Doma bodimo pristni starši in ne »strokovnjaki«

Thumbnail

Večina naših otrok velik del dneva preživi v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Starši smo zato pogosto v skušnjavi, da pristope vzgojiteljic, učiteljic, pedagogov, psihologov … preveč posnemamo, zanemarimo pa nenadomestljive starševske potenciale.

Otroci se danes ne srečujejo s poklicno usposobljenimi strokovnjaki samo v rednem vrtčevskem varstvu ali v šoli. Mnogi so zaradi različnih pojavov in težav pri razvoju deležni še pomoči s strani psihologov, pedagogov ipd.

Pogosto se nam dogaja, da ponavljamo fraze ali uveljavljamo posebna pravila, ki delujejo v vrtcu ali šoli. Toda tako otroci nimajo možnosti, da bi doma izkusili drugačno vrsto odnosov.

O strokovnjakih, ki v ustanovah oblikujejo naše otroke, Jesper Jull, znani danski družinski terapevt, pravi, da so »na splošno zelo razumni in sposobni ljudje, vendar so z otroki iz poklicnih razlogov, zato so dejansko v vlogi tistih, ki ponujajo določen servis in svoje osebne meje in potrebe večinoma nadomeščajo z dogovori in pravili« (Jesper Jull, Reci ne brez slabe vesti, str. 23).

Težava nastane, ko starši tudi doma te pedagoge otrokom postavljati za vzor, predvsem ko vidimo, da nekaj v ustanovi deluje. Ponavljamo denimo njihove fraze ali uveljavljamo posebna pravila, ki tam delujejo (»Kako že vzgojiteljica v vrtcu reče, ko narediš to in to …? No, naredi zdaj tako …«).

S tem se meja med ustanovo in družino izbrisuje in otroci nimajo možnosti, da bi doma izkusili drugačno vrsto odnosov.

Kaj lahko nenadomestljivega nudimo doma?

Če želimo doma dati življenju drugačno noto, kot jo nudijo ustanove, jo lahko damo z našimi medsebojnimi družinskimi odnosi, ki so v vsaki družini edinstveni.

Otrok ne potrebuje idealne družine in vsega, kar nudi ta svet.

Pomembno je, da otrok spoznava pristne odnose z vsem, kar sodi zraven. Odnose, v katerih se lahko izraža in sprejema tako veselje, žalost, jeza, strah in presenečenje. Odnose, iz katerih se ne da pobegniti, ampak se jih da samo nadgrajevati. Ne potrebuje namreč idealne družine in vsega, kar nudi ta svet. 

Potrebuje starševsko ljubezen, razumevanje, pa tudi našo odločnost in trdnost, da se počuti varnega. Potrebuje okolje, v katerem bo slišan, in v katerem bo tudi imel priložnost slišati potrebe, želje ali pa zgolj dejstva, izrečena s strani njegovih bližnjih.

Vsakdanji odnosi – merilo za kvalitetno preživljanje skupnega časa

Vsi si želimo preživeti skupni čas čim bolj kvalitetno in otroku s tem dati tudi nekaj za popotnico v življenje.

Je torej potrebno načrtno razmišljati o času, ki ga z otroki preživljamo doma, ali je kljub vsemu vse skupaj lahko bolj enostavno? Odgovor se zdi dokaj preprost: potrebno je samo živeti vsakdanje odnose. A kaj, ko to kar naenkrat sploh ni preprosto in samoumevno.

Izkušnja očeta: graditi odnos z otrokom s svojo pristnostjo

Moj mož Marko, ekonomist in aktiven pri delu z mladimi, razmišlja takole:

Da je edinstvenost odnosov v vsaki družini OK? To pomeni, da pri vzgoji ni potrebno iskati ideala v popolni družini? To je pomirjajoče.

Bojim pa se, da smo moški lahko prehitro zadovoljni z našimi vlaganji v odnose. Da smo investirali premalo, se prevečkrat zavemo z zamudo. Vsaj moja izkušnja je taka.

Čeprav najina otroka še nista v vrtcu ali šoli, sem pomislil, katere stvari sem v svojih odzivih prenesel na otroka od npr. varuške. Morda ne prav dosti, a opažam, da je avtomatizem pri tem res pogost. Zakaj pa ne bi uporabili dobrih idej, ki delujejo, se sprašujem.

Razumem razloge, zakaj je to lahko problematično. Če bi lahko šel po srednji poti, bi ubral način, da bi nekaj, kar v odnosu do mojega otroka deluje drugje, spremenil po svoje, obarval s svojimi barvami, in poskusil.

Če bo dovolj moje, bo gradilo najin odnos z otrokom. Da mi bo le uspelo biti dovolj pristen.

Izkušnja mame: iz iskrenosti odnosa z možem se učim odnosa do otrok

Sama pa kot žena in mama, ki je tudi učiteljica razrednega pouka, razmišljam takole:

Kvalitetno preživet čas je čas s kvalitetnimi, pristnimi odnosi.

Kot zakonca vedno znova ugotavljava, kako pomembno je, da se o vsem pogovoriva sproti. Da si poveva, kaj naju je ganilo do solz in da si hkrati poveva, kaj naju moti. Če je najin pogovor iskren in redno na jedilniku, sva tudi midva OK in včasih bi s to energijo lahko prestavljala gore.

Ampak v naši družini nisva sama. So tudi otroci. Ko živimo skupno življenje, je potrebno krmariti med različnimi preprekami. In čedalje bolj se zdi, da je tudi kvaliteta odnosa z njimi zelo podobna odnosu, ki ga živim z možem; le da od moža dobim jasen odziv, od otrok pa ga moram dostikrat razbrati na podlagi njihovega obnašanja.

Če je moje vsakodnevno počutje tako zelo povezano s pristnim odnosom med mano in možem, je ravno toliko povezano tudi z odnosom, ki ga imam z otroki.

Če sva z možem najbolj povezana takrat, ko si poveva stvari tako, kot jih čutiva, je torej zelo pomembno, da sem tudi do otrok tako iskrena (oni pa se tako ali tako tega učijo od nas): da jim njihovi starosti primerno povem ali pokažem, ko nečesa ne želim ali ne dovolim, povem ali pokažem, kako zelo so me nasmejali in osrečili, jih pri njihovem ravnanju kot odgovoren starš naučim, da se meje njihove svobode končajo pri mejah svobode drugega, jih objamem, ko to potrebujejo, in še bi lahko naštevala.

Velikokrat me v mojem izražanju verjetno ne bodo razumeli ali pa se z njim ne bodo strinjali. Pošteno pa je, da povem takrat, ko je potrebno, saj sicer lahko privre iz mojega lonca kdaj pozneje in tedaj ni nikomur prijetno.

Foto: kidspot.com.au, image.frompo.com, mombaby.tw

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja