Je vaš otrok (pre)glasen med mašo?

Darja Ovsenik
Nedelja, 26. april 2015, 15:35
Image
otrok mama v cerkvi
Glasen otrok je izziv za vse občestvo v cerkvi, ne le za duhovnika in starše. Namenjeno duhovnikom, staršem in tistim, ki jih glasnost otrok v cerkvi moti.

Gre za vprašanje, ki se pogosto pojavlja. Predvsem staršem. Toda zapis, ki ga povzemamo, o njem ni pripravil eden od staršev, temveč duhovnik, doktor moralne teologije in urednik na portalu The Catholic Herald Alexander Lucie Smith.

Otroci lahko povzročajo mnogo hrupa in to vprašanje je izziv za tri »skupine« ljudi:

Duhovnik: nasmehni se, zberi in nadaljuj

Misli in srce mora dvigati k Bogu in maševati tako, kot bi bil v najtišji samostanski kapeli.

Najprej za klerike. Za duhovnika je lahko zelo moteče, ko na polovici evharistične molitve otrok v cerkvi začne povzročati glasen hrup. Za nekatere starejše duhovnike je to tako moteče, da jim izgovarjanje molitve postane skoraj nemogoče. Veliko je odvisno tudi od akustike cerkve: ponekod v visokih cerkvah odmeva že najmanjši šum, drugje se bo zvok bolj porazgubil. Veliko je odvisno tudi od tega, kako polna (otrok) je cerkev.

Nekdo morda čuti enako kot duhovnik (vsaj nekaj časa), toda kar mora duhovnik narediti, je zelo preprosto: se nasmehniti, zbrati in nadaljevati. Misli in srce mora dvigati k Bogu in maševati tako, kot bi bil v najtišji samostanski kapeli. Konec koncev je v zgodovini mnogo duhovnikov maševalo med pokanjem nabojev na bojiščih. Tudi oni so nadaljevali in se niso pritoževali.

Če se duhovnik prekine mašo in zahteva, da otroka odstranijo – in to se včasih zgodi, čeprav redko –, bo to zelo učinkovito javno osramotilo starše in zagotovilo, da se ne bodo nikoli več vrnili v cerkev. Poleg tega staršem tega ni treba povedati – oni že vedo, da otrokovo obnašanje ni primerno in morda delajo najbolje, kot zmorejo, da bi utišali otroka.

 

otrok objame papeza franciska

Zgled papeža Frančiška, ki otroke zares »pušča k sebi« je lahko spodbuda za tiste duhovnike,
ki menijo, da otrok, ki je nemiren, ne sodi v cerkev.

Starši: Sami najbolje poznajo svoje otroke

Zelo tiha cerkev je pravzaprav mrtva Cerkev.

Kaj naj naredijo starši? Morda že delajo vse, kar lahko – konec koncev oni ves čas živijo s svojimi otroki. Oni so strokovnjaki »otroškega menedžmenta«. Otroka lahko odnesejo ven, če to lahko storijo potiho in nevsiljivo (čeprav to včasih ustvari več nemira kot ga reši). Morda jih je zelo sram zaradi otrokovega obnašanja. Duhovnik bi jim moral zato zelo jasno pokazati, da ga hrup ne moti. Konec koncev bi bila zelo tiha cerkev mrtva, če bi bila brez otrok, meni Lucie Smith.

Mislim, da nam je večini staršev najbolj neprijetno, ko se proti nam obračajo glave drugih ljudi in nam dajejo vedeti, da jih motimo. Ob tem se sprašujem, kakšna cerkev postajamo, če v njej želimo mir in tišino med slavljenjem Boga, ki nas je ustvaril kot občestvo, katerega del so tudi otroci. Tako mirni kot nemirni. Tako kot smo del občestva vsi odrasli – takšni in drugačni ...

Ostalo občestvo: dajte vedeti staršem, da ste z njimi!

Za starše, otroke in vse občestvo je odrešujoče, če jim damo vedeti, da so dobrodošli in da jim brez obotavljanja ponudimo pomoč, če jo potrebujejo.

To nas privede do tretje skupine ljudi: ostalega občestva. Morda jih zamika, da bi bili nekoliko domišljavi o tem, kako mama in oče poskušata nadzorovati dva ali tri navidezno neobvladljive malčke. Ob tem morda razmišljajo o tem, da so se njihovi lastni otroci, ki so nedolgo nazaj odrasli, veliko lepše obnašali.

Morda je bilo res tako, ker takrat ni bilo toliko televizije in drugih "glasnih" naprav in je bilo na splošno več tišine. Po mnenju Lucie Smitha, ki izhaja iz izkušnje v Afriki, se otroci tam v cerkvi obnašajo zelo lepo in pogosto pri zelo dolgi maši sedijo brez nemira. Toda njihova moč koncentracije še ni bila porušena tako, kot je pri zahodnih otrocih.

Ponudite pomoč! Brez sramu.

Toda domišljavost o tem, kako se otroci ne bi smeli obnašati, ni nikoli dobra. Ostalo občestvo mora staršem v »boju« dati vedeti, da ne gre zato, da ne bi odobravali njihovih otrok, ampak da so dobrodošli, da čutijo s starši in da so pripravljeni pomagati, če bi bilo treba.

To zadnje je po mnenju Lucie Smitha najpomembnejše. Če se otrok fizično loči od svoje družine in pobegne do svečnika, bi moral odrasli, ki stoji zraven, posredovati, še posebej, če so starši zaposleni s potrebami drugih otrok. Vsi moramo pomagati in vsi moramo prevzeti odgovornost. Če ima mati nekaj aktivnih otrok, s katerimi se poskuša ukvarjati, zakaj ji ne bi ponudili, da bi sedeli ob njej in ji pomagali?

To se v resnici zgodi zelo malokrat, kar je škoda. Ljudje večinoma povedo, da ne poznajo drug drugega, zato jim je nerodno ali da mislijo, da bi bila ponujena pomoč vsiljiva. To je samo po sebi znak, da občestvo ni povezano, ampak je skupina neznancev. Če poznamo otroka, je manj verjetno, da nas bo motilo, če bo povzročal hrup. Neznanci so si mnogokrat zoprni, prijatelji običajno mnogo manj.

Ljudem moramo dati občutek, da so dobrodošli. To vključuje tudi otroke in njihove starše. Cerkev, ki otroke vabi z dobrodošlico, je in bo vabljiva Cerkev. Tista, v kateri se bodo ljudje z ali brez otrok dobro počutili.

Vir: catholicherald.co.uk

Foto: catholicexchange.com, theleaderassumpta.com

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9 do 12 let)

marec - maj 2020

Ljubljana, Celje, Koper, Sveti Duh, Nova Gorica,
Kobarid