5 neprecenljivih stvari, ki se jih lahko naučimo od otrok

Vir: Shutterstock

“Otroci so zares velik dar za človeštvo. A so tudi zelo izključeni, pogosto jim ne dovolimo niti, da bi se rodili!” je opozoril papež Frančišek. V sredini katehezi o družini je razmišljal tudi o neprecenljivih stvareh, ki nas jih učijo otroci.

Družba brez otrok je po papeževih besedah siva in žalostna. Otroci so nam najprej v opomin, da smo vsi potrebni pomoči, ljubezni in odpuščanja.

Papež je poudaril, da otroci nimajo težav z razumevanjem Boga in da Jezus ne govori zaman o »malih«, torej o odvisnih od pomoči drugih.

Nadaljeval je, kako nas otroci opominjajo, da vse življenje, ne glede na starost in družbeni status, ostajamo sinovi in hčere. V sebi vedno nosimo identiteto otroka, saj si življenja nismo dali sami, ampak smo ga prejeli kot dar.

Čist pogled, iskrenost in nežnost so za otroke naravni, odrasli pa jih včasih nismo več zmožni, zato si lahko otroke vzamemo za zgled, je nadaljeval papež. Hkrati nas učijo iskrenega in ljubečega smeha ter spontanega joka.

Papež je zaključil z mislijo, da otroci poleg veselja in upanja prinašajo tudi skrbi. A boljša je družba, ki se ukvarja s takšnimi težavami, kot žalostna družba brez otrok.

Vabimo vas k branju celotne kateheze.

*****     *****     *****

Dragi bratje in sestre, pozdravljeni!

Potem, ko smo obravnavali različne vloge v družinskem življenju – mater, očeta, sinove in hčere, brate in sestre, stare starše – bi rad zaključil prvi sklop katehez o družini z razmišljanjem o otrocih, o otroštvu.

To bom storil v dveh delih: danes se bom ustavil pri velikem daru, ki ga otroci predstavljajo za človeštvo. Za človeštvo so zares velik dar, a so tudi zelo izključeni, saj jim pogosto ne dovolimo niti, da bi se rodili.

Prihodnjič pa se bom osredotočil na nekatere rane, ki lahko škodujejo otroštvu. Spominjam se mnogih otrok, ki sem jih srečal med svojim zadnjim potovanjem po Aziji. Bili so polni življenja in navdušenja, po drugi strani pa sem videl, da številni po svetu živijo v nevrednih razmerah …

Pravzaprav lahko po tem, kako ravnamo z otroki, presojamo družbo. Ne le z moralnega, ampak tudi s sociološkega vidika: ali je neka družba svobodna ali je sužnja mednarodnih interesov.

1. Otroci so opomin, da smo odvisni in potrebni ljubezni

Otroci nas najprej opominjajo, da smo bili v zgodnjih letih življenja vsi popolnoma odvisni od skrbi in dobrohotnosti drugih. S tem ni bilo prihranjeno niti Božjemu Sinu. O tej skrivnosti vsako leto premišljujemo ob božiču. Jaslice so podoba, ki nam o tej stvarnosti govori na najenostavnejši in najbolj neposreden način.

Kako zanimivo, da Bog nima težav, kako biti razumljiv otrokom, otroci pa nimajo težav z razumevanjem Boga. Ni naključje, da najdemo v evangelijih več Jezusovih zelo lepih in močnih besed o »malih«. Izraz »mali« označuje vse osebe, ki so odvisne od pomoči drugih, in to so še posebej otroci.

Jezus na primer pravi: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otročičem.« (Mt 11,25b) In še: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega od teh malih! Povem vam namreč, da njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 18,10)

Zato so otroci sami po sebi bogastvo za človeštvo in tudi za Cerkev, saj nas neprestano opozarjajo na pogoj, ki je potreben za vstop v Božje kraljestvo: da se nimamo za samozadostne, ampak za potrebne pomoči, ljubezni in odpuščanja. Vsi smo namreč potrebni pomoči, ljubezni in odpuščanja!

2. Otroci nas opominjajo, da smo vsi sinovi in hčere

Poleg tega nas otroci opominjajo še na nekaj lepega. Opominjajo nas, da smo vedno sinovi in hčere. Tudi ko odrastemo ali se postaramo, tudi če postanemo starši, če zasedemo odgovorno mesto, imamo pod vsem tem identiteto otroka. Vsi smo sinovi in hčere.

