Prehrana danes za zdravje jutri

Thumbnail

Tema prehrane je že zelo razdelana in ljudje smo danes dobesedno napadeni z različnimi infromacijami o tem, kaj je prav in kaj ni, katera živila so dobra in katera malo manj. Pomembno pri vsem tem pa je vprašanje: “Kako lahko vse to znanje uporabim in živim?” 

 

Pogovor pogosto pokaže, da je poplava informacij iz različnih virov terjala svoj davek. V življenju posameznika to največkrat pomeni, da žal znanje o prehrani velikokrat pomeni samo poznavanje različnih diet, ki znova pripeljejo do “želene telesne teže”. Želena telesna teža je izraz, ki je zelo pogosto zlorabljen in narobe razumljen. Pogosto se pozabi na dejstvo, da so mišice precej težje od maščobnega tkiva. Na kratek rok telo mnogo učinkoviteje porablja mišično, in ne maščobno tkivo. Ob tem razvije toleranco na vse te diete in izkaže se, da so te vedno manj učinkovite. Posledično smo prisiljeni v skrajnosti, ki lahko resnično ogrozijo naše zdravje. Mnogo ljudi se – žal vse pogosteje tudi najstnikov – spušča v neskončen vrtinec pridobivanja telesne teže in kasneje tudi v njeno izgubljanje. Zelo redki se ob tem vprašajo, kako to vpliva na njihovo zdravje. Na ravnovesje hormonov, delovanje trebušne slinavke in jeter ter na zdravje prebavil.  

Zavedati se moramo, da je naš zgled tisti, ki bo zaznamoval generacije, ki prihajajo za nami. Z napačnim razumevanjem želene telesne teže ne ogrožamo le lastnega zdravja, ampak tudi zdravje lastnih otrok. Kako naj otroci dobijo predstavo o zdravi prehrani, ko pa gledajo svoje starše, ki nihajo iz ene skrajnosti v dugo: so obdobja, ko po kosilu vzamejo piškot, dva ali tri, in obdobja, ko v trgovini nenadoma nekaj časa ne kupujejo nikakršnih “pregrešnih” živil več. 

Zelo zaskrbljujoči so rezultati raziskav med osnovnošolci, ki kažejo, da je v preteklih dveh desetletjih delež prekomerno težkih otrok v nižjih razredih osnovne šole skokovito narasel. Na drugi strani pa starši narekujejo vrtcem, česa vsega njihov otrok ne sme jesti, ker je “nezdravo” in ni skladno z “modernimi smernicami” prehrane. To je druga skrajnost, ki ni veliko boljša od prenajedanja.

Mnogih težav v zvezi s prehrano ne bo rešila nobena “čudežna zel” in noben “skrivni recept”. Rešitev je uravnotežena in kvalitetna prehrana na dnevni ravni. Vsega mora biti ravno prav. Sliši se enostavno in zapleteno obenem. Naj vas potolažim, da je veliko lažje, kot večina diet, predvsem pa boljše tudi za naše duševno zdravje.

Osebno zagovarjam stališče, da je zdrav duh lahko le v zdravem telesu. Pri vsem tem je najpomembnejša zavestna odločitev in zavedanje, da je zdravje dar, ki ga nima vsak, in dolžnost vsakega je, da zanj ustrezno poskrbi. Preden pomislite, da se vas to ne tiče oziroma da je to problem vaših sosedov, se postavite pred ogledalo in se vprašajte, ali je to, kar vidite, zdravo telo.  

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Zelo zanimiv in potreben članek. Mladi starši so res ob vsej poplavi literature o zdravi prehrane prav lahko zbegani.

    Sploh pa je težko postaviti ogledalo v svojo družino – kakšni pa zgledamo mi? Kako gledam jaz na svoje zelo, kakšno mnenje imam o svojem telesu?

    Vse to naše obnašanje črpajo naši otroci in ob vsem tem zgubljajo tudi sami pozitivno sliko o svojem telesu.

    Prav hudo mi je bilo poslušati 4-letno deklico:”Moja mami pa je samo juho, pa koreček iz juhe pa solato.”
    Ali pa dečka iste starosti:”Moja mami pa raje vidi, da gremo na kosilo k babici, samo potem se krega da kuha vse tako mastno.”

    Poznam pa primer, ko je sin v 7 razredu starše opozarjal, naj spremenijo prehrano, ker jejo nezdravo, da bi morali jesti najmanj 5 obrokov na dan….Starši ga niso jemali resno, nadaljevali svoj sistem prehranjevanja, dokler se ni sin upru in sam zapadel v anoreksijo. Še sreča, da so to starši opazili in pričeli s prehano,ki jo je svetoval sin. Pričeli so tudi z aktivno športno vadbo. Ne vem kdo je tukaj koga rešil, ampak vem, da so sedaj srečna družina izgledajo pa tudi fit.

    Ob teh stvareh se je treba zelo zamisliti. Otroci, ki v otroštvu vživajo preveč sladke in mastne hrane imajo posledice vse življenje, če zavestno ne pretrgajo te začarane verige.Niso srečni, če doma ni bonbonov, piškotov,ki ji večino uživajo zmerno. Včasih pa se prenažirajo.

    Raziskave o prekomerni teži so grozljive. Vendar preveč mladih staršev vidi to kot problem čez cesto, ne pa v svoji družini.

  2. Bila sem priča dogodku, ki ga želim podeliti z vami:
    Otrok je mamici v torbici našel bombone. Brez vprašanja jih je vzel in jedel enega za drugim. Mama ga je dokaj nemočna opazovala in moledovala:”No zdaj pa zadosti, nehaj, no!” Otrok kot da je ni slišal, poje vse do zadnjega bombona. Mama vsa obubana:”Bombone imaš tako rad, kaj bo pa s tvojimi zobi?”

    Ko se je otrok zasmejal me je kar stisnilo ob pogledu na črvive , požrte zobe.

    Tudi njegova teža je pričala o tem, da je že zdavnaj prekoračil primerno težo – bil je debel.

    Postavila sem si vprašanje:” Starši ali res niste osveščeni o problemu vnosa prekomernih količin sladkarij.., ali pa je tudi v tem primeru problem vzgoje – avtoritete staršev.

  3. Sladkor je tudi razlog za hiperaktivnost, nemirnost, otroci ki jedo veliko cukra težko zadržijo pozornost daljši čas (ma, pol so učitelji krivi, da jih ne znajo motivirat)…

    Pred časom sem bila na predavanju: Kaj se dogaja z zdravjem naših otrok. Tole so povzetki: http://www.s12.si/component/option,com_seyret/Itemid,61/task,videodirec…
    vredno ogleda!

    Stefi – ta tvoja zgodba je kar grozna. Moja dvoletnica ima tudi rada bombončke. Žal sem jih za kratko obdobje uporabila za motivacijo na kahlico (po hudih stiskah zaradi prehoda v vrtec je bila ta motivacija edina pot, ki sem jo našla, da je kakala brez joka). Kljub temu sem previdno ravnala in se ni navadila na bonbončke. Včasih si ga zaželi in mi reče: “Mami nona posim! Enga nona, ne ena, da, ti, stii!” Ji je čisto jasno, da se ne sme basat, ampak sme izbrat samo enega.

    Problem so pa velikokrat stari starši, ki bi kar basali (A ne boš piškota? A boš čokolado? A ta ti tud ni všeč…Bonbon? Rozine? Pecivo? Jabolko…) Grrrrr

  4. Res se strinjam, da so babice lahko pri zalaganju vnukov s sladkarijami velik problem. Prav grozno.

    Jaz se bom zelo trudila, da ne bom te vrste babica.

    Še bolj pa si želim, da bodo starši mojih vnukov zrelo gledali na vnos in vrsto prehrane.

  5. lejte, jaz razume stare starše, da želijo razveseliti vnuke. sama sem bila mnenja, da jaz nobenega otroka ne mislim zalagati s sladkarijami, a bi avtomatsko kakemu drugemu otroku kupila čokoladico, če bi si jo npr. zaželel v trgovini.
    jaz doma nimam bonbonov, piškote in slano pecivo redko, če si sama poželim, a vse to skrivam. na bonbone se je navadila pri tašči, ki ima na mizi in v eni omari nastavljenih ne vem koliko različnih piškotov, bonbonov in sem opozarjala, da ne sme, ker je že od rojstva precej težka in me to ves čas mori. in ko ji je ena teta prinesla liziko, jo 2,5 letna hči ni pozabila. in ko gremo v trgovino je prva stvar lizika, ki jo hoče. jaz ji nisem dovolila in, ker mi je delala sceno, je nisem več vzela v trgovino. kadar je šla z možem, je prinesla celo dve liziki :unsure: prijatelj mi je svetoval, da naj ji, če bo tečnarila za kakšno slakarijo ali stvar, le to kupim, a jo potem vržem v smeti, da bo videla, da s tečnarjenjem ne doseže nič. ja takrat je bil šele jok in metanje po tleh.
    sedaj, sem popustila in ji dovolim liziko 🙁 generalno pa sem proti.
    sama vem dosti o prehrani, tako, da upam in želim, da bomo jedli čim bolj zdravo. sem pa presenečena, da v vtrcu dobivajo smokije, bonbone, pa lizike in bogve kaj še, a ne vem o tem. pa vem, da imajo že same obroke precej obilne.zajtrk, kosilo in dve malici. meni je to veliko.

  6. Jaz pa ne razumem staršev, ki otroku apriori prepovedujejo vsako sladkarijo, pa pije lahko samo vodo ali nesladkan čaj, nikakor ne kakšnega soka … To je pa druga skrajnost.

    Jaz mojemu ne omejujem ne soka, ne sladkarij, je pa res, da že tako nima nekega posebnega apetita, tako da sladkarije pri tem nič ne izstopajo.

    Bi pa rekla, da bolj kot sama prehrana problem v zgledu staršev in predvsem pri neaktivnem življenju. Mislim, da če se fizično bolj giblješ, ti tudi ne paše jest same skladkarije …

  7. Andy, a s kako zamenjavo pa ne bi šlo? Moja hči ima npr. enako kot bombončke rada rozine. Najbrž tudi zato tako mikajo, ker jih ne dovolim kar vedno.

    Saj omejevanje sladkarij ni nujno prepiranje in striktno držanje. Midve sva npr. v trgovini cel čas opazovali kakšne čokoladna jajčka prodajava. Ko sva si ogledale vse embalaže, nisva nobenega kupili. Bombončke, ki jih imamo doma “zase” kupim bio (so barvani z naravnimi sokovi, brez aditivov), ko bo konec posta bom pa spekla kake domače piškote. S polnovredno moko in rjavim sladkorjem. Če ni drugih, so tudi tako dobri 🙂

  8. saj sem rekla, da še preden sem imela otroka sem bila ziher, da moj pa ne bo jedel nezdravih sladkarij, ki niso nič drugega kot kalorije. to sem še zobarci na hčerinim prvem pregledu obljubljala 😆 pa je še ona rekla,da ni treba takih omejitev.
    jaz sem kar se hrane tiče marsikaj sprobala, od presnojedstva, vegetarijanstva, do junk fooda in sedaj sem nekje v ravnovesju. hči je od malega jedla vso zelenjavo, po enem letu se je že bolj adaptirala na meso 😆 očutno vegi ne bo. če hočeš lahko otroku zelo zatežiš in ga omejiš pri izboru hrane. jaz priznam, da imam rada meso in takrat, ko nisem jedla mesa je bila to zgolj razumna odločitev. poznam pa ljudi, ki jim meso sploh ne diši.
    hči rada je jogurte, suho sadje, surovo sadje,… seveda pa pri babicah, kjer ve, da imajo čokolado in bonbone, ves čas sprašuje po teh stvareh. otrok točno ve, kaj lahko kje dobi.
    jaz si ne želim imeti debelega otroka zaradi svoje krivde, ker ga nisem zdravo prehranjevala. včasih se moram prav kregati s sorodniki, ki govorijo, da naj otrok je, kar hoče in kilikor hoče, saj bo zgubila, ko bo bolj shodila,…ampak hči zdaj že hodi, je precej aktivna, še vedno pa je lepo okrogla. ne morem kar čakati in upati, da bodo kile čudežno izginile, med tem pa pustiti, da se baše s čokolado. večinom kar pozabi kako kalorična je takšna hrana. par piškotov in že je 300 kcal.
    kar mene moti pri današnji prehrani je to, da vsebuje toliko aditivov (razni E-ji), celo dnevni kruh ima vsaj 4. jaz za vsak izdelek pogledam deklaracijo in ugotavljam, da lahko na polici pustim vse salame, tudi sire,…na srečo imam svoj vrt, pa pri starših, tašči in veliko vlagam, vkuhavam. kasneje ko bo večja družina, bom še več hrane pripravljala doma.

  9. Dodatna pojasnila
    Pozdravljeni vsi skupaj.
    Vesel sem, da se je na ta članek razvila debata, ki nekam vodi.
    Namen tega članka je bil navesti nekaj dejstev s katerimi se danes žal sooča ves razviti svet. Tega sicer nisem pretirano poudarjal, a je še kako resnično in le zavedanje (ne pa paranoja) nam lahko omogoči “življenje” v pravem pomenu besede (primerna teža, predvsem pa zdrav odnos do hrane).

