»Ženska ni stvaritev moškega, ampak Boga. Če želi moški najti žensko in njeno ljubezen, mora o njej najprej sanjati, šele nato jo bo našel,« se je romantično izrazil papež med tokratno katehezo o družini.
Ob stvarjenju sveta je moškemu nekaj manjkalo, je začel papež. Šele ko je Bog ustvaril žensko, je moški zaživel v polnosti. Poudaril je, da podoba rebra nikakor ne pomeni, da je ženska moškemu podrejena, ampak nasprotno: ker je narejena iz iste snovi, ga dopolnjuje.
Papež je opozoril na številne oblike zlorab, ki zaradi izvirnega greha zastrupljajo odnos med moškim in žensko: podrejanje, mačizem, zlorabljanje ženskega telesa in druge oblike nasilja.
Poseben poudarek je papež namenil izgubi zaupanja v zavezo med moškim in žensko, ki je po njegovih besedah izguba za vse. »Zakonu in družini moramo povrniti dobro ime!« je povedal in hkrati pozval vse vernike, naj varujemo zavezo med moškim in žensko. Bog pa bo ranjeni človeški par varoval z očetovsko skrbjo.
Vabimo vas k branju celotne kateheze.
***** ***** *****
Dragi bratje in sestre!
V prejšnji katehezi o družini sem se osredotočil na prvo pripoved o stvarjenju človeškega bitja. V prvem poglavju Geneze piše: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1 Mz 1,27).
Danes pa bi razmišljanje rad dopolnil z drugo pripovedjo iz drugega poglavja Geneze. V njej beremo, da je Gospod, potem ko je ustvaril nebo in zemljo, »iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša« (1 Mz 2,7). To je vrhunec stvarjenja. A nekaj manjka. Nato je Bog postavil človeka v čudovit vrt, da bi ga obdeloval in varoval (prim. 1 Mz 2,15).
Moškemu brez ženske nekaj manjka
Sveti Duh, ki je navdihnil vse Sveto pismo, nam moža za trenutek prikaže samega. Nekaj mu manjka – nima žene. Omenjeno je, kaj Bog razmišlja, skoraj občuti, ko opazuje Adama samega v vrtu. Je svoboden, je gospodar … Vendar je sam. In Bog vidi, da to »ni dobro«, da manjka skupnost, da manjka polnost. »Ni dobro«, pravi Bog in doda: »Naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna« (1 Mz 2,18).
Ko Bog opazuje Adama samega v vrtu, vidi, da je svoboden, je gospodar …
Vendar je sam. Vidi, da to »ni dobro«, da manjka skupnost, da manjka polnost.
Bog torej človeku pripelje vse živali in človek vsako poimenuje, a v nobeni živali ne najde sebi podobne. To je še ena podoba človekovega gospostva nad stvarstvom. Človek je še naprej sam. Ko Bog navsezadnje ustvari ženo, mož srečen spozna, da je to bitje in nobeno drugo del njega, »kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa« (1 Mz 2,23). Končno pride do odseva, do vzajemnosti.
Za lažje razumevanje bom navedel primer: Ko neka oseba želi dati roko drugi osebi, mora imeti to drugo osebo pred sabo. Če nekdo ponudi roko in nima nikogar pred sabo, manjka vzajemnost. Tako je bilo tudi z možem: do polnosti mu je nekaj manjkalo. Manjkala mu je vzajemnost.
Ženska moškemu ni podrejena, ampak ga dopolnjuje
Ženska ni kopija moža. Izhaja neposredno iz Božjega stvariteljskega dejanja. Podoba rebra nikakor ne pomeni podrejenosti ali odvisnosti, ampak ravno nasprotno, da sta moški in ženska iz iste snovi in se dopolnjujeta, sta si vzajemna. Dejstvo, da je Bog oblikoval žensko – spet v prispodobi – medtem ko je moški spal, poudarja ravno to, da ženska nikakor ni stvaritev moškega, ampak Boga. Govori pa še o nečem: če želi moški najti žensko in njeno ljubezen, mora o njej najprej sanjati, šele nato jo bo našel.
Odnos med moškim in žensko spodkopavajo greh in zlorabe
Podoba rebra nikakor ne pomeni podrejenosti ali odvisnosti, ampak ravno nasprotno, da sta moški in ženska iz iste snovi in se dopolnjujeta, sta si vzajemna.
Božje zaupanje možu in ženi, ko jima izroči zemljo, je velikodušno, neposredno in popolno. Bog jima zaupa. A hudič v njune misli vsadi sumničavost, nejevernost, nezaupanje. Na koncu pride do neposlušnosti zapovedi, ki ju je varovala. Zapadeta v blodnjo vsemogočnosti, ki vse pokvari in uniči harmonijo. To pogosto občutimo tudi vsi mi.
Greh povzroča nezaupanje in razdor med moškim in žensko. Njun odnos bodo spodkopavale številne oblike zlorab in podrejanja, zavajajočega zapeljevanja in ponižujoče oblastnosti, vse do najbolj dramatičnih in nasilnih oblik.
Sledi tega nosi tudi zgodovina. Pomislimo na negativne skrajnosti patriarhalnih družb. Pomislimo na številne oblike mačizma, kjer se je žensko obravnavalo kot drugorazredno. Pomislimo na izkoriščanje ženskega telesa, ki ga sodobna medijska kultura spreminja v potrošno blago. Pomislimo tudi na nedavno epidemijo nezaupanja, dvoma in celo sovražnosti, ki se širi v naši družbi – predvsem zaradi razumljive nezaupljivosti žensk – do zaveze med moškim in žensko, ki bi lahko hkrati izčistila intimnost občestva in ohranila dostojanstvo v različnosti.
Razvrednotenje zakona je izguba za vse
Družbeno razvrednotenje stabilne in plodne zaveze med moškim in žensko je zagotovo izguba za vse.
Če ne bomo našli naklonjenosti do te zaveze, ki lahko zaščiti nove generacije pred nezaupanjem in brezbrižnostjo, bodo na svet prihajali otroci, ki bodo že iz maternice dalje iz nje vse bolj iztrgani. Družbeno razvrednotenje stabilne in plodne zaveze med moškim in žensko je zagotovo izguba za vse. Zakonu in družini moramo povrniti dobro ime!
Sveto pismo nas uči nekaj lepega: moški najde žensko, srečata se. A če jo želi moški najti v polnosti, mora nekaj zapustiti. Zato bo moški zapustil svojega očeta in mater, da bo šel k njej. Kako lepo! To je začetek nove poti. Moški je vse za žensko in ženska je vse za moškega.
Kristjani smo poklicani k varovanju zaveze med moškim in žensko
Varovanje te zaveze med moškim in žensko, čeprav sta grešnika in ranjena, zmedena in ponižana, obupana in negotova, je za nas vernike v današnjih razmerah zahtevna in vznemirljiva poklicanost. Pripoved o stvarjenju in grehu nam na koncu poda še eno lepo podobo: »Gospod Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel« (1 Mz 3,21). To je podoba nežnosti do grešnega para, ki nas pusti brez besed. Kakšna nežnost Boga do moškega in ženske! To je podoba očetovskega varstva človeškega para. Bog sam neguje in varuje svojo mojstrovino.
Vir: Radio Vatikan
Mednaslovi in poudarki so uredniški.
Foto: bigstockphoto, s014.radikal.ru
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