To nas vedno spomni tudi na dejstvo, da si življenja nismo dali sami, ampak da smo ga prejeli. Velik dar življenja je prvi dar, ki smo ga prejeli. Včasih se nam zgodi, da na to pozabimo, in živimo, kot da smo sami gospodarji svojega življenja, v resnici pa smo popolnoma odvisni. V resnici je razlog za veliko veselje spoznanje, da v vsakem življenjskem obdobju, v vsaki situaciji, v vsakem družbenem položaju smo in ostajamo sinovi in hčere.

To je poglavitno sporočilo, ki nam ga dajejo otroci zgolj s svojo navzočnostjo. Že s svojo prisotnostjo nas opominjajo, da smo vsi in vsak izmed nas otroci.

3. Otroci imajo čist pogled, ki ne pozna dvoličnosti

Koliko darov, koliko bogastva otroci prinašajo človeštvu! Omenil bom le nekatere.

Imajo svoj način, da vidijo stvarnost z zaupnim in čistim pogledom. Otrok spontano zaupa očetu in mami, spontano zaupa Bogu, Jezusu in Materi Mariji. Hkrati je njegov notranji pogled čist, ni še onesnažen z zlobo, dvoličnostjo, življenjsko »navlako«, ki zakrkne srce.

Vemo, da imajo tudi otroci izvirni greh, tudi oni so sebični, a ohranjajo čistost in notranjo preprostost. Otroci niso diplomatski, naravnost povedo, kaj čutijo in vidijo. Pogosto spravijo starše v težave, ko pred drugimi rečejo: »To mi ni všeč, ker je grdo.« Otroci povedo, kaj vidijo, niso dvolični. Niso se še naučili tiste umetnosti dvoličnosti, ki smo se je naučili odrasli.

4. Otroci so zmožni prejemati in dajati nežnost

Poleg tega so otroci v svoji notranji preprostosti zmožni sprejemati in dajati nežnost. Nežnost pomeni imeti »meseno srce« in ne »kamnitega srca«, kot pravi Sveto pismo (prim. Ez 36,26).

Nežnost je tudi poezija: pomeni »čutiti« stvari in dogodke, namesto da jih obravnavamo zgolj kot predmete, ki jih uporabljamo, ker nam koristijo …

5. Otroci nas učijo spontanega smeha in joka

Otroci so sposobni smeha in joka. Ko jih želim objeti, se nekateri smejijo. Drugi me vidijo oblečenega v belo in mislijo, da sem zdravnik, ki jim bo dal injekcijo, zato jočejo … Toda iskreno! Otroci so takšni, smejejo se in jočejo. To sta dve stvari, ki si ju odrasli pogosto ne dovolimo več, ki ju nismo več zmožni …

Naš nasmeh pogosto postane navidezen in brez življenja, včasih postane celo umeten ali klovnovski. Otroci pa se smejejo in jočejo spontano. To je zmeraj odvisno od srca, naše srce pa se pogosto zapre ter ni več sposobno smeha in joka.

Otroci nas torej lahko ponovno naučijo smeha in joka. Sami pa se moramo vprašati: Se smejim spontano, iskreno, z ljubeznijo ali je moj nasmeh umeten? Še vedno jočem ali nisem več sposoben jokati? Dve zelo človeški vprašanji, pri katerih se lahko učimo od otrok.

“Postanite kakor otroci!”

Zaradi vseh teh razlogov Jezus vabi svoje učence, naj »postanejo kakor otroci« (prim. Mt 18,3), kajti »takšnih je Božje kraljestvo« (prim. Mr 10,14).

Družba brez otrok je siva in žalostna

Dragi bratje in sestre, otroci prinašajo življenje, veselje, upanje in tudi nevšečnosti. Življenje je pač takšno. Zagotovo prinašajo tudi skrbi in včasih veliko težav. A boljša je družba s takšnimi skrbmi in težavami, kot žalostna in siva družba, ki je ostala brez otrok! Kadar vidimo, da stopnja rojstev v neki družbi dosega komaj en odstotek, lahko rečemo, da je ta družba žalostna in siva, ker je ostala brez otrok.

Vir: vatican.va.

Mednaslovi in poudarki so uredniški.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja