»Cerkve in župnije z zaprtimi vrati niso cerkve, ampak muzeji«

Eva Markovič
Nedelja, 20. september 2015, 5:16
Image
Family111

Papež je družine pozval, naj se izročijo v Gospodove roke, pa se bodo vsak dan srečevale s čudeži.

Družine imamo ponavadi občutek, da imamo že tako preveč obveznosti, da bi se lahko dejavno udejstvovale še v župniji oz. krščanski skupnosti na splošno. »Vse to je res,« je v katehezi o družini povedal papež Frančišek. In dodal: »A nihče ni vreden, nihče ni kos položaju, nihče nima moči! Brez Božje milosti ne bi mogli narediti ničesar.« Papež zato družine poziva, naj se izročijo v Gospodove roke, pa se bodo vsak dan srečevale s čudeži.

Papež je spregovoril o vezeh med družino in krščansko skupnostjo. Poudaril je, da se zgodovina življenja v polnosti začne prav v družini, zaradi česar je ta tudi tako pomembna.

Družina je kraj naše (nenadomestljive in neizbrisljive) posvetitve v to zgodovino.

Nato je orisal Jezusovo »skupnost«, njegove učence in vse, ki so ga spremljali. »Jezusov 'zbor' ima obliko gostoljubne družine in ne neke izključujoče zaprte sekte. Jezus sprejema vse in govori z vsemi,« je poudaril papež in dodal, da mora biti Cerkev tudi danes podobna gostoljubnemu domu z vedno odprtimi vrati. »Cerkva, župnij, ustanov z zaprtimi vrati ne smemo imenovati cerkve, ampak muzeji!«

Papež je družine povabil, naj prevzamejo pobudo in prispevajo svoje dragocene darove v skupnosti. Družina in župnija morata namreč delovati z roko v roki.

Vabimo vas k branju celotne kateheze.

***** ***** *****

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni!

Danes bi se rad posvetil vezem med družino in krščansko skupnostjo. Gre za »naravno« vez, če lahko tako rečem, saj je Cerkev duhovna družina, družina pa je majhna Cerkev.

Zgodovina življenja v polnosti se začne v družini

Krščanska skupnost je dom tistih, ki verujejo v Jezusa kot izvir bratstva med ljudmi. Cerkev potuje med narodi, skozi zgodovino moških in žensk, očetov in mater, sinov in hčera: to je zgodovina, ki je pomembna za Gospoda. Veliki dogodki svetovnih sil so popisani v zgodovinskih knjigah, kjer tudi ostanejo. Zgodovina človeških čustev pa se vpisuje neposredno v Božje srce. Ta zgodovina je večna, je kraj življenja in vere.

Družina je kraj naše (nenadomestljive in neizbrisljive) posvetitve v to zgodovino. Zgodovino življenja v polnosti, ki se bo končala v zrenju Boga v nebesih za vse večne čase. Ta zgodovina se začne v družini! Zato je družina tako pomembna.

Jezusovi učenci so »gostoljubna družina« in ne »zaprta sekta«

Božji Sin se je po tej poti naučil človeške zgodovine in jo prehodil vse do konca (prim. Heb 2,18; 5,8). Lepo je kontemplativno premišljevati o Jezusu in znamenjih te vezi. Rodil se je v družini in v njej »spoznal svet«: delavnica, štiri hiše, vas sredi ničesar. To izkušnjo je Jezus živel trideset let, tako da je ponotranjil človeško stanje, sprejel ga je v svoje občestvo z Očetom in v svoje apostolsko poslanstvo. Potem ko je zapustil Nazaret in začel javno življenje, je oblikoval skupnost, »zbor«, okrog sebe je sklical ljudi. To pomeni beseda »cerkev«.

V evangelijih ima Jezusov zbor obliko gostoljubne družine in ne neke izključujoče zaprte sekte.

V evangelijih ima Jezusov zbor obliko gostoljubne družine in ne neke izključujoče zaprte sekte. V njem sta Peter in Janez, pa tudi lačni in žejni, tujec in preganjani, grešnica in cestninar, farizeji in množice ljudi. Jezus sprejema vse in govori z vsemi, tudi s takšnimi, ki ne pričakujejo več, da bodo v življenju srečali Boga. Za Cerkev je to pomemben poduk! Učence pa je izbral, da skrbijo za ta zbor, za družino Božjih gostov.

Cerkev mora imeti obliko gostoljubnega doma

Da bi bila resničnost Jezusovega zbora danes živa, moramo nujno poživiti zavezo med družino in krščansko skupnostjo. Rečemo lahko, da sta družina in župnija dva kraja, kjer se uresničuje tisto občestvo ljubezni, ki izvira v samem Bogu. Cerkev, ki je zares v skladu z evangelijem, ne more drugače, kot da ima obliko gostoljubnega doma z vedno odprtimi vrati. Cerkva, župnij, ustanov z zaprtimi vrati ne smemo imenovati cerkve, ampak muzeji!

Upanje stavimo na centre ljubezni, topline, solidarnosti

Danes je ta zaveza ključna. »Proti ideološkim, finančnim in političnim 'centrom moči' stavimo upanje na centre ljubezni, ki oznanjajo evangelij, ki so polni človeške topline, ki so utemeljeni na solidarnosti in soudeležbi« (Papeški svet za družino: Jorge Mario Bergoglio - papež Frančišek o družini in življenju od 1999 do 2014). Pa tudi na odpuščanju med nami.

Družine se pogosto počutijo, kot da niso kos položaju, a z Gospodom lahko delajo čudeže

Proti ideološkim, finančnim in političnim 'centrom moči' stavimo upanje na centre ljubezni, ki oznanjajo evangelij, ki so polni človeške topline, ki so utemeljeni na solidarnosti in soudeležbi.

Danes je nujno okrepiti vez med družino in krščansko skupnostjo. Seveda potrebujemo velikodušno vero, če hočemo ponovno najti razum in pogum za obnovitev te zaveze. Družine tega včasih ne sprejmemo z besedami, da ne bi bile kos položaju: »Oče, naša družina je revna in nekoliko 'razštelana',« »Nismo sposobni,« »Že tako imamo doma dovolj težav,« »Nimamo moči!«

Vse to je res. A nihče ni vreden, nihče ni kos položaju, nihče nima moči! Brez Božje milosti ne bi mogli narediti ničesar. Vse nam je dano zastonj! Gospod nikoli ne vstopi v novo družino, ne da bi storil kakšen čudež. Spomnimo se, kaj je storil na gostiji v Kani! Da, če se izročimo v njegove roke, lahko z Njim delamo čudeže – vsakdanje čudeže! – kadar je Gospod z nami, v naši družini.

Družine morajo s svojimi darovi prispevati v skupnosti

Krščanska vera se odvija na odprtem polju življenja, ki je skupno vsem.

Seveda pa mora sodelovati tudi krščanska skupnost. Prizadevati si mora, na primer, za preseganje drže, ki je preveč vodstvena in upravljavska, za spodbujanje medosebnega dialoga, za poznavanje ter vzajemno spoštovanje.

Družine naj prevzamejo pobudo in občutijo odgovornost za prispevanje svojih dragocenih darov v skupnosti. Vsi se moramo zavedati, da se krščanska vera odvija na odprtem polju življenja, ki je skupno vsem. Družina in župnija morata dovršiti čudež življenja, ki bo bolj skupnostno za vso družbo.

Sledimo Jezusu, da bomo deležni vsakodnevnih čudežev

V Kani je bila Jezusova mati, Mati dobrega sveta. Prisluhnimo njenim besedam: »Kar koli vam reče, storite.« (Jn 2,5b) Drage družine, drage župnijske skupnosti, pustimo, da nas navdihne naša Mati, storimo vse, kar nam reče Jezus, in znašli se bomo pred čudežem – vsakodnevnim čudežem! Hvala.

Mednaslovi in poudarki so uredniški.
Vir: Radio Vatikan

Foto: ncronline.org

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor