Je masturbacija res zdrava in normalna?

Polonca Sokol
Sobota, 20. julij 2013, 5:00
Image
worried-man
 Psihologi so mnenja, da je samozadovoljevanje zdravo, normalno, če ne celo nujno za zdrav razvoj posameznika.

Na internetu praktično ne boste dobili mnenja (razen na verskih straneh), ki bi temu mnenju nasprotoval, čeprav se tudi to počasi spreminja (glej npr. spletno stran gibanja NoFap za življenje brez masturbacije).

Toda bili so časi, ko je stroka menila, da iz neživega nastane živo ter da je zemlja ploščata. Ni potrebno dosti, da nas to spodbudi k širšemu pogledu in temu, da začnemo razmišljati drugače.

Psihologi se seveda za današnji čas ne motijo. Samozadovoljevanje je normalno, je zdravo in celo priporočljivo, da tako sprostimo frustracije. Toda to drži samo v svetu, ki smo ga zreducirali in oddaljili od čustev, duhovnosti in altruizma.

Spolni odnos med dvema osebama ima tudi simbolni pomen: predstavlja svobodno, popolno in zvesto ljubezen.

Če objem postane le poteza, ki jo izvedem, ker potrebujem novo dozo dopamina, ki me osrečuje, če je moje telo le preplet kemije in fizike, če je svet le še matematika in če pacient postane ena od cifer te matematike in ne več človek, če so zvezde le mešanica matematike in fizike in ne več čudovito stvarstvo, če sem samo še skupek stresnih, spolnih in drugih hormonov ..., tedaj je najbrž tudi samozadovoljevanje edina logična in sprejemljiva oblika sproščanja frustracij.

Vendar pa človek ni samo to. Človek je celostno bitje, telesu (njegovi kemiji, fiziki, matematiki) so enakovredna tudi čustva, duševnost in duhovnost.

Samozadovoljevanje oddalji telo človeka od njegovih čustev, duhovnosti in duševnosti ter tudi od bistvenega pomena spolnih odnosov. Seks med dvema osebama ima simbolni pomen – predstavlja svobodno, popolno in zvesto ljubezen. Samozadovoljevanje pa ni nič drugega kot iskanje samega sebe, smiljenje samemu sebi, šibkost ter nemoč obvladati lastna poželenja (ki sama na sebi seveda niso slaba, ampak nam omogočajo doživljanje prave ljubezni z ljubljeno osebo).

Samozadovoljevanje je poveličevanje sebe in nesposobnost sebe v polnosti podariti drugemu. Fantaziranje, ki je ponavadi reden spremljevalec samozadovoljevanja, samo kaže na to, da ne živimo v stvarnosti, temveč v nekem drugem, nerealnem svetu.

 

Samozadovoljevanje v zakonu

Ko nekdo sebe raje razvaja kot pa podarja in ko je orgazem ločen od akta spolnosti, ljubezni in tega, kar le-ta prinaša, je stati pred oltarjem in si podariti poročne zaobljube dejansko le prazen obred.

Mož, ki se samozadovoljuje, bo prenesel fantazije v domačo splanico, na svojo ženo. Pravzaprav bo seksal s svojo domišlijo in ne ljubil svoje žene. Tako je žena zreducirana na objekt, ki bo zadovolil želje moža, in ne na osebo, kateri se je mož podaril v polnosti ljubezni.

Sometimes the right thing and the hard thing are the same thing.

Je to ljubezen? Je to izpolnjevanje poročne zaobljube? Kako se počuti žena, ki ve, da se mož samozadovoljuje? Se čuti ljubljena in vredna, zadostna in pomembna svojemu možu? (Velja seveda tudi obratno.)

Morda pa psihologi vendarle nimajo vedno vsega prav?

 

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.
Četrtek, 16. junij 2011, 11:48

In reply to by tT (not verified)

Dragi tT!

Tudi meni se zdi tole kar precej grozno. Kako smo zanimivi. Mislim, da si tudi ženske želimo spolnosti in mi je težko razumeti ravnanje tvoje žene. Verjetno je res nekje v njeni globini neka rana, ki jo je treba pozdraviti. Prepričana sem, da Božja ljubezen lahko preko tebe stopi v njeno rano in jo ozdravi. Samo ti poznaš način, kako stopiti v njeno srce in sem prepričana, da ti to lahko uspe, z Božjo pomočjo seveda. Mislim, da se ti res ne splača, da bi se vdal in izgubil možnost podaritve sebe in ona ne bi doživela ljubezni v prvotnem Božjem načrtu, ki je spolnost v popolni predanosti. Res je, da ženska vstopa v spolnost preko odnosa, moški pa ravno obratno: preko telesa v odnos, ampak z vsem tem razumevanjem vama bo uspelo. Prepričana sem! Pogumno!

Ponedeljek, 4. oktober 2010, 2:28

In reply to by anonymous_stub (not verified)

Razprava masturbaciji se mi zdi vsaj po komentarjih precej huda. zanimivo je da zagovorniki masturbacije govorite o lastnih užitkih in o pravici do lastnega telesa v primerjavi z zagovorniki zgornjega članka kateri govorite o boljših medsebojnih odnosih, boljših skupnih užitkih,... Ne predstavljam si kako bo nekdo ki misli le nase dober partner,starš. Načeloma drži da imamo pravico do svojega telesa vendar potem ne moremo od drugega pričakovati da nam bo zaupal svojega! Mogoče je za nekatere članek zastarel saj je v zadnjem času masturbacija skoraj nujna, velja tudi da lahko počnemo s svojim telesom kar hočemo,... ampak v zadnjem času je tudi ločitev precej pogosta!! Malo v razmislek vendar težko je nekomu ki misli le na telesnost pojasniti kaj prinese odrekanje masturbaciji.

Torek, 5. oktober 2010, 16:47

In reply to by and10 (not verified)

Članek ne govori o boljših medsebojnih odnosih, ampak si jemlje pravico vsiljevati neke poduhovljene in religiozne simbolne pomene seksa kar vsem. In avtorica se počuti celo kompetentna presojati o psihičnem stanju neke osebe, na podlagi tega, ali se samozadovoljuje.

Četrtek, 16. junij 2011, 11:36

Ojla!
Moj fant se samozadovoljuje in gleda pornografijo. Velikokrat sva o tem že govorila, velikokrat prišla že do istega zaključka, da to uničuje njega, mene in posledično najin odnos. Če je kakšen dan vzdržen, je tako prijeten fant, s katerim bi lahko živela vse življenje, ko pa podleže pornografiji, pa se prelevi v nekoga, ki mu ni mar zame in se ne trudi več za odnos. In potem pridejo prepiri, ker je težko razumeti te spremembe v odnosu in nekaj hudega vpliva na odnos, kar ni razložljivo ... Počutim se nemočno in v stalni stiski, ko se zgodi kaj takega. Je tako, kot da bi samo čakala na trenutke, ko bo \"prijazen\" fant in stalno trepetam, da se tokrat ne bi prelevil in bi naredil nekaj dobrega v tej smeri. Razumem, da se te zasvojenosti ne moreš rešiti čez eno noč, ampak lahko se človek vsaj potrudi, ne? Zdaj je že dobro leto in pol, ko se vrtiva okrog tega in lahko verjamete, da sem že pošteno utrujena od stalnega strahu in ponižanja ter občutka manjvrednosti ob njegovih reakcijah. Vedno znova in znova odpuščat, zaupat ... res je težko. Ima mogoče kdo kakšen odmev na to situacijo?

Četrtek, 16. junij 2011, 12:08

In reply to by Metuljčica (not verified)

Draga Metuljčica! Jaz verjamem, da moški, ki ljubi žensko poskuša narediti vse, da bo ona srečna z njim. Verjamem, da se tvoj fant trudi prenehati s svojimi slabimi navadami, a to ni dovolj. Vsekakor je suženj teh potreb, je zasvojen. Če resnično želi, da ostaneta skupaj in bosta srečna, si mora poiskati strokovno pomoč. Sam iz tega ne bo mogel priti.
Ti pa močno premisli, a je ta odnos res to, kar si želiš.
Želim ti, da se pravilno odločiš!

Nedelja, 19. junij 2011, 13:32

In reply to by Živa (not verified)

Živa, hvala ti za odgovor in te besede. Ko sem se pogovarjala s prijatelji, so mi to večkrat tako govorili, zelo podobne odgovore sem prejemala. Hvala za to potrditev, da so bili vse misli, ki sem jih prejemala in doživljala v sebi, res prave.

Torek, 14. september 2010, 13:48

Hvala za ta članek! Poročena sva 6 let in imava 2 otroka. Do poroke sva živela vzdržno, vendar sva se oba bolj ali manj redno samozadovoljevala. Ko je pred parimi leti prišlo do krize, je na dan prišlo, da svaoba s tem nadaljevala tudi v zakonu. Po tem, ko sva se s pomočjo terapevta pogovorila in \"rešila\" krizo, sem se nehala samozadovoljevati in ugotovila, da je bila to oblika bežanja iz odnosa...do zdaj sem na moževo samozadovoljevanje gledala kot obliko \"sprostitve\" , govorila sem,da mu pustim svobodo na tem področju, že od začetka sem mu povedala, da mi stvar ni všeč, ko sva bila na terapiji, sem mu tudi povedala, kako se počutim ob tem,da se samozadovoljuje (prevarano, nesprejeto, izdano,ponižano...). Pravi, da se trudi in da se v veliki večini primerov lahko upre, ne pa zmeraj. Mene to boli. Zanima me ali ima kdo izkušnje s tem in kako ste težavo reševali.Zanima pa me tudi kakšen moški pogled na samozadovoljevanje oz. kako naj pristopim k možu in mu razložim da naj tega ne dela več,ali bi bila iskrena prošnja dovolj?

Torek, 14. september 2010, 22:54

In reply to by ena žena (not verified)

Živjo!
Midva sva tudi na samozadovoljevanje gledala podobno kot vidva. Še več... mene sploh ni motilo, da se to dogaja (ker temu nikoli nisem bila priča :) ). Ko pa sem enkrat videla, da je ogledoval porno strani v času, ko meni ni bilo do seksa, sem pa bila prizadeta. Kasneje sva oba prebrala knjigo Zadela me je strela, in je po tistem enkrat mož rekel, da je po tistem popolnoma prenehal. Tudi sama sem.

Zdaj prebiram malo knjige na temo teologije telesa, pa mi je tale članek popolnoma logičen in se 100% strinjam z njim. Všeč mi je, ker razlaga, da askeza ni rešitev. Ko je potreba prehuda, jo je treba preložit - izročit, ne potlačit.

Preberita skupaj z možem Teologijo telesa za začetnike. Knjiga spreminja življenja, brez heca!

Torek, 14. september 2010, 17:46

Če se mora on pogovarjat s teboj, kakor ti hočeš in kadar ti hočeš, se morata tudi ljubiti tako kakor on hoče in kadar on hoče. Pol bo mer pr bajt.
Za moške je sex osnova komunikacija, kot je za ženske pogovor. Če ni zadovoljen, \'mora\' mastrubirat.
Dokler ne bo zadovoljen z sexom, ga je brezveze obtoževat, da se ne zna zadržat?...

Torek, 14. september 2010, 19:01

Jaz se že od 12.leta redno samozadovoljujem in v tem neizmerno uživam. In ja, seveda raje razvajam sama sebe kot pa podarjam. Moj užitek ima prednost pred užitkom drugega, vem kaj mi najbolj paše in odkrito povedano se mi ne da ukvarjati s potrebami nekoga drugega. To opravim mimogrede in temu se za nič na svetu ne odpovem.

(Od)rešen samozadovoljevanja.
Sreda, 22. september 2010, 13:00

In reply to by Anonymous (not verified)

Kot otrok sem se samozadovoljeval, vendar sem se po koncu vedno počutil čudno. Nisem bil v polnosti potešen, pekla me je vest, užitek je bil zgolj trenuten.

Več let sem se trudil osvoboditi od potrebe po samozadovoljevanju. Počasi so mi uspevali vse daljši premori. Nazadnje sem to potrebo premagal. Ne počutim se zatrtega, temveč osvobojenega.

Sem zaročen in v pripravah na poroko. Svojo spolnost želim podariti moji bodoči ženi. Po sedanjih nežnostih vem, da je spolnost najlepša tedaj, ko je podarjena, čista, osvobojena sebičnosti in poželenja [size=x-small](ne strasti)[/size].

V svetu vidim ogromen prepad v načinu dojemanja spolnosti med katoličani in ateisti [size=x-small](posplošeno; obstajajo izjeme)[/size]. Katoliški argumenti so konsistentni! V knjigi Teologija telesa za začetnike so lepo razloženi. Morda pa je za njih sprejetje potreben ščepec vere.

Torek, 14. september 2010, 20:59

Žalostno, da si takšen egoist. Nimaš večjih vrednot, kakršnihkoli višjih življenskih potreb? Če bi vsak skrbel le zase - bi bil svet prijeten, misliš?

re:
Torek, 14. september 2010, 21:04

[quote=motroist]Če se mora on pogovarjat s teboj, kakor ti hočeš in kadar ti hočeš, se morata tudi ljubiti tako kakor on hoče in kadar on hoče. Pol bo mer pr bajt.
Za moške je sex osnova komunikacija, kot je za ženske pogovor. Če ni zadovoljen, \'mora\' mastrubirat.
Dokler ne bo zadovoljen z sexom, ga je brezveze obtoževat, da se ne zna zadržat?...[/quote]

Jaz pa to ne verjamem. Moj mož ni takšen. Veliko se pogovarjava in on pravi da mu je najboljša stvar na svetu se pogovarjati z mano. In on svoje spolne potrebe ne gleda tako niti ne masturbira. Mu bom predlagala, da se on oglasi in pove svoje mnenje. Niso vsi moški enaki. Daleč od tega. Eni se mkogoče tolažite, da ste vsi enaki, da pač takšni moški ste. Ne vem zakaj. Mogoče zato, da vam ni treba nič spremeniti in živite lagodno?

Torek, 14. september 2010, 21:09

Sem pač egoist in v tem ne vidim problema. Če je pa kaj žalostno je pa to članek zgoraj. Res se sprašujem kje ljudje poberejo takšne bedarije.

Torek, 14. september 2010, 21:37

anonimnež, ocena na podlagi subjektivnega mnenja ni kredibilna. svoje mnenje seveda lahko utemeljiš in nam s konkretnimi razlogi razložiš, zakaj je zgornji članek bedarija, dokler pa tega ne storiš, je morda bolje, da se takšnih sodb vzdržiš. Zakaj? Ker sicer izpadeš strašno nerazgledan in zaplankan.
Lp

Torek, 14. september 2010, 23:13

Zakaj? Ker je nekaj povsem normalnega da svoje potrebe zadovoljimo in smo včasih malo egoistični. S tem ni nič narobe in nihče, niti partner nima pravice odločati kaj lahko počnemo s svojim telesom.
Kako se počuti ženska, ki ve da se njen mož samozadovoljuje? Lahko bi bila samo vesela. Včasih se zgodi da ženski ne paše in kaj naj moški v tem primeru naredi? Prisili žensko v seks ali pa potlači svoja poželenja? Zakaj bi moral normalen človek tlačiti svoja poželenja? Pa saj vendar ni vaš suženj in s svojo roko lahko počne kar želi. Moj bivši je imel včasih dneve ko je bil ves čas potreben. Torej bi morala ves dan držati noge narazen da bi se revež lahko spraznil in da se slučajno ne bi samozadovoljeval.
Jaz bi rekla da so precej egoistične ravno ženske ki jih moti samozadovoljevanje moža, ker niso niti malo samozavestne in ne morejo razumeti da si včasih mož zaželi opraviti na hitro, brez neke romantike in predajanja drugi osebi. Pa saj vas ne bo prevaral s svojo roko no. Nehajte komplicirati. Če bi mojega fanta motilo samozadovoljevanje bi ga brcnila v rit in to čimprej. S svojim telesom počnem kar želim.

Torek, 14. september 2010, 23:34

Anonimnež (joj, vsi anonimneži, a si ne morte enga imena izmislit... :) )

Jaz te popolnoma razumem v tvojem razmišljanju, saj sem jaz podobno razmišljala kot ti. Samo je pa zanimivo, da močnejšo vezo, kot sva z možem imela, manj se mi je zdelo, da je samozadovoljevanje OK. Nisem vedela zakaj. Šele v zadnjem času, ko sem se začela zanimat za Teologijo telesa, do katere sem prišla precej naključno, mi postaja to vedno bolj jasno.

In je najin odnos od kar sva šla preko samozadovoljevanja (OBA!) ful boljši!

Nočem te nekaj prepričevat. Če ti v tem ne vidiš nič slabega, pa bi se odrekla, z namenom, da vidiš kakšno katarzo boš doživela... se to zagotovo ne bo zgodilo. To se zgodi, ko duhovno malo napreduješ in dozoriš. Šele, ko to narediš z višjim ciljem (kar ti imenuješ kompliciranje :) ) doživiš nekaj tako pomembnega v odnosu, česar se ne da opisati.

Sprašujem se ob tem, kateri pari so bolj srečni v zvezah - tisti, ki bi drugega nekam brcnili, če jim ne bi pustil \"drkat\", in se jim zdi to osnovna pravica..., ali tisti, ki ob odpovedi od masturbiranja, čutijo večjo povezanost s partnerjem?

Sem pa zelo vesela, ker sem za RD dobila prav tisto, kar sem si zares želela - z možem greva na študijsko skupino Teologije telesa, ki jo pripravlja Iskreni.net. To, da si bo v vsej gneči vzel čas za to, mi res veliko pomeni!

Sreda, 15. september 2010, 0:17

Pa kje najdete te norce ki vas prenašajo? Da vas ni sram napisati da se zaradi partnerjevega samozadovoljevanja počutite prevarano, ponižano... Saj niste resni! Tu se ne gre več za povezanost, ampak si lastite partnerjevo telo. Kar pišete je bolano!

Sreda, 15. september 2010, 0:29

Zanimivo to sprevračanje besed...
Ne, ne lastim si partnerjevega telesa, ampak spoštujem svojega in njegovega.

Glej, ob sebi imamo (večinoma) zelo dobre in razumevajoče partnerje, ki v prvi vrsti spoštujejo naša čutenja in čustva.

Lej, v mojih očeh je bolno to, da nekdo drugačen odnos (ki je dejansko dolgotrajnejši in boljši) obsodi, da je bolan...

In še najbolj bosa - zakaj bi bilo koga sram napisati kaj čuti? Tebi starši niso dovolili izrazit čustev? Zakaj bi ne smela povedati, da me nekaj prizadane, če me pa?! Kdor tlači in potvarja svoja čustva, tega naj bo sram, ne pa nekoga, ki je iskren.

Sreda, 15. september 2010, 0:48

Če ste tako razumevajoče potem pa pustite revčku naj si ga drka. Občasno pa se lahko še ve poigrate same s sabo. Občutek je neverjeten!
Odnos kjer mora partner tlačiti svoja poželenja pa ne more biti kvaliteten. Je morda tvoja ugotovitev plod kakšne dolgoletne raziskave? Morda bi se pa strinjala da je tak odnos dolgotrajnejši, saj partnerja priklenete nase in ste od njega odvisne.
Če lahko ve izražate svoja čustva, zakaj potem partner ne bi smel svojih potreb? Zresnite se!

Sreda, 15. september 2010, 1:48

Kadar mene \"prime\", si vedno želim, da bi bil moj dragi ob meni in bi se on ukvarjal z menoj v tistih iskrivih trenutkih. Kadar ga ni, si ga ob svojih \"radostih\" zelo živo predstavljam zraven. Veliko raje bi svoje telo v takih trenutkih delila z njim kot pa da se sama zabavam. Če pa je zraven, potem je pa diiiivje ;) Za oba :evil: :woohoo:

re: re:
Sreda, 15. september 2010, 13:05

[quote=petja]Veliko se pogovarjava in on pravi da mu je najboljša stvar na svetu se pogovarjati z mano... Mogoče zato, da vam ni treba nič spremeniti in živite lagodno?[/quote] Ja saj, čemu bi kaj spreminjal, saj je lagodno? Spremenit je treba tam, kjer boli, kjer ni komunikacije in zadovoljivega seksa, ane.
Vzdržnost med partnerjema je treba ovrednotit. To ne bi smelo biti sredstvo za izgovor za slab sex in potem nič mastrubacije.
Pa še eni očitki, na čist napačnem koncu...

Sreda, 15. september 2010, 13:25

Se strinjam, da ne bi smel biti izgovor za slab seks. Sicer pa na srečo mi2 nimava slabega seksa. Nasprotno. Veliko orgazmaaaaaaaaaaaaaa za oba!!!! Oooooooooooooooo! Dvomim pa, da bi masturbacija kaj gradila ali kaj dobrega dodala med nama.
Lagodno ni vedno rešitev. Priporočam Zadela me je strela in Teologija telesa. Fenomenalno branje.

re: re: re:
Sreda, 15. september 2010, 14:18

[quote=Anonimnež][quote=petja]Veliko se pogovarjava in on pravi da mu je najboljša stvar na svetu se pogovarjati z mano... Mogoče zato, da vam ni treba nič spremeniti in živite lagodno?[/quote] Ja saj, čemu bi kaj spreminjal, saj je lagodno? Spremenit je treba tam, kjer boli, kjer ni komunikacije in zadovoljivega seksa, ane.
Vzdržnost med partnerjema je treba ovrednotit. To ne bi smelo biti sredstvo za izgovor za slab sex in potem nič mastrubacije.
Pa še eni očitki, na čist napačnem koncu...[/quote]

Pa če tvoja lagodnost prizadane drugega? Se še splača? Do katere meje si nekdo lahko privošči svojo lagodnost in kje je tisto, ko si moraš iz ljubezni do drugega postaviti mejo?

re: re: re: re:
Sreda, 15. september 2010, 14:32

[quote=teja] kje je tisto, ko si moraš iz ljubezni do drugega postaviti mejo?[/quote]Dobro vprašanje... velja za zagovornike in one proti, ane.
Ampak, na potrebo je treba ustrezno odgovorit, to je ljubezen. (pika). Dokler je potreba, je prilika za to.
Užaljenost in podobne neumnosti iz naslovnega članka pa ni ljubezen, sorči.

re: re: re: re: re:
Sreda, 15. september 2010, 15:31

[quote=Motroist][quote=teja] kje je tisto, ko si moraš iz ljubezni do drugega postaviti mejo?[/quote]Dobro vprašanje... velja za zagovornike in one proti, ane.
Ampak, na potrebo je treba ustrezno odgovorit, to je ljubezen. (pika). Dokler je potreba, je prilika za to.
Užaljenost in podobne neumnosti iz naslovnega članka pa ni ljubezen, sorči.[/quote]

Ja, na potrebo je treba ustrezno odgovoriti. Ampak, če je npr. moja potreba, da masturbiram in moževa, da sem predana samo njemu v spolnosti v milsih in dejanjih - katero potrebo bova zadovoljila? Če ga jaz s svojim ravnanjem prizadanem.... Kaj je rešitev?

Sreda, 15. september 2010, 16:11

Jaz sem samozadovoljujem že od zgodnjega otroštva, če štejemo skrivanje za posteljo in draženje spolovil. Ko sem doživela svoj prvi orgazem, in sploh nisem vedela kaj to je, me je še bolj podžgalo. Postala sem obsedena s tem. Ko sem se pri 15-h \"spreobrnila\", sem hotela odpraviti vsa grešna nagnenja. A ni šlo, še bolj me je vleklo, jaz pa sem se spočutila grozno krivo pred Bogom, čeprav sem se včasih borila sama s sabo tudi po več dni. Kljub hudi želji po sexu, sem zelo pozno zgubila nedolžnost. Bila sem razočarana, ker sex ni bil tak kot v erotičnih filmih, kjer so moški točno vedeli kaj početi z žensko. Sicer se je prvi fant še nekaj trudil in sva veliko sexala, še vedno ni bilo tako, kot sem sanjarila. Sicer sem mu omenila par zadev kaj bi želela in je tudi poskušal, mi je bilo za kaj več nerodno. Sedaj z možem skoraj ne sexava več, mogoče enkrat na mesec. Čisto sem ga izključila iz svojega življenja, saj sva se tudi drugače zelo odtujila in mi ni več privlačen. Ugotovila sem, da se bolje zadovoljim sama, kot da mu vsakič znova razlagam kateri položaj mi je ljubši. Le kako lahko moški vedno znova pozabi :?: :!: Prav neumno se mi zdi mu razlagati kaj želim. Raje bi videla, da bi pogledal kak erotični film in videl kaj počnejo moški, kako razvneti fantazijo. Moji moški niso bili \"tipični\" kot pravi motorist, da samo o sexu razmišljajo. Včasih sem jaz bila bolj za. Odkar imava otroke in sva oba z možem precej zaposlena in posledično utrujena, se nam neda sexat.
Ugotovila sem, da če sem npr. sama doma, pa da moram početi kaj umskega, da se ziher prikrade vame skušnjava, da se samoazdovoljim. To že poznam in tudi molitev ne pomaga. Vem, da gre za odtujitev in bežanje pred možem, ker se mu ne zmorem odpreti in raje sama poskrbim za svoje potrebe,kar se kaže tudi v drugih stvareh, saj sem zelo samostojna. Se strinjam, če odnos med partnerjema štima, tega ne boš počel.
To je zelo klavern užitek, saj se takoj pojavi krivda. Ni mi všeč kar počnem, a če hočem, da me misel na sex ne zaposluje ves dan, pač to opravim, saj se mi skoz v glavi prikazujejo prizori sexa.

re: re: re: re: re: re:
Sreda, 15. september 2010, 17:15

In reply to by a (not verified)

[quote=teja]Ampak, če je npr. moja potreba, da masturbiram in moževa, da sem predana samo njemu v spolnosti v milsih in dejanjih - katero potrebo bova zadovoljila?[/quote] Ali je zakonec tako odvisen od mastrubiranja, da ne mara za dober sex? To najbrž ne drži? Ne vem, ali so tudi taki. Zdi se mi , kot da je mastrubacija v zakonu boljkone klic k razumevanju spolne fantazije partnerja? Še posebej, če to oznanja na vse pretege.
Kot pravi a, sex ni bil v redu,ne. Slaba vest je potem tudi rezultat slabega odnosa, kot pri prešuštvu, folk ima potem slabo vest, če kaj vem... No na nobenega ne kažem s prstom...
Sicer pa tudi, če bi bil res takooo odvisen od mstr. v zakonu, ne vem, kdo ljubeč mu bo z moralno giljotino odsekal glavo?

Sreda, 15. september 2010, 20:29

In reply to by Motroist (not verified)

Debata, ki se je razvila okoli tega članka je omejena le na samozadovoljevanje posameznika v zakonu, kaj pa tisti, ki smo samski, dolgotrajno samski, od nekdaj samski..itd. Pa ne po lastni volji, ampak kot posledica neuspelih poizkusov ali pač imamo malo manj sreče pri iskanju. Članek sem večkrat prebrala in lahko rečem, da ga razumem, da vem kaj nam avtor želi povedati, ampak se z njim ne strinjam popolnoma, čeprav sem verna. Samozadovoljevanje partnerjev, ki to počnejo na skrivaj se mi res nezdi prav. Srinjam se z tem, da se je boljše predati drug drugemu in se ljubiti skupaj. Da je pri samskih to početje bežanje pred seboj, smiljenje samemu sebi, izraža šibkost in nemoč ali celo, da mi sporoča, da sem se nesposobna podariti drugemu, to nikakor ne razumem. Da sem nesposobna, kjub temu, da si želim partnerja mi jemnje samozavest in upanje v moje sposobnosti in upanje, da lahko dobim fanta...ker sem torej itak nesposobna. Torej če se bom nehala samozadovoljevati bom prej našla fanta?? Saj pa tu negre za smiljenje samemu sebi in bežanje od lastnih čustev. Gre za to, da sem mlada in zdrava ženska, ki pravtako imam libido in zdrave seksualne želje. Sem pač samska in noben drug mi tule nemore pomagat, dokler nimam partnerja. Tu pravtako negre za odvisnost ali zabavo. Včasih se zgodi tako, da to enostavno moreš storiti. Saj gre preložiti potrebo, za kakšen dan ali dva, sčasoma pa se nabere in ne predstavljam si, da po mestu, faxu trgovini hodim tako napeta da bom vsak moment eksplodirala. Roko na srce. Neglede na spol, vero, raso.....telo to potrebuje, funkcionira tako da od časa do časa rabi vrhunec. Naj se torej zadržujem in mučim samo sebe (celo v tistih dneh ciklusa ko zna biti hudo)? Če to predolgo traja vidim, da sem čist nefunkcionalna na ostalih področjih. Še enkrat ponavljam da tu negre za odvisnost. Saj se pa tudi brez hrane nemoreš učit cel dan, in si misliš: Le kdaj bo kosilo. Sem torej sama kriva, da imam srednje močan libido, naj se še zadržujem nekaj časa, nekaj let, da bom lahko uživala v paru? Ali kaj torej svetujete tistim brez partnerja?