    Večina od vas je že zelo lepo ugotovila, da je eden najpomembnejših dejavnikov v prehrani otroka zgled in odnos staršev do hrane. Vendar na drugi strani prehrana ni edino, kjer otrok skuša najti svojo pot. (Tudi pri kolesarjenju navadno svojemu otroku ne boste zgled kako se spuščati po nevarnem pobočju, pa bo otrok to najverjetneje vseeno naredil …). Ravno zato najpogosteje ni dovolj le zgled, temveč zakoreninjen zdrav odnos do hrane. Treba je ločiti hrano in sladkarije, saj to dvoje že po sami definiciji ne spada v isto kategorijo.

    Prosim, imejte v mislih, da so sladkarije prazne kalorije, ki le povzročajo hitrejšo delitev celic (v večjem delu le zapolnitev maščobnih celic). Žal pa otrok v fazi ravoja potrebuje še mnogo drugih mikronutrientov in elementov v sledeh, da se njegov organizem razvija skladno z zapisom v njegovem genetskem materialu in naporom, ki jim je izpostavljen tekom rasti. Mnogo staršev se ne zaveda, da si v mladosti in fazi razvoja otrok (delno je to pogojeno tudi genetsko in tekom razvoja v maternici) pridela določeno količino maščobnih celic, ki se jih nikoli več ne znebi. Le izpraznijo se, če nekdo pazi na prehrano v kasnejših obdobjih življenja. Torej je predvsem mladost zelo dobra naložba za otrokovo prihodnost. Žal bodo šele naši otroci resnično izkusili kaj pomeni “rasti gor” ob sladkarijah. Sladkarije so energetske bombe, ki naša okušala temu primerno tudi nagradijo. Imejte tudi v mislih, da je zdravje črevesja in sposobnost prebavljanja odvisna od koncentracije energije na enoto hrane. Posledično otroci že zelo zgodaj vzpostavijo stanje, kjer kljub občasnim zdravim obrokom njihova prebavila enostavno ne znajo vsrkati vseh pomembnih nutrientov, ki se notri skrivajo. Res je – telo zna mnogo hranil shraniti na zalogo, a hkrati pomislite koliko je dandanes alergij, raznih viroz in ostalih tegob “modernega načina življenja” in se vprašajte zakaj. Otrok, ki redno dobiva vse nutriente, je znanstveno dokazano mnogo bolj obvarovan pred alergijami, prehladi in še nekaterimi ostalimi boleznimi. Otrok bo že morda porabil vse kalorije, ki jih zaužije s sladkarijami, a kaj, ko otrokovo telo vsak dan potrebuje še ogromno drugih hranil.

    Za tiste, ki se soočate s težavo starih staršev, vedite samo, da ni nič narobe, če otrok to zaužije občasno – pri starih starših. Le naj to ne bo prepogosto. Poleg tega predlagam, da prosite stare starše, da pazijo na zdravje svojih vnukov in povejo, da lahko vzame le 1 ali 2 piškota/bonbona, pa potem lahko vi utemeljite zakaj (odgovor “ne smeš” ne bo obrodil sadov). Le tako bo otrok razvil zdrav odnos do hrane in sladkarij. Doma pa naj bo vedno na razpolago sadje in naravni sokovi. Ne pa sokovi za redčenje, ki so poljubno sladki in imajo spet pretežno “prazne” kalorije.
    V primeru otroka, ki pa na vse pretege hoče imeti liziko iz trgovine bi pa rekel takole; Važno je, da otrok ne dobi občutka, da je “dobil” bitko in ste se vdali. Naj otrok ve, da to ni za vsakič, ko greste v trgovino. Ne vem sicer koliko je star/a, ampak daljši pogovor in pojasnilo zakaj to ni dobro, je tu na mestu. Pa naj si namesto lizike izbere njemu najljubši sadež recimo. Otrok razume ogromno in ga ne gre podcenjevati … Le argumentirajte mu kaj se tedaj zgodi v telesu – ne ga strašiti pred morebitnimi posledicami. Samo naj se zaveda kaj pomeni ena lizika in da ni nič tragičnega ali nevarnega. Ni pa to dobro zanj oziroma tega njegovo telo ne potrebuje. Če ne drugače bo to kasneje razumel in se do tega znal opredeliti. Noben argument oz. stališče in izgubljeno, dokler sami verjamete vanj ;).
    Pa mnogo uspeha vam želim pri dnevnih izzivih, ki ste jim izpostavljeni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja