Za starše otrok, ki »ne slišijo«

Vir: Shutterstock

Se tudi vam dogaja, da otrok nikakor ne sliši vaših navodil, opozoril, prepovedi, pozivov;pa čeprav ima sicer zelo dober sluh? Nekaj nasvetov za starše takšnih otrok.

»Moji otroci me enostavno ne slišijo!« je pogosta pritožba, ki jo sliši klinična psihologinja s princetonske univerze dr. Eileen Kennedy-Moore, ki staršem pogosto predava o starševstvu in otroškem socialnem in čustvene razvoju. V tej pritožbi se skriva precejšnja stiska staršev, ki se ob tem počutijo povsem neslišani, nespoštovani in vse skupaj jemljejo zelo osebno. Pogosto temu sledi povzdigovanje glasu in kup najrazličnejše groženj.

A dr. Kennedy-Moorova je prepričana, da bi otroci včasih bolje slišali, če bi jih vprašali malce drugače ali jim dali navodila na nekoliko drugačen način. Na portalu Psychology Today je zapisala naslednje nasvete:

1. Izberite pravi trenutek

Če želite, da bi otrok dal umazano posodo v pomivalni stroj, vas bo veliko bolj verjetno ubogal, če mu boste to naročili takoj, ko vstane od mize, kot pa takrat, ko bo že odkorakal proč in počival na kavču. Vaše navodilo, naj pospravi svojo sobo, bo z veliko večjo verjetnostjo naletelo na gluha ušesa, če mu boste to naročili ravno, ko bo sredi igranja računalniške igrice, zato mu to naročite, preden se igranja loti. Zahtevnim naročilom se raje izognite tudi takrat, ko je otrok utrujen, lačen ali čustveno vznemirjen.

2. Imejte razumna pričakovanja

Naslednjo situacijo mi starši v ordinaciji zelo pogosto opisujejo. »Vsak večer otroku naročimo, naj se pripravi za spanje. Po 45 minutah gremo preverit v njegovo sobo in ugotovimo, da si je v tem času sezul natanko eno nogavico.« Če se to dogaja vsak večer, je to jasen znak, da ta pristop k pripravljanju na spanje ne deluje! In ni važno, ali se nam zdi, da je otrok že dovolj velik in da bi se moral pri teh letih že povsem samostojno spraviti spat. Soočiti se moramo z otrokom, ki ga imamo pred seboj. In ta pristop očitno za tega otroka v tem trenutku ne deluje. Zato moramo poskusiti nekaj drugega. Realistična pričakovanja odražajo to, česar je otrok trenutno zares sposoben ali le malenkost več od tega.

3. Pridobite otrokovo pozornost

Če morate otroku 14-krat reči, preden vas uboga, ga s tem navajate na to, da vas lahko 13-krat ignorira. Ne zakličite mu svojega navodila brezbrižno preko sobe. Namesto tega stopite do njega, ga poglejte v oči, mu dajte roko nežno na ramo in mu povejte, kaj želite, da stori, nato pa mirno in samozavestno stojte ob njem, dokler se ne premakne v pravo smer. Bodite tudi pozorni na to, da ga ne zasujete s preveč navodili naenkrat. Pri nekaterih otrocih je potrebno, da navodila za vami še sami ponovijo: »No, kaj torej moraš storiti, ko pridemo domov?«

4. Bodite osredotočeni na dejanje

Povejte otroku, kaj mora storiti, in ne, česa ne sme. Če boste rekli otroku, naj preneha voditi košarkarsko žogo, jo bo marsikateri še vsaj trikrat odbil ob tla – ne zato, ker bi bil tako kljubovalen, ampak ker otroci preprosti niso narejeni tako, da bi se zmogli zaustaviti v trenutku. Zato jih je veliko bolj enostavno preusmeriti kot pa zaustaviti. Namesto, da rečemo: »Nehaj odbijati žogo!«, mu lahko rečemo: »Še petkrat odbij žogo, potem pa jo pospravi v škatlo v garaži.« Ko je čas za odhod z igrišča, lahko namesto klasičnega »Gremo!« rečete: »Naredi še eno zadnjo stvar, potem pa moramo domov.«

5. Naredite stvar zabavno

Otroci zelo uživajo v zabavnih stvareh in ni vam treba biti komedijant, da jih spravite v smeh. Samo naredite nekaj »odbitega« ali nepričakovanega. Zapojte pesmico. Govorite s posebnim naglasom. Delajte se, da je nogavica ali kuhinjska prijemalka lutka, ki daje navodila. Naj vaša navodila postanejo igra. Tekmovanja otrok proti odraslim znajo biti zelo zabavna stvar. Lahko jim recimo predlagate: »Ali ste se sposobni preobleči v pižame prej, kot se mama preobleče v trenirko?«

6. Naredite skupaj

Otroci se veliko lažje lotijo neprijetnih ali težkih opravil, če imajo pri tem družbo. S tem tudi utišate klasično otroško pritožbo: »To ni fer. Zakaj moram ravno jaz to narediti?«

7. Uporabljajte fraze »ko boš …, boš lahko …«

Namesto, da se zatečete h grožnjam, postavite stvari v preprosto časovno sosledje: »Ko boš povadila klavir, lahko k nam povabiš prijateljico.« »Ko bo domača naloga končana, se lahko greš ven igrat.« »Ko bodo igračke pospravljene, bomo šli na igrišče.« Takšna vrsta navodil otroku pokaže, da ima sam nadzor nad tem, kdaj bo lahko dosegel prijetno stvar. Takšne izjave lahko uporabite tudi, pokažete, kaj sledi določenemu dogodku in kaj od otroka takrat pričakujete: »Ko bo te risanke konec, se moraš odpraviti v kopalnico pod tuš.« »Ko do konca poješ, kar imaš na krožniku, si moraš iti umit zobe.«

8. Ponudite izbiro

Nikomur ni všeč, da imajo drugi v vsem nadzor nad njim – tudi otrokom ne. Če daste otroku dve različni možnosti, ki sta za vas obe sprejemljivi, vas bo veliko lažje ubogal. Če daste več kot dve možnosti, pa je to lahko za otroka že preveč. Samo vprašajte ga nekaj na način: To ali to? Sedaj ali pozneje? Ti ali jaz?

9. Vzpostavite rutine

Otroci se lažje prilagodijo, če vedo, kaj lahko pričakujejo. Tovrstne rutine lahko še bolj utrdite, če ob njih ponavljate, da gre za nekakšna splošno veljavna pravila o tem, kako stvari potekajo v vaši hiši. »Vetrovke spadajo na obešalnik.« »8. ura zvečer je čas za spanje.« Ob takšnih izjavah je manj verjetno, da bo otrok čutil, kot da vi osebno s svojimi zahtevami pritiskate nanj.

10. Uporabljajte »prosim« in »hvala«

Če otroku le “zalajate” svoj ukaz, se bo z veliko večjo verjetnostjo uprl, kot pa če ga z umirjenim in prijaznim glasom nekaj prosite. Zelo pogosto se nadvse prijazno obnašamo do neznancev, niti malo pa se ne potrudimo, da bi bili prijazni in olikani v svoji družini. Če ste sami zgled lepega obnašanja, potem je dosti bolj verjetno, da bo otrok tudi z vami govoril na vljuden način.

Vir: psychologytoday.com
Prevod: Mica Škoberne