Četrtek, 16. september 2010, 0:09

In reply to by malalu (not verified)

Pojdi na tečaj Teologije telesa. Mislim, da ima letos Iskreni nekaj razpisano, sama sem bila v pogovoru z duhovniku našla večino odgovorov na tvoja vprašanja. Vseeno si želim iti na ta tečaj, samo mi letos zaradi časovne stiske ne bo zneslo :(

Sreda, 15. september 2010, 21:18

Samozadovoljevanje je vedno odraz nezrelega odnosa. Tudi spolne fantazije so lahko nekaj kar popestri odnos, če pa so tako močne da oseba brez njih ne more živeti in se MORA samozadovoljevat, potem je tudi s temi fantazijami nekaj narobe oz. z zrelostjo osebe ki ne zna živeti brez takih fantazij.

Zrelost pa tukaj nima nobene povezave z leti, lahko gre za ranjenost na tem področju (kar ni nič čudnega glede na to v kakšnem svetu živimo) in tako kot močenje postelje se to lahko dogaja tudi uspešnim odraslim osebam, vendar to še ne pomeni da je s tem vse v redu.

Kar se pa tiče tlačenja svojih želja... Upam da to ni vaše običajno argumentiranje ko srečate nekoga na ulici ki vas blazno privlači, ali greste mimo zlatarne in si blazno želite diamantnega nakita, ali mimo banke... In se seveda ne zadržujete v svojih željah ker bi vam to lahko škodilo!!??? :0

To da se znamo čemu odpovedat nas dela ljudi in nas loči od živali. Kristjani pa bi morali že sami doumeti da nam ravno neke omejitve, moralne zapovedi ki se jih držimo, lahko dajo popolno svobodo. Tisti ki ne more živeti brez samozadovoljevanja ni svoboden, pač pa ujetnik lastne pohote in poželjivosti. S spolnimi fantazijami, pohoto, pa je tako da ni nikoli potešena, pač pa postane sama cilj in vedno bolj prevzema človekovo življenje.

Nekako govorim iz lastne izkušnje in tega da sem lahko opazoval svoj odnos do spolnosti in čistosti med tem ko sem se samozadovoljeval in takrat ko sem nehal. In vem da sem imel precej enakih argumentov kot tisti ki zagovarjate samozadovoljevanje.

Kar se pa tiče neiskrenosti je pa žalostno če v zakonu česa takega ne morete deliti z ženo, možem ,ampak to počnete \"na skrivaj\".

Sreda, 15. september 2010, 22:15

Glede tlačenja mojih želja... Seveda se brez problema odpovem nekomu ki mi je privlačen, kakšnemu nepotrebnemu nakupu že sicer malo težje, ampak če hočem tudi gre. Samozadovoljevanju pa se NOČEM odpovedati. Zakaj? Ker mi predstavlja neizmeren užitek, ni lepšega kot to da se posvetiš sam sebi, opravim lahko kadar meni paše, traja takodolgo kot meni paše, nimam skrbi glede kontracepcije...
Jaz nisem verna,tako da nima smisla da vam sploh odgovarjam.

Sreda, 15. september 2010, 22:36

Zanimivo da so razlogi za samozadovoljevanje zelo podobni razlogom ki jih navajajo kadilci ali pa alkoholiki...

Sreda, 15. september 2010, 23:42

Sem pač odvisna od samozadovoljevanja. Bolje to kot pa da bi bila odvisna od partnerja.

re:
Četrtek, 16. september 2010, 14:17

[quote=Anonimnež]Sem pač odvisna od samozadovoljevanja. Bolje to kot pa da bi bila odvisna od partnerja.[/quote]

Vsaka odvisnost je eno in isto: alkohol, seks, partner, otroci, čokolada, igre na srečo... Eno in isto. Odvisnost je odvisnot. Brez veze, da o tem sploh debatiramo.

Četrtek, 16. september 2010, 15:57

In reply to by Anonymous (not verified)

Haha, kvaj pa to za en odgovor...
a tebi se pa ne bi podrl svet, če bi te zapustila ljubljena oseba, partner?

Četrtek, 16. september 2010, 19:15

Ne, ne bi. V življenju je še kaj drugega kot pa partner. Med drugim tudi samozadovoljevanje. Podre se lahko tistim, ki živijo samo za partnerja.

Četrtek, 16. september 2010, 20:32

In reply to by Anonymous (not verified)

Če te bo zapustil nekdo, s katerim si le zaradi zadovoljitve svojih spolnih potreb, se ti ne bo podrl svet, ker ti še vedno ostane samozadovoljevanje. Če pa imaš partnerja resnično rad in te zapusti, se ti podre svet in ti pri tem niti samozadovoljevanje ne pomaga.

Torek, 21. september 2010, 22:26

Se strinjam, da nekaterim tudi samozadovoljevanje ne uspe, ne vem zaradi vzgoje ali zakaj. Meni to ne uspeva, vedno bolj pa sem depresivna zaradi tega, ker prijateljstvo, ki ga imam ne temelji na spolnosti, jaz pa si tega zelo želim, tam kjer pa imam priložnost, pa mi do sexa ni, ker sem preveč navezana na prijatelja, ki pa mi to ne more nudit.
Ne vem kako se rešiti teh misli oz. potreb po sexu.

Sreda, 22. september 2010, 12:22

In reply to by lana (not verified)

Poskusi z branjem Teologije telesa za začetnike.

Nočem nikogar obsojati, toda ta knjiga (in vera v Jezusa) prinaša odrešenje spolnosti.

[color=gray][size=small]PS: Prosim, ne se obesit na besedo \'odrešenje\' in razlgabljati o tem, kaj točno sem mislil.[/size][/color]

re: (Od)rešen samozadovoljevanja.
Sreda, 22. september 2010, 19:24

[quote=Vid]Kot otrok sem se samozadovoljeval, vendar sem se po koncu vedno počutil čudno. Nisem bil v polnosti potešen, pekla me je vest, užitek je bil zgolj trenuten.

