Evropska duša Slovenije

Thumbnail

Misli državljana Evrope Alojza Rebule.

Sredi meseca, 13. februarja, so predstavniki Evropskega parlamenta v Loki pri Zidanem mestu pisatelju dr. Alojzu Rebuli in sociologinji dr. Spomenki Hribar slovesno podelili nagrado Državljan Evrope. Kandidata sta predlagali dve skupini naših evropskih poslancev.

V nedavnem intervjuju je nagrajenec Rebula v svojem značilnem slogu pojasnil svoje gledanje na domovino, Slovenija in Evropo, spregovoril pa je tudi o našem času in prihodnosti slovenskega naroda. Sledijo nekateri odlomki iz izedno zanimivega intervjuja.

O napovedovanju prihodnosti:

»Prihodnost je skrivnost. Poglejte, kako neskončno drugačna je danes prihodnost od tiste, ki si jo je zamislil Karl Marx … Marx je bil za mojo generacijo Bog na Zemlji, to je bila beseda vseh besed, za vso večnost. In kaj je ostalo od njegove ideje in komunističnih držav? Eno samo velikansko razsulo. In še na tistih ostankih razsula sama degeneracija.«

O željah za Slovenijo:

»Upam pa, da bo Slovenija svojo temeljno dušo, ki je evropska, vseeno ohranila. Pa čeprav v Sloveniji danes v sloju intelektualcev prevladuje nihilizem in nihilizem je konec vseh vrednot, ne le intelektualnih, ampak tudi etičnih.«

»Če bo ostala kakšna sila, ki bo negovala slovensko zavest, govorim o narodni zavesti, ne religiozni, bo to krščanstvo, ki je tipično etična zavest o odnosu do sočloveka, v kateri moraš videti predvsem brata, ki mu moraš najprej pomagati.«

O slovenski politični levici:

»Veste, ta levica je zame danes prazno ime. Včasih je levica pomenila gibanje, ki teži na eni strani v naprednost, na drugi v dvig delavskega sloja. V Sloveniji pa je levica združenje bivšega kapitala in bivšega tajkunstva. Tajkunstvo izvira iz bivšega direktorstva, direktorstvo pa je moglo priti zgolj iz bivšega visokega partijstva, saj si lahko bil visok direktor le, če si bil visok partijec, zato je to vse skupaj neka degeneracija. Ta levica je zato prazna beseda, njena vsebina pa se hrani iz odpora do krščanstva, kar je tudi njena identiteta.«

O slovenski politični desnici:

»Beseda desnica mi ni všeč. Prihajam iz dežele, kjer je vladala desnica, se pravi fašizem v svoji najbolj ekstremni obliki. In sam se absolutno ne čutim desničarja, kakor se tudi ne čutim levičarja. Bližje mi je beseda „demokrati“.«

O antičnem in modernem pogledu na človeka:

»Sem prišel do lastnega vtisa – morda zmotnega – da je bil antični človek inteligentnejši od modernega človeka. Moderni je izumil ogromno stvari, a je imel antični človek bolj sintetični odnos do stvarstva, manj se je zaletaval v nek tehnični partikularizem. Bil je bolj človek.«

O prisotnosti zla:

»Mislim, da se lahko vse, kar se je groznega zgodilo, še ponovi, kajti zlo je v človeku. Čeprav obstaja še neko drugo zlo in katerega največji dosežek je, da svet vanj ne verjame več … Nekaterih oblik groze človek po mojem skromnem mnenju sam ne bi bil zmožen. Mora biti nad njim neka sila, ki ga pelje v grozote, ki so nad vsemi našimi predstavami. 20. stoletje je bilo stoletje največjih grozot. Moja generacija ga je doživela in nihče ne pravi, da nas ne čaka še kaj hujšega, da gremo v dobo nekega večnega miru.«

O slovenski spravi:

»Na osebni ravni je sprava mogoča. Na idejni pa ne. Partizani in domobranci bodo drug drugemu vedno očitali isto – partizani domobrancem kolaboranstvo, ki so ga vsilili s svojim terorjem, domobranci pa partizanom komunizem, kjer je pa spet bilo tako, da je bilo moštvo večinoma katoliško, vodstvo in taktika pa dejansko navdihnjemo od Stalina iz Moskve. Na tem področju sem torej pesimist.«

O sebi kot Slovencu:

»Absolutno slučajev ni in zato sem absolutno, nespremenljivo in nepodkupljivo Slovenec.«

O slovenski idejni usmerjenosti:

»Moj vzor ni Ivan Cankar, ampak France Prešeren, ki v prejšnjem času ni dobil priznanja kot bi si ga zaslužil, čeprav so njegov rojstni dan uvedli kot državni praznik. Uradno so sprejeli Cankarja v njegovem utopizmu, snu po odrešilni revoluciji, ki je ni bilo in je ne bo. Kaj je pa dejansko spremenila revolucija, ki je vzela toliko življenj? Imamo isto razredno družbo, prepad med milijonarji in ljudmi, ki imajo 300 evrov pokojnine, imamo iste dileme kot prej, iste krize kot prej, ker se ta Zemlja v svojem bistvu ne spreminja.«

O razlikah med krščanstvom in komunizmom:

»Krščanstvo ni samo ideologija, ampak tudi dekalog, vrsta zahtev. Ne moreš biti kristjan pa imeti šest žena, z žensko delati kot s cunjo, krasti na debelo, se izživljati nad financami. Ima zahteve, ki jih komunizem nima. Tam je bila edina zahteva zvestoba partiji, sicer si lahko delal, kar si hotel. Temu je torej veliko lažje slediti.«

O vlogi književnosti:

»Ne delam si nobenih iluzij, da bi literatura lahko dejansko vplivala na družbo. Literatura bolj pričuje.«

O začetkih osebne vere:

»Začelo se je, ko sem prišel na univerzo v Ljubljani, kjer se me je najbolj – in se me še vedno – dotaknilo trpljenje sočloveka, še posebej fizično. To me gane. Še posebej, če slišim o strahotah, o zlu v človeku.«

Intervju je v celoti dostopen na strani 24ur.com 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja