mašo. Ker so njihove razvojne potrebe drugačne. Zato je normalno, da majhen otrok ni tiho, se sprehaja, tudi zajoka. Na nas starših pa je, da presojamo, kdaj je njegovo obnašanje toliko moteče, da ga moramo prekiniti.

Tu pa je vsak otrok in vsak starš drugačen. Nekateri so občutljivi že na najmanjši šum, spet drugi so sposobni zbrano slediti pridigi, tudi če okrog njih in po njih plezajo otroci. Različni smo si in ker v cerkvi nismo sami, je potrebno tudi malo strpnosti in razumevanja do vseh. Če se nekdo ne obnaša po naših merilih, to še ne pomeni, da ne ravna prav in dobro. Morda pa so naša (vaša) pričakovanja prevelika in nerealna. Gotovo pa noben starš ni vesel, ko je njegov otrok moteč. In tudi nisem še doživela, da bi otrok zganjal res velik kraval in starš ne bi ukrepal.

Pri sebi opažam, da me drugi otroci v cerkvi sploh ne motijo, pa čeprav so glasni in razposajeni. Prav tako me ne motijo starejše, že napol gluhe gospe, ki klepetajo nič kaj tiho. Tudi ob glasnem zvonjenju telefona, ki ga marsikatera priletna gospa najprej sploh ne uspe najti, kaj šele zna izklopiti, se le nasmehnem. Ker vem, da je ta oseba v tistem trenutku v zadregi in v veliko večji stiski, kot sem jaz. Za povrh vsega pa je deležna še kritičnih pogledov in očitkov. Sem pa zelo občutljiva na obnašanje svojih otrok, tu je moja toleranca veliko manjša. In verjamem, da je tudi pri drugih starših tako.

Sama sem večkrat v dilemi, kako najbolje ukrepati. Ko smo tik pred povzdigovanjem, naš dvoletnik pa postaja nagajiv. Naj ostanem in upam, da v trenutkih največje tišine in zbranosti ne bo preglasen, ali naj ga primem, odnesem iz cerkve in tvegam, da bo ob tem začel tuliti na ves glas? Ker ga poznam in vem, da je zadnja situacija zelo verjetna, se raje odločim in ostanem z njim v klopi. In sprejmem, da bo malo moteč, čeprav veliko manj, kot bi bil, če bi se glasno drl, ko bi odhajala ven. V tem primeru verjamem, da bi se bilo vsem ostalim v cerkvi težje ponovno umiriti in zbrano slediti dogajanju na oltarju.

Ali pa ko se štiriletnica ujezi in noče sesti v klop. Ampak se postavi ob steno in gleda z najbolj jeznim pogledom, kar jih premore. Takrat imam občutek, da cela cerkev čaka, kdaj bo prišel trenutek, ko bo popustila in prisedla k nam. Ampak to je naša realnost. To smo mi in to svojo nemoč, nepopolnost prinesemo pred Boga in se mu izročimo. Kaj nas nima Bog rad prav takšne, kakršni smo, z vsemi pomanjkljivostmi vred?

Priznam, da me je zgornji poziv zabolel. Zabolel zato, ker v napisanem ne zaznam ne ljubezni in ne sočutja. Je to mar Jezusova drža? In kako naj starši z veseljem prihajajo k maši s svojo družino, če vedo, da jih bodo župljani ocenjevali ne samo po obnašanju njihovih otrok in njihovem ukrepanju, pač pa tudi po tem, kako pridejo k maši in če po njej tudi kaj poklepetajo in se poigrajo? Je res rešitev v tem, da hodita starša k maši ločeno, otroka pa puščata doma? Kaj pa če želijo iti v cerkev skupaj kot družina? Kaj pa če je v župniji samo ena maša?

Župnija je kraj, kjer bi se vsak moral počutiti dobrodošlega in sprejetega. In mlade družine so tiste, ki tega pogosto ne čutijo. Včasih pomaga, če se poskušamo postaviti v vlogo tiste mamice, ki poskuša kljub lovljenju otroka slediti maši in si napolniti baterije. Ki se kljub otroškemu čebljanju uspe umiriti in za hip odklopiti od vsega. Morda so trenutki njene zatopljenosti, ko ne ukrepa, ko si mi mislimo, da bi morala, edini trenutki v dnevu, ko se je uspela umiriti in pred Boga položiti svojo stisko. Jo bomo zato obsojali? Ali bi ji raje stopili nasproti in s prijazno besedo podpore dali vedeti, da smo skupnost, ki smo ji v oporo tudi takrat, ko sama obupuje?

Kristjani se tako radi ponašamo s sloganom »za življenje«, a kot kaže je ta omejen le na tematiko splava in odločanja o novospočetem bitju. Z veseljem se deklariramo za življenje, ko imamo pred seboj podobo noseče matere ali spokojno spečega dojenčka. A to se konča takoj, ko pridejo na vrsto otroški vozički, skiroji in kolesa. Ko je treba sprejeti tudi trmastega dvoletnika, razposajenega malčka ali upornega najstnika. Tu pa se pokaže tista prava naravnanost za življenje. Si še upate trditi, da ste »pro-life«?

Zgodba s prej omenjenih cerkvenih vrat je dobila tudi svoj odgovor:

V tujini pa verniki ponekod dobijo drugačna obvestila.

Tu mladim družinam sporočajo, da so dobrodošle in da so otroci pri maši božji dar. Zavedajo se namreč, da tako kot so otroci sprejeti v cerkvi, tako bodo dojemali Cerkev, Boga in drug drugega. Vredno posnemanja.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja