Ravno pravi čas za razmislek o voščilih

Gotovo, gotovo, bo kdo ob temle pisanju rekel, da sem »sto let za časom«. Na nek način ima verjetno prav. Ampak samo na »nek način«.

voscilnice7

Konec ali zamenjava nekega obdobja

Začelo se je kar naenkrat pred dobrim desetletjem. Med množico voščilnic, ki so vsako leto krasile naša vrata, kamor smo jih lepili, so se znašle prve, ki niso bile napisane na roko.

Preprosto je bil napisan tekst, ki je bil univerzalen in listki z njim so bili vloženi v vizitko. Spodaj je bil samo podpis.

Čez leto ali dve tudi tistega ni bilo več. Vse lično natisnjeno. Tudi naslovi na pisemskih ovojnicah. Pomanjkanje časa in napredek tehnologije sta zahtevala svoj davek. Brezosebnost.

Čez kakšno leto so začele vedno bolj množično deževati elektronske čestitke s pripeto kakšno luštno slikco ali celo animacijo, spet množično poslane po listi naslovov. Trenutno pa prevladujejo, zadnji trenutek, preko telefona poslana praznična sporočila.

Saj ne rečem, vsakega sem vesela. Se pa ob njih počutim tudi nekoliko prazno. In iz leta v leto bolj samo del množice, ki se ji pošlje voščilo zato, ker se tako (zaenkrat še) spodobi.

voscilnice3

Spremenimo lahko samo sebe

Ker čutim, da sem sama izredno vesela voščil, ki so napisana z roko, osebno, iz srca in tako, da se dotikajo skupnih doživetij, sem že kar nekaj let nazaj sklenila, da si bom redno vzela čas za pisanje osebnih voščilnic.

Še več, večino let se doma potrudimo, da jih naredimo sami. Vsako leto mi je pravi izziv in izredno veselje odločanje, kakšno tehniko uporabiti.

Nimam nekega posebnega talenta in roke za umetniško ustvarjanje (zato pa sem se dobro poročila – mož me v tem namreč lepo dopolnjuje!). Imam pa glavo polno idej, ki v kombinaciji s Pinterestom dajejo zelo lepe rezultate.

Pa, priznati moram, med mojimi znanci je še nekaj takih, ki se ne dajo zmesti pastem sodobne tehnike in sami izdelujejo voščilnice. In me v mojih »zastarelih« idejah držijo pokonci.

voscilnice8

Od ideje do izdelka

Pri nas gre takole: najprej nekdo dobi idejo, ali pa jo najde v kakšni knjigi, reviji ali na medmrežju. Potem z njo seznani in zanjo navduši še druge v družini.

Pravilo, ki ga imamo pri izdelavi voščilnic, je, da material zanje ne sme biti predrag. Najbolje je, če se za voščilnico porabi kaj recikliranega. Pred leti smo tako recimo celo poletje pridno zbirali in prali palčke od sladolednih lučk. Včasih razrežemo kakšno odsluženo majico, porabimo bleščeče papirčke od čokolade. Vse pride prav.

Lepo se mi zdi, ker čutim, da čas, ko izdelujemo voščilnice, porabimo hkrati tudi za gradnjo naših družinskih odnosov. Še najbolj pa sem vesela, kadar čas tihega ustvarjanja napolnimo z molitvijo in mislijo na tiste, ki bodo voščilo prejeli.

Vem, da boste vprašali – pa kdaj imate čas? Ha, nimamo ga. Vzeti si ga je treba. Vsako leto pa vnaprej vemo, da bo december poln nastopov in praznovanj in peke in daril in obiskov, zato je čas, da o tem razmišljamo, veliko prej.

Morda, ko smo kdaj na pol bolni, ko je kakšen deževen popoldan in z otroki ne vemo kaj bi. Ali ko čutimo, da se moramo ustaviti in nekaj ustvarjalnega narediti za svojo dušo.

voscilnice4

Kaj pa besedilo?

Dolgo sem se pri sebi nasmihala ob voščilih »srečnega in zdravega«. Sicer je slišati zelo klišejsko, ampak z leti se vse bolj zavedam, da biti srečen in zdrav ni nekaj samo po sebi umevnega, kot sem mi je zdelo v mladosti.

Sama v voščilih skušam vsakemu napisati tisto, kar mi je v zvezi z njim napolnjevalo misli v preteklem letu. Skupni izleti, skupno delo, trud ob kakšnem projektu, njegovi uspehi in delo, smrti in rojstva … vse to najde prostor v voščilih. Pa želja po božjem Blagoslovu. Ker dobi z Njim tudi čas, ko ni sreče in zdravja, smisel, človek pa moč za preživljanje težkih časov.

Pred leti se je iz Amerike poskušala uvoziti ideja pisem, ki jih napišemo v želji predstaviti, kaj smo počeli v preteklem letu. Osebno mi večina teh pisem nikoli ni bila preveč všeč, ker se mi je vedno zdelo, da se je kar tekmovalo, kdo je bil na več potovanjih in dlje, čigavi družinski člani so več dosegli …

Me je pa nagovorilo podobno pismo znanke, ki je v njem opisovala spoznanja, do katerih je prišla v preteklem letu. Knjige, ki so ji pri tem pomagale, pogovori, ki so ji odstirali nove svetove, lastna razmišljanja … Brez hvaljenja, samo kot podelitev svojega notranjega sveta.

voscilnice6

Pa če res ne gre?

Ni prav, da kdorkoli ob takih zapisih začuti slabo vest. Tudi sama sem imela celo leta, ko mi sploh ni uspelo pisati (v napornih nosečnostih in ob majhnih dojenčkih na voščilnice včasih nisem niti pomislila).

Imela sem leta, ko sem zadnji trenutek kupila zavojček voščilnic in jih samo čisto najbližjim na hitro napisala po obrokih med opravki. Vse to je del življenja.

Naj pa prazniki ne minejo brez hvaležnosti, tople podpore in prošnje za blagoslov za vse, ki nam križajo poti. 

voscilnice5

Foto: osebni arhiv

4.9
26 glasov
 
Za komentiranje se prijavite.