Nadaljevanje dnevnika družine, ki se je pravkar vrnila s svetovnega srečanja družin v Milanu.
Četrtek, 31. maj: Dotika se nas …
Počasi ugotavljam, da je čas kongresa najbolje izkoristiti za raziskovanje, srečevanje in pogovore na sejmu, saj navidezno spremljanje predavanj v italijanščini na zaslonu v otroški sobi nima posebnega smisla.
Medtem, ko z mlajšim na hrbtu križarim po sejmu, me razveseli SMS-sporočilo druge polovice družine, ki je v igralnem kotičku: »Peg-perego terenec na baterije z rikverc brzino v neomejenih količinah je bilo še edino, kar je najin otrok potreboval do čiste sreče.« Sem vedela, da se bo to srečanje dotaknilo vsakega od nas! Pozneje še izvem, da se je na igrišču dogajala tudi posebna izmenjava izkušenj med očeti – ne ravno na temo družine, dela in praznovanja, kar je tema srečanja – ampak o tem, kako je dobro, da si že tako majhni otroci postajajo domači z upravljanjem avtomobila. Da ženskam verjetno ravno to manjka, da imajo toliko težav s parkiranjem. Ja, tudi to je del srečanja družin.
Medtem pa sem sama na sejmu naletela na Nomadelfio, zanimivo skupnost družin iz Toskane, ki živi posebno poslanstvo že več kot 50 let. Predstavi mi jo prijeten fant, ki je v tej 300-članski skupnosti preživel vse svoje otroštvo in se po študiju zunaj ponovno vrnil vanjo. Ker mu je všeč, da postavljajo v ospredje odnose, človeka, Boga. Čeprav ima vsaka družina svoje majhno prebivališče za spanje, si po štiri družine skupaj delijo zgradbo za kuhanje, igro, opravila, druženje. Živijo na 130 hektarjih in pridelujejo svojo hrano, imajo svoje šole, medse pa sprejemajo zapuščene otroke z vsega sveta. Sam je najstarejši iz družine s 13 otroki, najmlajši prihaja z Gvatemale. Presenečena sem, kako me je njegova zgodba vznemirila, kar srkam, kar mi pripoveduje. Po tem, kako mimogrede potolaži mojega otroka, pa vidim, da zares živi, kar govori.
Po kosilu se vendarle zatečemo v otroško sobo, kjer fanta čudežno oba zaspita, jaz pa naredim intervju (objavljen bo na portalu) s palestinsko mamo, ki v izoliranem Bethlemu živi res težko življenje s svojo družino. Ko me vpraša, kako je v Sloveniji, lahko samo v veliki zadregi odgovorim: »Čeprav se veliko pritožujemo, nam je pravzaprav zelo lepo.«
Danes zvečer je v župniji naših gostiteljic praznovanje in čutiti je, da bi bili zelo veseli, če se jim pridružimo. Res nas toplo sprejmejo, po maši nas vsi pozdravljajo, kot zelo posrečena zadeva za gradnjo skupnosti pa se izkaže igrišče pred cerkvijo, ki starše – hočeš nočeš – še nekaj časa zadrži v klepetu in druženju. Predstavijo nas tudi kardinalu Ravasiju, ki je obiskal župnijo, naša fotografija z njim in gostiteljicama pa verjetno ne bo ravno zgledna, saj je starejši sin ravno v fazi, ko ga navdušuje pačenje v fotografski objektiv.
Petek, 1. junij: Tudi razočaranja so!
Vrhunec dopoldneva je pogovor z družino, ki jo srečujemo že vse dni kongresa. Končno se le opogumimo za intervju (bo objavljen v prihodnosti). In končno razvozlam njihovo nacionalnost – ona je z Dunaja, on iz Trsta, živijo na Južnem Tirolskem in govorijo malo italijansko in malo nemško. Prišli so, ker so si želeli izmenjave izkušenj in idej med družinami, malce spodbude, potrditve. Odhajajo pa malce razočarani, saj priložnosti za to ni bilo prav dosti, z dvoletnikom pa so kongresu tudi težko sledili. Čutim, da naš pogovor in to, da čutimo podobno, obojim veliko pomeni. Prikupno se mi zdi, da je njihovemu sinu ime tako kot našemu – Jakob, Giacomo, po isti sobi pa divja še Tiago iz Brazilije. Lepo ime, ni kaj! 🙂
Na sejmu pa danes srečam Poljakinjo, ki je že 15 let poročena v Italiji, in si prizadeva za širjenje znanja in načina življenja z naravnim načrtovanjem družine po metodi FertiliyCare. To, kar je v njeni domovini, kjer je NND sestavni del priprave na zakon, samoumevno, je Italijanom zelo težko sprejeti, mi potoži. »Vse bi želeli rešiti v hipu, sploh nimajo potrpljenja za spoznavanje in opazovanje svojega telesa,« razlaga. Vesela sem, da ji lahko predstavim tudi nekaj iz naših izkušenj, da lahko nekaj dam, sicer povsod le sprašujem. V spominu mi ostane njen simpatičen nosečniški trebušček in žareče zanimanje v očeh, ki kaže njeno zavzetost za stvar. Zaradi tega sem tu …
Popoldne z metrojem in poganjalčkom prevozimo pol Milana, da pridemo na srečanje s slovenskimi romarji, ki so prispeli danes. Čeprav je vse skupaj krajše, kot smo si predstavljali, pa je prav prijetno videti, kdo vse je tu. Po maši sproščeno klepetamo na stopnicah pred samostanom sester, kjer prenočujejo, otroci pa se podijo naokrog s skiroji. Jakobu je gotovo v posebno veselje, da ga otroci končno spet razumejo!
Lepo je tudi slišati poročilo para, ki se je dan pred tem na kongresu udeležil pretresljivega srečanja, kjer je govoril sin Gianne Beretta Molla, tudi sam pediater in oče dveh deklic, pa nogometaš Zanetti s svojo družino … Zavem se, da onadva kot par brez otrok srečanje vendarle doživljata drugače kot mi, in sem pravzaprav vesela, da se v celoti srečanja vendarle dogaja toliko lepega, čeprav sami marsikaj zamujamo.
Danes zvečer pa »kuhamo sami«, kar pomeni, da prehodimo pol mesta, da pridemo do restavracije po moževi izbiri – indijske. Zanj je srečanje še posebej naporno, zato se mi zdi ta naš družinski večer zelo dragocen. Ob vseh naporih usklajevanja skrbi za otroke, preživetja v velemestu in udeleževanja v programu z možem postajava utrujena in v komunikaciji drug z drugim osorna. Pa saj nismo zato prišli na srečanje! Pred nama se odpira nov izziv …
Sobota, 2. junij: Iz turistov v romarje
Danes dopoldne se bomo pa končno šli turiste! Hočemo videti slavno milansko katedralo! A kaj ko je postaja metroja tam zaprta … Kmalu ugotovimo, zakaj. Ulice so polne ljudi, ki vsak trenutek pričakujejo papežev mimohod. Že čez nekaj minut se res pripelje mimo, na naše fante pa še večji vtis kot on sam naredi celotno varovalno spremstvo. Po tem, ko se ljudje že razkropijo, Jakob kar obsedi ob robu ulične svetilke. Ko ga povprašam, kaj čaka, odvrne: »Čakam, da pride še kakšen papež!« Po tem pa mi še hiti razlagati, kako je neki stric zamudil avto, ker je tekel za njim. Z možem ugotoviva, da verjetno misli varnostnika, ki se je peljal z odprtimi vrati avtomobila.
Ogledovanje mesta se konča pri prvi gradbiščni ograji, v kateri mulčka prepoznata plezalni izziv. Jaz pa se moram stalno opominjati: »Tudi otroci morajo imeti kaj od tega, pusti, naj uživajo.« Resnično urjenje v potrpežljivosti in odpovedovanju lastnim ciljem in načrtom … Srečanje je zelo intenzivna izkušnja tega za vse štiri.
Po tehtanju celega tedna in glede nas stanje, v katerem smo, ugotovimo, da v nedeljo ne bomo sposobni vstati sredi noči in opraviti dolge poti do prizorišča, kjer bo maša s papežem v milijonski množici. Zato pa se na to prizorišče v malo manjši gneči odpravimo v soboto popoldne na praznovanje s pričevanje in koncertom, na katerem se tisočem družin z vsega sveta tudi pridruži papež.
Še pred tem pa nas čaka slovo z Anno in Annaliso, našima gostiteljicama. Druženje ob kosilu želim izkoristiti za to, da bi ju še bolje spoznala, saj smo si v teh dneh postali tako blizu, pa le malo vemo drug o drugem. A tisto, kar nas še posebej povezuje, sta naša nadebudneža, ki sta tudi v njuno življenje prinesla precej veselja. Mene pa navdušuje njuna velikodušnost – ena od njiju se je skoraj za teden dni odrekla svoji postelji in se preselila k sosedi, druga vsak dan znova s tolikšno skrbnostjo preverja, s čim bi najbolj ustregla našim želodcem. To me dela ponižno in hvaležno. Čutim, da sta se tudi otroka že vživela in kar malce navezala – na igračke zagotovo! – tako da je slovo še težje. Se bomo še kdaj videli?
Pot na sobotno praznovanje teče bolj gladko, kot smo si predstavljali. Vsaj, dokler smo na metroju. Potem pa nas čaka štirikilometrska peš pot, ki jo Jakob povsem brez pritoževanje (deloma celo bos) sam prehodi, in to v obe smeri. Ne vem, kaj je njemu dajalo moč, jaz na tej poti prvič začutim tistega duha, ki se ge spominjam z mladinskih srečanj – duha veselja, povezanosti in skupnosti na poti proti istemu cilju (dobesedno in metaforično). Veliko pozornosti vzbuja španska družina v modrih majicah s številkami na hrbtu. Kar nekaj časa štejemo, da ugotovimo, da gre za 10-člansko družino, vsak njen član pa ima majico z zaporedno številko (rojstva) in imenom, spredaj pa fotografijo celotne družine. Tako sproščeni delujejo, starša pa veliko bolj spočita od naju (z dvema otrokoma). Ob tem, da mama v vozičku pelje deklico z Downovim sindromom … Tudi to me dal ponižno.
Na prizorišču diši po travi, poletju, skavtskem taboru … in plastičnih straniščih. 🙂 Nekje več kot 100 metrov od glavnega odra si izborimo svoj košček zemlje, ki ga naš 1,5-letnik z očarljivo prismuknjenimi nasmehi, vragolijami in plesom ob zelo dobri glasbi (Enio Morricone, Noa …) postopno širi. Francozom ob nas ponudi obgrizeno jabolko, deklicama skozi ograjo poskušati dati piti vodo, tik ob uglajeni Španki poleg nas pljuva suhe slive …
Seveda spet ne slišimo prav dosti vsebine, čutim pa vsaj malce duha in uživam v prijetnem večeru. Všeč mi je, da papež odgovarja na konkretna in tudi izzivalna vprašanja družin z različnih koncev sveta.
Prav malce zavidam družinam, ki bodo na prizorišču prespale noč, a že v mraku se vendarle vračamo domov. Tik pred tem še prijetno presenetimo dve skupini Hrvatov, ko jim izročimo bone za hrano, ki smo jih prejeli kot udeleženci kongresa, pa jih nismo porabili. Kar nekaj družin lahko nahranijo in vesela sem tega kroženja. Pa tudi tega, kako je presenečena žena poklicala svojega moža: »Pridi, ti, ki ne verjameš, da vidiš, kako so lahko Slovenci dobri do nas …«. Dobro delo se vrne na poti domov, ko sprevodnik na metroju zabava naša dva fanta, ju vzame s seboj v kabino, posladka s čokoladico … Nocoj bomo res sladko spali!
Nedelja, 3. junij: Svet(o) v dnevni sobi
Anna in Annalisa sta že sredi noči odšli na prizorišče, s katerega smo se mi vrnili malo pred polnočjo. Mi pa bomo njiju, množico družin in romarjev ter papeža spremljali po televiziji iz Annalisine dnevne sobe. Bolje kot nič. Čutim pa globoko občudovanje do tistih, ki so vendarle zmogli na pot. Želela bi občutiti duha tam, moliti z njimi, biti pri obhajilu. A tale dnevna soba je največ, kar v tem trenutku zmoremo. In je verjetno tudi zato na poseben način posvečena.
Prenos maše mi je všeč, ker v množici lovijo včasih prav ganljive prizore ljubezni v družini – očetje, ki podpirajo sladko težo spečih otrok, mama, ki stiska roko invalidnega otroka, doječe mamice …
Opazujem tudi družine, ki prihajajo k papežu. Simpatična mi je ena od teh, ki prinašajo darove: živahno dekletce maha sem in tja s svojim krilcem, se obotavlja, nato pa odskaklja za bratcem, ki mu je iz hlač padel robček … Vidim, da so resnični! 🙂 Opazim tudi, kako se papež najdlje »zaklepeta« z družino s tremi najstniki. Ob vsem tem pa se sprašujem, ali ni morda – ob sicer številnih, a tako bežnih srečanjih s toliko ljudmi (ki ga sicer vidno razveseljujejo) – v človeškem smislu vendarle malce osamljen. Ali morda hrepeni po več stika?
Ko ugasnemo televizijo, se nekako zaključi tudi naše svetovno srečanje družin. Malce drugačno, kot smo si ga predstavljali in tudi želeli, a vendarle na mnoge presenetljive načine dragoceno. Utrjevalo nas je skozi napore, preizkušalo našo potrpežljivost in sposobnost prilagajanja, odpovedovanja, komunikacije, budilo radovednost, ki (še) ni bila potešena, prijetno presenečalo v mnogih drobnih stvareh … Izkušnja, ki še bolj kot ostaja – daje izziv za naprej.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!