Ali je protidiskriminacijski zakon diskriminatoren?

Tilen Mlakar
Sreda, 24. junij 2015, 18:36
Image
nediskriminacija

Kaj je diskriminacija? Kdo je pristojen in zmožen odločati o njej? In ali si nekatere skupine zaslužijo več nediskriminacije kot druge? ... Ta mesec je bil javnosti predstavljen nov predlog zakona o varstvu pred diskriminacijo.

2. in 16. junija sta na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in invalide potekala dva javna posveta o predlogu novega Zakona o uresničevanju načela enakega obravnavanja (ZUNEO-1) oziroma Zakona o varstvu pred diskriminacijo, kakor so ga tekom posvetov preimenovali.

Kot smo se že navadili ob podobnih predlogih, ki prihajajo od trenutne sestave vodstva ministrstva, žal tudi tokrat ne gre brez ideoloških in problematičnih vidikov ...

Ohlapnost pojmov

5. člen predloga zakona postavlja definicijo diskriminacije in jo ločuje na neposredno in posredno. Neposredna je, »kadar je oseba zaradi določene osebne okoliščine bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih situacijah obravnavana manj ugodno kot druga oseba«, posredna pa, kadar bi se to zgodilo tudi zaradi »navidezno nevtralne določbe«.

Diskriminacija je po predlogu tega zakona že nekaj, kar bi se šele lahko zgodilo.

Predlog zakona v 9. členu prepoveduje tudi pozivanje k diskriminaciji, ki ga definira kot vsakršno »govorno, pisno oziroma nebesedno spodbujanje drugih oseb k dejanjem, katerih posledica je bila, je ali bi lahko bila diskriminacija v smislu tega zakona«.

Prva problematična točka tega predloga je, da se uporabljene besedne zveze seveda lahko berejo zelo ohlapno in večpomensko. Diskriminacija je že nekaj, kar bi se šele lahko zgodilo. Kaj točno pomeni »manj ugodna obravnava«, ni določeno. Za povrh pa: četudi je neka odločba nediskriminirajoča, je to lahko le – navidezno, če se tako odloči pristojni državni organ.

In kdo ima v vsej tej ohlapnosti moč in sposobnost presojanja, kaj je diskriminacija in kaj ne?

Neodvisen, čeprav politično nastavljen?

Ta zmožnost po predlogu zakona v prvi vrsti pritiče funkciji zagovornika načela enakosti, kar ji obeta znatno povečanje pristojnosti. Naloge zagovornika so med drugim namreč ne le obravnavanje posameznih primerov diskriminacije in izdajanje mnenj v zvezi s tem, temveč tudi vlaganje tožb in sodelovanje v sodnih postopkih zaradi diskriminacije.

Funkcija zagovornika bo financirana iz državnega proračuna, imenovan bo s strani vlade, a naj bi bila vseeno neodvisna od države oz. politike in delovala samostojno ... Nekako tako torej kot komisija za preprečevanje korupcije. Lepe želje, toda ali ustreza resničnosti?

Transeksualci kot nova ogrožena skupina?

Zakon o diskriminaciji, prvi ZUNEO, imamo že od leta 2004. Ta kot osebne okoliščine, proti katerim se ne sme diskriminirati, opredeljuje spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero, prepričanje, invalidnost, starost in spolno usmerjenost. Novi predlog zakona dodaja dve novi: spolno identiteto in spolni izraz.

Pojasnila, zakaj sta bili dodani ravno ti dve osebni okoliščini ter kakšna je sploh razlika med njima, udeležencem javnih posvetov ni uspelo dobiti. Sedanji zagovornik načela enakosti, Boštjan Vernik Šetinc, je le izrazil mnenje, da gre verjetno za eno in isto stvar. Verjetno? In zakaj sta torej v predlogu našteti obe?

Ne glede na to se torej polje diskriminacije širi predvsem na transpolne osebe, tiste torej, ki so spremenile svoj spol ali pa so prepričane, da jim njihov biološki spol ne ustreza.

Kvote, kvote

Pri posvajanju otrok bi bil otrok lahko dodeljen homoseksualnemu paru le zato, ker naj bi ta spadal v skupino oseb z »manj ugodnimi okoliščinami«.

Predlog zakona v 17. členu predvideva tudi začasne posebne ukrepe, ki bi zagotovili enakost »oseb, ki so v manj ugodnem položaju zaradi določene osebne okoliščine«. Tu ima v mislih pozitivno diskriminacijo, »ko obstaja očitno nesorazmerje v zastopanosti oseb z določeno osebno okoliščino«. Če bosta torej na primer osebi enako izpolnjevali pogoje za določeno delovno mesto, ga bo dobila oseba v »manj ugodnem položaju«.

Ta pristop pravzaprav pomeni, da zakon določa, da imajo osebe z določenimi okoliščinami po definiciji pač težje življenje in si zato zaslužijo privilegije, vsiljuje pa tudi nekakšno sorazmerno zastopanost oseb z določenimi okoliščinami. Kvote torej. Na vseh področjih družbenega življenja.

To, na kar že dolgo opozarjajo v Koaliciji Za otroke gre, pa se mnogim zdi pretiravanje, bi s tem zakonom (in kakšnim dodatnim pravilnikom, ki bi se na ta zakon skliceval) lahko postalo resničnost: pri posvajanju otrok bi bil otrok lahko dodeljen homoseksualnemu paru le zato, ker naj bi ta spadal v skupino oseb z »manj ugodnimi okoliščinami«. Sicer se bo lahko skliceval na diskriminacijo. Da bo v državi le »sorazmerje v zastopanosti oseb z določeno osebno okoliščino« ...

Enakost za vse?

Novi predlog zakona tako spet odpira vprašanje pristojnosti zakonodajalcev in državnih organov, da določajo, pravice katerih skupin so pomembnejše od pravic vseh ostalih. Pa vprašanje razločevanja, kaj je diskriminacija in kaj ne. Ter vprašanje dvoličnosti tistih, ki tovrstno nediskriminacijo najbolj vztrajno promovirajo.

Na javnem posvetu o predlogu zakonu je tako zastavila vprašanje tudi ena izmed predstavnic civilne družbe, ki se je predstavila kot zastopnica Zavoda KUL.si, ki sodeluje s Koalicijo Za otroke gre. Tu je bilo s strani predstavnikov ministrstva strpnosti in nediskriminacije konec: razločen je bil tih posmeh in neodobravanje. Po njihovem (ne)diskriminirajočem mnenju očitno nekateri državljani z "napačnimi" stališči pač niso upravičeni, da jih javno izražajo ...

Kdor govori o nediskriminaciji, naj se svojih besed najprej sam tudi drži. Še posebej, če svojo (ne)diskriminacijo vsiljuje drugim. 

 

Foto: bigstockphoto

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.

Čudovita princesa (9. do 12.)

18. oktober 2019 ob 17.30

Sveti Duh pri Škofji Loki, Ljubljana, Sveti duh, Nova Gorica,
Maribor