Več let sem se trudil osvoboditi od potrebe po samozadovoljevanju. Počasi so mi uspevali vse daljši premori. Nazadnje sem to potrebo premagal. Ne počutim se zatrtega, temveč osvobojenega.

Sem zaročen in v pripravah na poroko. Svojo spolnost želim podariti moji bodoči ženi. Po sedanjih nežnostih vem, da je spolnost najlepša tedaj, ko je podarjena, čista, osvobojena sebičnosti in poželenja [size=x-small](ne strasti)[/size].

V svetu vidim ogromen prepad v načinu dojemanja spolnosti med katoličani in ateisti [size=x-small](posplošeno; obstajajo izjeme)[/size]. Katoliški argumenti so konsistentni! V knjigi Teologija telesa za začetnike so lepo razloženi. Morda pa je za njih sprejetje potreben ščepec vere.[/quote]

FUL lepo napisano!! Hvala!!

Sreda, 22. september 2010, 19:33

Tudi sama imam \"problem\" z masturbacijo. Želim si jo opustiti, saj me onesrečuje in se počutim razvrednoteno, žalostno in ponižano. A včasih me premaga potreba... :(

Nedelja, 26. september 2010, 22:49

ojoj!!!

Se sploh ne strinjam s člankom...zdi se mi popolnoma zaostal. Kako nekateri ne morejo razumeti da smo si ljudje različni ter da imamo različne potrebe. Z samozadovoljevanjem bi nič narobe, še najmanj pa je grešno, lepo vas prosim!
Taki pogledi se mi zdijo zastareli, živimo v 21. stoletju...samozadovoljevanje nenaravno??? taka izjava se mi zdi popolnoma zakompleksana!

Ponedeljek, 25. oktober 2010, 16:13

In reply to by someone (not verified)

nihče te ne sili da sedaj prenehaš masturbirati..
tebi se te pogledi zdijo zastareli, nekateri (ki prav tako živimo v 21. stoletju) pa imamo tudi drugačno izkušnjo iz tega področja in lahko iz osebnih izkušenj trdimo nekaj kar je za ljudi ki še niso izkusili obeh plati popolnoma nerazumljivo.
ne morem rečt kaj je uredu in kaj ne, vem pa kako sem se jst počutila v obeh primerih..

Torek, 5. oktober 2010, 15:01

Nekatere stvari so mi popolnoma nepredstavljive, recimo:

- da te je sram partnerju povedati, da se (občasno) samozadovoljuješ. Pa, kaj je sploh treba povedati, saj če ima partner normalen IQ, mu je jasno, da se v intervalu med dvema spolnima odnosoma verjetno samozadovoljuješ. Pa saj mora biti grozno oboje: bodisi večno prikrivanje ali pa večno priznavanje \"napake\". In če večno lažeš, da se ne samozadovoljuješ ali pa če pa se res ne (tudi takšni čudaki so), ali si prepričan, da ti partner(ka) verjame?

Zavrti moški, naj vam odkrijem skrivnost, do katere se sicer ne boste dokopali do penzije: vašim damam je eno figo mar, ali se vi v resnici samozadovoljujete ali ne! Njim je potrebno vaše prikrivanje in vaša slaba vest, vaša nesvoboda. Podobno kot pri homoseksualcih: nestrpnežev ne moti, da je nekdo homioseksualec. Moti jih, da si upa to povedati naglas. Moti jih homoseksualčeva osvobojenost. Ali pa, če vzamemo nekdanjo partijo: nič ni bilo narobe, da so ljudje nasprotovanje tiščali v sebi. Hudo občutljiva je bila, če je kdo to povedal naglas.

Če povzamem: žensk ne moti partnerjevo samozadovoljevanje. Moti jih njegova osvobojenost: če si upa priznati samozadovoljevanje, Bog ve, česa drugega si bo še upal.

In po drugi strani: če si ne upa priznati samozadovoljevanja, Bog ve, česa drugega si še ne upa.

Takoimenovana podaritev telesa partnerju je huda oblika intimne nesvobode. Pri čemer svobode seveda ne enačim z odsotnostjo odgovornosti in obveznosti do partnerja. Takšno zvezo čakajo velike spremembe. Po dolgem obdobju neiskrenosti in fikcije se lahko zgodi, da človek ne zdrži več.

re:
Torek, 5. oktober 2010, 17:45

[quote=Hal]Članek ne govori o boljših medsebojnih odnosih, ampak si jemlje pravico vsiljevati neke poduhovljene in religiozne simbolne pomene seksa kar vsem. In avtorica se počuti celo kompetentna presojati o psihičnem stanju neke osebe, na podlagi tega, ali se samozadovoljuje.[/quote]

Hal, stvari so povezane. Spolnost, odnosi med ljudmi, vrednote - saj smo celovite osebe in gre vse to skupaj. Nimamo multiple osebnosti, da bi lahko dali en vidik življenja stran od drugega. Vse, kar smo, kar delamo, nas pogojuje, kakšni smo do drugih. Razen, če smo lažnivci in se pretvarjamo. Si celovit ali ne? Ali lažeš sebi in drugim?

Torek, 5. oktober 2010, 17:49

Daniel, očitno še nisi doživel polnine odnosa. Drugače si tvojih besed ne morem razložiti. Nekomu, ki ni doživel, se ne da razložiti, da bi tudi sam do te mere- kot npr. v tem primeru avtorica članka- občutil. Spoznanja in doživetja se ne da dati drugemu. Upam, da boš enkrat doživel lepoto ljubezni, prave ljubezni, da boš občutil in tako tudi razumel o čem članek govori.

