Družinski izziv št. 523: Ostati brez državne pomoči

Lucija Čakš
Torek, 14. maj 2013, 5:18
Image
child-support
V začetku leta se je prijateljica na facebooku pritožila, da njihova družina ni več upravičena do otroškega dodatka in ob tem še pokritizirala državo, češ da vse stlači v svoje žepe.

Z možem sva se ob tem pogovarjala, kako samoumevna se nam zdi socialna pomoč, tudi če nam ne gre najslabše. Mož je po tehtnem premisleku prijateljici napisal, da bi bil na njenem mestu zadovoljen, saj je to jasen pokazatelj, da sta z možem sposobna svojo družino gmotno preskrbeti brez pomoči države in sta torej dosegla posebno stopnjo zrelosti in samostojnosti.

Razmišljanje se mi je zdelo modro, plemenito in začutila sem, da bi tudi sama morala biti ponosna, ko bo naša družina enkrat nad vsemi cenzusi za socialno pomoč.

Smisel socialnih prejemkov je pomoč pri plačevanju osnovnih potreb, ne pri varčevanju za veliko plazma televizijo ali počitnice na južni polobli.

Potem pa sem pred nekaj dnevi tudi sama dobila pošto s centra za socialno delo, v kateri sem izvedela, da smo letos od državne pomoči upravičeni do enega velikega niča. V izračunu so pač upoštevali čas pred porodom, ko sem še imela redno študentsko delo, s katerim sem zaslužila nekaj več. Seveda sem bila razburjena, jezna in razočarana. Če bi bil to moj način, bi verjetno tudi sama zapisala en prav podoben status na facebook.

Naj malo opišem našo situacijo – smo tričlanska družina; mož dela in zasluži malo nad povprečno slovensko plačo, jaz študiram, hči je v varstvu doma. Živimo v svoji hiši, imamo 13 let star avto in kredit. Nismo lačni, ne obračamo vsakega evra in čeprav si marsičesa (kar sva si oba v času življenja doma lahko privoščila) ne moreva privoščiti, živimo lepo.

Če tako pogledam svoje življenje od strani, se zavem, da otroškega dodatka ali štipendije ne potrebujemo. Ker mož zasluži dovolj, da imamo za vse osnovne življenjske potrebe, nekaj malega pa s študentskim delom prispevam tudi jaz – da ostane za kak izlet, koncert ali nove zavese. Smisel socialnih prejemkov pa je, si predstavljam, prav pomoč pri plačevanju osnovnih potreb, ne pa pomoč pri varčevanju za veliko plazma televizijo ali počitnice na južni polobli.

Novico, da bodo letos vsi prilivi na računu morali biti prisluženi, čutim kot poseben izziv.

In vendar se zdi nekoliko krivično. Ker vem, zagotovo vem, da ljudje služijo mnogo bolje kot midva, pa prejemajo tako ali drugačno pomoč, ker pač znajo svoj zaslužek prikriti.

Recimo brezposelna študentska mati samohranilka mojih let bi bila gotovo upravičena do visokega otroškega dodatka, državne štipendije in še socialne pomoči zraven, pa čeprav bi v resnici živela s partnerjem, ki bi zaslužil prav toliko ali še več kot moj mož. Ob čemer ji ne bi bilo treba vsak mesec plačevati 30€ dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja le zato, ker je poročena. Ali če bi svoj zaslužek prejemala kar v gotovini na roko, nihče ne bi vedel, koliko v resnici znaša mesečni dohodek na družinskega člana. Tudi hišo bi lahko napisali na koga drugega, da nam naše premoženje pri izračunih ne bi »hodilo v napoto«. In pri vsem tem verjetno nihče ne bi nič opazil ali ukrepal.

Zavedam se tudi, da včasih brez otroškega dodatka (ali drugih oblik državne pomoči) ostane družina, ki bi ga resnično potrebovala, pa je nek cenzus, postavljen od države, presegla za odstotek ali dva. Takrat se to postavljanje meja, kdo si zasluži pomoč, kdo pa ne, zazdi še posebej nepošteno.

Verjamem, da so ljudje, ki živijo v okoliščinah, v katerih potrebujejo državno pomoč, pa je ni ali je je premalo.  A takšni se običajno najmanj pritožujejo.

Skratka, sedaj bolje razumem prijateljičino razočaranje, ko je ostala brez otroškega dodatka, saj sem ga občutila tudi sama.  A se kljub temu nočem pritoževati. Morda ne zveni pristno, a novico, da bodo letos pač vsi prilivi na računu morali biti prisluženi, čutim kot poseben izziv. Oba z možem sva mlada in zdrava in imava možnost, da sebe in otroka preživljava sama. Ne pravim, da nama pomoč države ne bi prišla prav, a zmogla bova tudi brez nje.

Verjamem, da so ljudje, ki živijo v okoliščinah, v katerih potrebujejo državno pomoč, pa je ni ali je je premalo.  A takšni se običajno najmanj pritožujejo. Gotovo pa bi bilo v naši deželi lepše in lažje živeti, če bi na splošno manj tarnali, manj iskali ugodnosti in se bolj potrudili zase poskrbeti sami.

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.