Dnevnik družine v Milanu

Svetovno srečanje družin v Milanu, kot ga doživlja 4-članska družina Škoberne.

V tem tednu se udeležujejo mednarodnega pastoralnega kongresa na temo »Družina, delo in praznovanje«, v soboto in nedeljo pa se bodo s še drugimi slovenskimi družinami in posamezniki (okrog 30 oseb) udeležili praznovanja in maše s papežem. Na njej se pričakuje milijon ljudi z vsega sveta.

Ponedeljek, 28. maj: Pregrade padajo

Po 500 gladko prevoženih kilometrih se je naš najmlajši odločil poskrbeti za dramatičen konec potovanja v Milano. S 4-urno zamudo smo končno prispeli do bloka naših dveh gostiteljic, ena je prisedla k nam v avto, druga pa je hitela odpirat garažo, a ko je pokukala skozi okno, da bi videla, kako simpatični »bambini« prihajajo, je imela kaj videti! Najmlajši bambino je 50 metrov pred ciljem veselo bruhal mami v roke. Namesto, da bi segla gostiteljicama v roke, sem se le kislo nasmihala in vpila: »Na pomoč, vrečka, brisača!« medtem, ko mi je kapljalo s komolcev. Ta svečani prihod pa je gostiteljicama zelo iskreno najavil, s kom in čim bosta imeli v naslednjih dneh opravka. V njunih mirnih samskih domovanjih nič več ne bo, kot je bilo … Anna – skrbna babica 5 vnukov – in Annalisa – simpatična in energična psihologinja v 40-ih letih – sta za priložnost svetovnega srečanja družin »združili« svoji urejeni sosednji stanovanji: Annalisa je odstopila svojo posteljo, Anna svojo mizo. Naš prihod doživljata ko veliko veselje in posebno čast, saj je bilo v župniji kar 40 ljudi pripravljenih gostiti družine, dobili pa so samo nas. V celem Milanu je sicer svoje domove odprlo 11.000 družin.

Naša otroka sta že prvi večer za mizo z letečimi makarončki in smešnimi vprašanji pomagala ustvarjati prav posebno vzdušje topline in naklonjenosti, ker ob dveh takih pač nihče ne more biti fin, olikan in zadržan. Bo kar držalo, da otroci omogočijo drugačno izkušnjo potovanja in najdejo bližnjice do ljudi!

Torek, 29. maj: Dan odkritij

Prvo odkritje je bilo to, da sta v Milanu dve sejmišči. In da je tisto, ki smo ga našli mi, napačno. Po pol ure vožnje z metroji in skoraj pol ure hoje v opoldanski vročini, se nam je zdelo vedno bolj čudno, da nikjer ni nobenega človeka, nobenega plakata, kaj šele družine. Ko smo končno dosegli južni vhod na sejmišče, si je vratar z začudenjem ogledoval naš program in zemljevid, po posvetu s kolegom pa modro ugotovil: »Aaa, to je drugo sejmišče, nazaj v Milano morate!« Kje smo pa potem zdaj?! Dobra novica pri vsem skupaj je bila ta, da nam jutri ne bo treba tako daleč. A kako slabo novico – da nas čaka še nove pol ure hoje nazaj po najhujši pripeki – naznaniti izmučenemu 3,5-letniku?