Torek, 5. oktober 2010, 23:29

Pia, mogoče je to res. Ampak jaz govorim o nečem drugem. O tem, da je stvar posameznika oziroma para (ali zaradi mene več posameznikov), kaj je za njih sreča ali \"polnina odnosa\", kakor romantično pravi Teja. Kdo pa pravi, da par ne more imeti polnine odnosa, če se zraven oba (ali pa samo eden) še samozadovoljuje? Ali če si pustita svobodo pri tem? Konec koncev, če želita seksati v troje ali s pisalno mizo? Gre za to, da je za nekatere izmed vas \"polnina odnosa\" lahko samo nek ideal popolne predanosti drugega drugemu, popolne razgaljenosti čustev, misli in domišljije pred svojim partnerjem. Ideal, ki ga zaradi narave človeške psihe ni.

Ne podrejam se religijskim naukom in jih zavračam od tistega trenutka dalje, ko si jemljejo pravico vsiljevati se drugim in kvalificirati vse drugače misleče kot psihopatološke primerke.

Jaz sem srečen v svojem odnosu in moja partnerka je srečna. Nisva poročena, seksava, uporabljava kontracepcijo (ki jo nekateri na teh straneh obravnavajo kot abortivno sredstvo), oba se samozadovoljujeva in ne vtikujeva se v imaginacijo drug drugega pri tem. Nihče mi zaradi tega ne more reči, da nimam \"polnine odnosa\", sploh pa mi ne pripisovati raznih psiholoških travm. Še posebej pa ne nekdo, ki tako očitno zavrača psihološko znanost, kot to počne avtorica prispevka.

Sreda, 6. oktober 2010, 0:22

In reply to by Hal (not verified)

V redu je Hal, bodi blagoslovljen v tem kar imaš...mogoče boš v življenju kdaj naletel na take okoliščine, da se ti bo katera od teh stvari predstavila v novi luči, postavila kakšno vprašanje, ki te bo delalo nemirnega...mogoče pa ne. Jaz mislim, da je s pogledom na človekovo spolnost, plodnost, partnerski odnos, tako kot z vero...to je dar, je milost...nekaterim je dano, drugim pa ne. Podpiram avtorico prispevka, ker pokaže na doživljanje, ki je drugačno od splošno priznanega. Ja pejmo se vprašat kaj je resnično Dobro zame, za mojega moža,za najin odnos, za najine otroke... pejmo pogledat v katerih trenutkih smo \"odprti\" za samozadovoljevanje. Pejmo pogledat kaj takrat čuti in doživlja moje telo, katero resnično potrebo zadovoljujem s samozadovoljevanjem...ker meni se to zdi tako kot s hrano npr. seveda jemo, ker potrebujemo hranilne snovi itd., ampak ali vedno jem samo zato, ker sem lačen, ali pa kdaj tudi zato, ker sem \"lačen\" nečesa drugega, ker imam hrano za tolažbo ali pač kaj takega. Mislim, da je \"argument\", ki ga uporabljajo tisti, ki se samozadovoljujejo, da je to pač oblika sprostitve neke spolne energije, ki bi drugače eksplodirala in povzročila kakšno škodo na duševnem zdravju pač za lase privlečen. Jaz zase vem, da tudi ko sem bila v obdobju, ko sem na samozadovoljevanje gledala zelo neobremenjeno, se nisem samozadovoljevala kar tako, je bilo nekaj zadaj česar takrat nisem znala izrazit, še zaznat ne, ampak moje telo je vedelo in sčasoma ko sem se naučila prisluhnit mu, je postalo jasno, da samozadovoljevanje ni nekaj kar bi potrebovala, ampak je neke vrste obrambni mehanizem ali preobleka za nekaj kar s spolnostjo sploh nima direktne povezave. Vem, da se otrok ko odrašča naravno sreča s samozadovoljevanjem, ampak verjamem, da je to pač razvojna stopnja, ki jo prerasteš, če s tem ne začneš zadovoljevat nekih drugih potreb.

Torek, 19. oktober 2010, 16:06

In reply to by ena žena (not verified)

Berem odgovore in vidim, da je veliko ljudi prizadetih zaradi zgornjega članka in ga zato ocenjuje kot neumnost. In, da ima vsak pravico delati kar hoče, da žena/mož nimata pravice nadzirati drug drugega in podobno. Tudi jaz sem se pred leti čutil napadenega in prizadetega, če sem bral podobne \'bedarije.\'
Sam sem se začel zadovoljevati pri 13 letih in to počel leta in leta. Tudi po poroki. Vedno sem si govoril, da je to OK, da to potrebujem zaradi stresa....
Potem pa sem ugotovil, da zaradi tega dejansko trpi moje življenje. Kot prvo ogromno časa gre za samozadovoljevanje, razmišljanje o tem. Celo moje življenje se je dejansko vrtelo okloli sexa. Kljub temu, da sva z ženo sexala, sem ugotovil, da se moram samozadovoljevati. Prišlo je do odvisnosti. Bolj ko sem govoril, da je to OK, bolj sem bil odvisen.
Ampak to vidim šele sedaj, ko sem prekinil. Rabil sem veliko poskusov, kar nekaj let je trajalo. Še sedaj kdaj, ko sem slabe volje, pod stresom - pomislim na samozadovoljevanje ampak mi takoj pride na misel, da je to odvisnost (bežanje pred problemi in stresi).
Odnos z ženo se je 100% izboljšal, nežnosti in intima so veliko boljši in pogostejši.
Nikoli več nazaj v svet odvisnosti in samozadovoljevanja.
Ko sem se zadovoljeval, se mi je zdelo nemogoče, da bi na sex gledal z drugačnimi očmi. Bil sem prepričan, da se svet res vrti samo okoli tiča. Blodenje po ulicah, razvnet od strasti, nepotešen, kjub samozadovoljevanju.
Z eno besedo, sedaj šele vem, kaj je svoboda, delam kar me veseli in zato tudi najdem čas.

Čudovita princesa (9. do 12.)

4. oktober 2019 ob 17.30

Ljubljana, Slovenj Gradec, Sveti duh, Nova Gorica, Maribor,
Cerklje na Gorenjskem