Bakla v zalivu

Pred 95 leti je fašizem začel svoj smrtonosni pohod. Prva žrtev smo bili Slovenci, začelo pa se je v Trstu.

13. julija 1920 so fašisti zažgali slovenski Narodni dom, ki je bil vse od leta 1904 središče kulturnega, gospodarskega in družbenega življenja Slovencev na Tržaškem. Do potankosti načrtovan in ob pomoči lokalnih oblasti izpeljan načrt provokacij je pripeljal do požiga tega in še 21 drugih poslopij, ki se je v zgodovino zapisal kot začetek sistematičnega zatiranja slovenske manjšine v Italiji.

V spomin na ta strašni dogodek je politična stranka Slovenska skupnost – zbirna stranka Slovencev v Italiji – danes v središču Trsta priredila krajšo slovesnot s polaganjem vencev, deželni svetnik Furlanije – Julijske krajine Igor Gabrovec pa je ob tem med drugim izjavil, da so želeli s tem dejanjem preprečiti, da bi šla obletnica neopazno mimo.  

In res, daleč so že v naši zavesti časi, ko je Ljubljana pisatelju Cankarju predstavljala srce Slovenije, Trst pa njena pljuča. Zato za obuditev spomina, da se slovenski narodni prostor ne končna na naših državnih mejah, kratek odlomek iz romana Grmada v pristanu akademika Borisa Pahorja, ki je požig Narodnega doma leta 1920 kot še ne 7-letni deček tudi sam doživel.

“Požar je bil nad strehami kakor od sonca, ki se je raztapljalo in krvavelo v mraku. Openski tramvaj je stal, drevje v Ralijevem vrtu pa je bilo negibno v rdečem ozračju. In onadva sta tekla in se držala za roko in nad njima so letele po zraku iskre, ki so prihajale iz Oberdankovega trga …

Oberdankov trg je bil poln ljudi, ki so kričali v rdeči svetlobi. Okoli velike hiše pa so možje s črnimi srajcami plesali in vpili: „Viva! Viva!“ Tekali so sem in tja in kimali z glavami in vzklikali: „Eia, eia, eia!“ In drugi so tedaj kričali: „Alalà!”

In trobente gasilcev so takrat zatrobile skozi gneče, a je bila potem še večja zmešnjava, ker črni možje niso pustili avtomobilov, da bi prišli zraven. Obkolili so jih in plezali nanje in grabili gasilcem cevi iz rok.

„Eia, eia, eia – alalà!” so kričali in noreli in vse naokoli je bilo zmeraj več ljudi. Ves Trst je gledal visoko belo hišo, ki je imela zublje na vseh oknih. Plameni kakor ostri jeziki, kakor rdeče zastave.

In Evka se je tiščala k Branku, ker v veliki hiši so bile zraven zubljev tudi postave na oknih in ena je pravkar stopila na okno in hušknila mimo rdečega jezika, ki je oblizoval okno. In Evka se je

stresla in tudi Branko se je tiščal k nji. „Eia, eia,eia – alalà!” so peli možje s črnimi fesi, a gasilci so vseeno razvijali dolge cevi in množica se je razmikala. In curki so brizgali visoko in so bili cvileči, peketajoči vodometi sredi škrlatnega večera. Črni možje pa so vpili in rajali kakor Indijanci, ki so privezali žrtev h kolu in zanetili pod njo ogenj. Rajali so z manganeli in sekirami v rokah.

Tedaj je sekira presekala gasilcu cev in curek se je ustavil visoko v zraku, kakor bezgov cvet, ki ga ogenj zlati Potem je cvet padel in iz presekane cevi v gasilčevih rokah je vrela voda kakor iz žile kri …

Evka in Branko pa sta bila majhna in nista razumela, kaj so se menili ljudje. Vedela sta, da gori Narodni dom in da ni prav, da so ga hudobni fašisti zažgali, a nista vedela, zakaj so prišli vojaki iz vojašnice, na Oberdankovem trgu stojijo in gledajo. Saj z zidka na ulici Romagna so jih večkrat opazovali, vojake, kako preskakujejo jarke in plezajo po lesenem zidu; a zakaj so sedaj vsi prišli gledat, kako žrejo plameni hišo, ki je tako lepa in visoka? Vse okoli fontane so, kjer ponavadi kočijaži napajajo svoje konje, a zdaj ni kočij. In zakaj gasilci ne smejo gasiti? Zakaj vojaki mirno gledajo črne može, ki odrivajo gasilce, ko ti razpnejo platno in nekdo z okna pade nanj in potem visoko odskoči kakor Branko, ko se vrže na vzmeti mamine postelje?”

Vir: slomedia.it, primorski.eu, ArTSprehod (Literarne sledi Slovencev v Trstu)