Na pravo prizorišče smo nazadnje vkorakali nadvse zmagoslavno. Pozdravljali so nas napisi, plakati, spodbudni prostovoljci (več kot 5000 je vseh)… To je to! Kmalu zatem smo se srečali z nekaterimi organizacijskimi vidiki, ki so bili zelo … italijanski. Doumeli smo, zakaj je bilo dobro priti dan pred začetkom kongresa. Čas čakanja v dolgi vrstni smo izkoristili za klepet z angolanskimi in nemškimi udeleženci kongresa (6.900 se jih pričakuje), otroka pa sta se s prijazno čistilko lovila okrog stranišč. Mislim, da smo tudi njej polepšali dan – in spet se čudim, kakšno neverjetno sposobnost za to imajo otroci! Svoje nahrbtnike, klobučke in prepustnice smo nazadnje le dobili in našli še velik igralni kotiček, ki bo oaza naših fantov v naslednjih dneh. Pred odhodom na večerjo k našima tetama smo samo še obiskali prve razstavljavce na velikem sejmu, kjer se predstavlja več kot 100 družinskih in sorodnih katoliških organizacij iz Italije in vsega sveta. Kako drugače je o delu, programu in filozofiji neke organizacije poklepetati v živo (pa čeprav le v polomljeni italijanščini), kot pa iskati informacije po spletu! Sveže ideje za zakonske skupine, zanimiv program italijanske organizacije za življenje »Posvoji mamo«, pobuda za dojenčkom prijazno mesto …      

Sreda, 30. maj: Soočenje z resničnostjo

Prvi dan kongresa! Danes je na sejmišču res živo in pisano in končno srečujemo tudi družine. Zastave in vozički z otroki z vsega sveta, med njimi pa bolj ali manj uspešno vijuga naš 3,5-letnik s svojim poganjalčkom. Opravičevanje pobutanim mimoidočim je še eden od načinov vzpostavljanja stikov. Otvoritvena slovesnost mine v znamenju boja za slušalke (1.5-letnik na mojem hrbtu bi očitno tudi želel slišati prevod v angleščino, saj mi jih vztrajno vleče z glave). V bližini glavne dvorane so ločeni prostori za otroke različnih starostnih skupin, v prostoru za najmlajše je tudi televizijski prenos dogajanja v dvorani, a le v italijanščini. Medtem ko najmlajši na plastičnem avtomobilčku po dvorani prevaža malega Kenijca in starejši z Urugvajci riše po magnetni tabli, skušam uloviti nekaj besed prvih dveh govornikov – kardinala Ravasija in profesorja Brunija. Skoraj nič ne razumem, ker v tej sobi (na razočaranje mnogih) ni na voljo prevodov, ampak zveni zanimivo. 🙂

S starši sotrpini, ki so podobno naivno kot midva z možem upali, da bodo ob svojih malih razgrajačih in kričačih lahko spremljali kongresni program, se zaenkrat prizanesljivo nasmihamo drug in drugemu in izrečemo sem in tja kako besedo. Veselim se, da jih jutri ponovno srečam in morda spregovorimo še kaj več. Zelo me zanima katoliška družina iz Betlehema ali pa simpatičnih pet Urugvajcev. Tudi starši dveletnika z Južne Tirolske so dobro prenesli manjši mednarodni incident, ki ga je povzročil naš starejši sin, ko se je z avtomobilčkom zaletaval v njihovega sina. In spet je tu povod za klepet … samo kaj, ko traja samo tako dolgo, dokler se kdo od naših malih ne prevrne s tobogana v igralnici! Se kot starš sploh lahko normalno pogovarjaš?! A ker imajo otroci dva starša z namenom, se lahko vsaj za pol ure izmuznem na sejem in spet spoznavam bogastvo idej in programov, ki v svetu že tečejo in čakajo, da jih odkrijemo tudi mi. Program priprave na zakon, ki se nadaljuje tudi še v zakonu, organizacija, ki se ukvarja z mednarodnimi posvojitvami in katere predstavnik mi postreže s podatkom, da ima v Evropi težave s plodnostjo že vsak četrti par, združenje organizacij za naravno načrtovanje družine, ki je očitno večje, kot sem si predstavljala, knjige, ki bi nam lahko pomagale v pripravi na adventno in postno akcijo … Uf, kdo bo vse to doma preštudiral?  

Kako prijetno je ob vrnitvi domov, ko nam Annalisa pravi, da ji je po težkem dnevu v službi, ko je morala reševati težke stvari, v pravo olajšanje in v spodbudo srečanje z nami. Hvala Bogu izmenjava med nami očitno teče v obe smeri, čeprav imamo občutek, da le prejemamo (predvsem naši želodci)!