Brelfimanija – eksibicionizem, dvoličnost, sprevrženost?

Thumbnail

V času kislih kumaric vse prav pride – tudi t. i. brelfiji (selfiji doječih mamic), ki naj bi menda povzročili celo manijo med doječimi materami in agonijo med tistimi mamicami, ki ne dojijo.

Družbena omrežja naj bi zajel val fotografij zvezdnic, na katerih se vidi, kako dojijo. Stara zgodba v novi preobleki: mediji se spet udinjajo industriji nadomestkov materinega mleka, ki brenka na struno, da ne govorimo toliko (ali kažimo) dojenja, da se nedoječe mamice ne bodo slabo počutile.

Kaj je narobe?

Brelfiji razkrivajo več kot zgolj prisesane dojenčke – razgaljajo predvsem dvoličnost družbe!

Le kaj je narobe s tem, da doječe mamice ponosno objavljajo selfije najbolj naravnega pojava na svetu, starega kot človeštvo? (Koliko trapastih selfijev kroži, pa nihče ne trzne!) Ali ni naravnost perverzno, da bi se morale zdaj zaradi tega še zagovarjati? Mar ni v resnici sprevržena le mentaliteta v Severni Ameriki in Evropi, kjer javnost prsi dojema večinoma zgolj v seksualnem kontekstu, zato sklepa, da je uživanje v dojenju lahko samo spolne narave, spolni užitek z otrokom pa je lahko samo nekaj nesprejemljivega – v resnici pa je sprevržena družba …

Komu ali čemu so namenjene prsi?

Biološka funkcija prsi je, da tvorijo mleko za dojenčka. Razmnoževanje človeka je vsekakor možno brez kakršnegakoli stika s prsmi, torej prsi niso spolni organ. Morda pa so ženske prsi po mnenju nekaterih tako organ za hranjenje kot spolni organ? V zgodovini so moško domišljijo burili razni deli ženskega telesa (gležnji, majhna stopala ipd.). Če odmislimo vplive medijev in televizije – prsi same po sebi niso seksualni objekt in niso nič bolj posebne od ženskega obraza, širokih bokov, ozkega pasu ali drugih značilnosti ženskega telesa. So samo fetiš izprijene družbe.


Kaj je v resnici sprevrženo: selfiji doječih mamic ali naša družba?

Slaba vest zaradi nedojenja?

Ponavadi imamo slabo vest, ker vemo, da nekaj delamo narobe. Bi se kdo oziral, kako se bo počutila mamica, ki otroku ne umiva zob, če bi jo kdo opozoril, da je to slabo za otroka?

Bi se kdo oziral, kako se bo počutila mamica, ki otroku ne umiva zob, če bi jo kdo opozoril, da je to slabo za otroka?

Ali pa če ne bi poskrbela za varno vožnjo v avtu? Bi npr. zdravnik, ki bi nosečnico kadilko opozoril na tveganja za otrokovo zdravje, pomislil, kako se bo počutila, ker ji bo zbudil slabo vest? Nehajmo z dvoličnostjo in pravljicami o prednostih dojenja.

V kulturah, kjer je dojenje norma, nedojenje ni problem! Preprosto – če neka mamica ne doji, se ve, da drugače pač ni šlo oz. ne gre in zato hranjenju po steklenički nihče ne posveča pozornosti, kaj šele da bi jo kdo obsojal!

Nedoječe mamice so upravičeno jezne, žalostne, razočarane

Dojenje ali nedojenje nima nobene zveze s tem, kako »dobra« je neka mati, zato prenehajmo s tem. Marsikatera mamica je morda žalostna, ker ni bila deležna pravočasnih točnih informacij oz. podpore, in upravičeno jezna, da zdravstveno osebje, ki je poklicano in plačano, da bi jo strokovno podprlo, ni opravilo svojega dela.  

Kaj pa nasilje nad doječimi materami?

Kdo nalaga krivdo komu? V družbi, kjer prevladuje mentaliteta umetnega hranjenja, nasilje glede dojenja občutijo tako doječe kot nedoječe mamice.

Koliko subtilnega ali odkritega nasilja so dan za dnem deležne doječe matere? »Za vsak slučaj pa še malo dodatka,« pogosto slišimo. Ali pa pripombe, ki spodkopavajo materino samozaupanje: »A je spet na dojki?« (V primerjavi s hranjenjem po urniku, ki je tako zelo zakoreninjeno povsod, kjer še prevladuje mentaliteta umetnega hranjenja.) Ali pa smo še vedno priča mitom o vodenem, živčnem, premalo kaloričnem mleku. In prepogostem, predolgem dojenju, ki mimogrede sploh ne obstaja. Da ne govorimo o šikaniranju zaradi dojenja v javnosti.

Pri nas je dojenje v javnosti družbeno sprejeto nekje do 12 mesecev, potem pa se pritiski na mater, naj vendar že preneha z dojenjem, iz meseca v mesec stopnjujejo.

Upajmo, da se nekega dne za brelfije ne bo nihče več zmenil. To bo dober znak, kajti dojenje bo nekaj tako vsakdanjega, kot so danes npr. bolj ali manj razgaljena oprsja, ki smo jim hočeš nočeš izpostavljeni v raznih oglasih, pa nikomur ni kaj dosti mar.

 

Alenka je mama treh dojenih otrok, svetovalka za dojenje (IBCLC) in nošenje, prevajalka in dula. Poleg podpore doječim mamam, ki iščejo strokovne informacije v zvezi z dojenjem, nošenjem, uvajanjem goste hrane, spanjem ipd., nudi tudi priprave na porod in pomoč po porodu.

Foto: chacha.com, i100.independent.co.uk

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja