Bo nasilja v družinah z novim zakonom manj?

Sobota, 15. oktober 2016, 5:20
Image
nasilje v druzini

Razmislek ob sprejemanju zakona o preprečevanju nasilja v družini.

Prihodnji teden bo v državnem zboru obravnavan predlog Zakona o preprečevanju nasilja v družini in sicer v drugem branju na plenarni seji. Zakon med drugim izrecno zapiše, da je nasilje v družini prepovedano. Prav tako se eksplicitno zapiše prepoved telesnega kaznovanja otrok. Hitro se da opaziti, da se je javna razprava o zakonu osredotočila predvsem na ta vidik. Ampak to še zdaleč nista edini določbi predloga zakona.

Drug pomemben sklop obsega predvsem predloge ukrepov za bolj učinkovito reakcijo ob odkritju nasilja v družini (velika večina teh primerov je nasilje moških nad ženskami). Sem sodi na primer podaljšanje najdaljšega trajanja izrečenih ukrepov za zaščito žrtve (npr. prepoved približevanja) s 6 na 12 mesecev, možnost, da se nasilneže napoti v ustrezne programe, črta se tudi obveza plačila za izključno uporabo stanovanja, ki ga trenutno lahko od žrtve zahteva povzročitelj nasilja.

Določbe glede vzgoje otrok se lahko hitro sprevržejo v še večje poudarjanje pravic in še večje zanemarjanje dolžnosti otrok.

Ne vem, koliko se je ta pomemben zakon dotaknil tebe, dragi bralec, draga bralka, lahko pa iskreno priznam, da se je mene zelo. Na več ravneh.

1. Sem dober oče, sva dobra starša?

Zakon mi je najprej dal spodbudo za osebni razmislek o mojem oziroma najinem starševstvu, o najinem načinu vzgoje.

Upam si reči, da se trudim biti kar najboljši oče najinim otrokom. Želim jim dobro. Vizija je torej postavljena in preverjena in ocenjujem, da je dobra. A kako to doseči in izvajati v praksi?

Težko. Po tem, kako sem izčrpan, se lahko kar kosa s številnimi drugimi izzivi v življenju, kot je na primer služba. Sam sem to zadevo vzel resno. Verjamem, da svoje otroke lahko vzgajam le, če sem skupaj z njimi, prisoten. In v tem je po mojem mnenju ključ do dobre vzgoje. Kar prevečkrat se zalotim, da se na otroke jezim, kričim, godrnjam, težim. Velikokrat upravičeno, kdaj pa tudi ne. Ampak opažam, da s kričanjem in izgubljanjem živcev (pri njih) ne dosežem nič. Ravno obratno. Poleg tega pa izgubljam dostojanstvo.

Po mojem je nekaj podobnega, le še bolj ekstremno, s tepežem. Mirno sožitje med nami je mogoče le, če ni preveč zunanjih motilcev, če nismo preutrujeni, smo dovolj naspani in če smo si pripravljeni zares prisluhniti (tukaj kot starš nosim veliko večjo odgovornost kot otroci). Je mogoče vzgajati brez ene vzgojne »po riti« ali za »ta sladke«? Je. Pa ne bom preveč pameten, ker ne vem, kaj me še čaka, najini otroci pa so še majhni.

Pa vendar: midva sva se odločila za vzgojo brez tepežke. Otroku dam lahko občutiti svojo fizično (pre)moč tudi na drugačne načine, na primer z močnim, čvrstim prijemom, ko ga zadnji hip umaknem s ceste pred avti, s tem, da ga čvrsto držim za roko, ko bi rad potisnil drugega otroka ali kako drugače škodil sebi in drugim. Že s tem, da sem precej večji od njih, so vzpostavljena razmerja med nami. Meje lahko postavim in vzdržujem tudi na način stalnega stika z otrokom.

Ministrica Anja Kopač Mrak in njena ekipa sta pozabili na staro modrost: bolje preprečiti kot zdraviti. V zakonu ni ničesar o preventivi.

Nekateri upravičeno opozarjajo, da se lahko določbe glede vzgoje otrok hitro sprevržejo v še večje poudarjanje pravic in še večje zanemarjanje dolžnosti otrok. Glede na prebrano in slišano se bi s tem kar strinjal.

2. Je nasilja za štirimi zidovi res toliko?

Moje spoznanje je, da žal res. Že vsako jutranje radijsko poročilo policistov pove, da je tako ...

Ko sem iskal odzive vrstnikov, prijateljev na predlagan zakon, sem dobil tudi nekaj odzivov žrtev. In kaj sporočajo: veliko jih je apatičnih, razočaranih. Pravijo, da so določbe zakona lahko zelo lepo napisane, v praksi pa se žrtev sreča z globokim razočaranjem, občutkom zapuščenosti. Postopki so neosebni, žrtev velikokrat ni zaščitena (oziroma se tako ne počuti), kar jim jemlje moč in upanje v boljše življenje. Na sodiščih je izjemno težko karkoli dokazati, velikokrat se žrtev sreča z občutkom, da je povzročitelj nasilja bolj zavarovan. Pa še eno zadevo izpostavijo: policisti ob obvestilu o grožnji z nasiljem povedo, da dokler ne pride do fizičnega napada, ne morejo in ne smejo ukrepati. Koliko še pomagajo ukrepi po tragedijah?

3. Zakaj leve vlade tako rade pišejo zakone o vsem na vseh možnih ravneh?

Veliko razmišljam o tem, ali predlagatelji (resnici na ljubo je to že kar dolgoletna ekipa ministrstva za delo) res verjamejo, da lahko z zakonom vse urediš? Da napišeš v zakon, da je telesno kaznovanje otrok prepovedano, in ga po sprejetju ne bo več? Da poostriš ukrepe proti in nadzor nad nasilneži, pa nasilja ne bo več?

Nerazumljivo mi je, da velika večina Slovencev zagovarja uporabo »kakšnega vzgojnega udarca« in tega ne šteje za nasilje.

Sam nisem tak vernik zakonov. Menim, da sta ministrica Anja Kopač Mrak in njena ekipa pozabili na staro modrost: bolje preprečiti kot zdraviti. V zakonu ni ničesar o preventivi. Nič o državnih spodbudah pripravam na zakon, na partnerski odnos, na skupno življenje. Prav tako ne morem najti določb, ki bi uzakonile šole za starše od najzgodnejših let otroka naprej.

Starši bomo torej še naprej prepuščeni predvsem lastni iniciativi. Hvala Bogu vsaj ponudbe kvalitetnih programov ne manjka.

4. Kako naprej?

Zanimivo mi je spremljati javno razpravo o tem zakonu. Nekoliko nerazumljivo mi je, da po rezultatih ankete enega glavnih slovenskih dnevnih časopisov velika večina Slovencev zagovarja uporabo »kakšnega vzgojnega udarca« in tega ne šteje za nasilje. Morda jih lahko poskušam razumeti, ampak poraja se mi močno vprašanje, ki mi ne da miru: kje pa je meja med tem »kakšnim vzgojnim udarcem« in nasiljem? Je to enkrat na leto, na dva meseca, na mesec, na teden, na dan?

Morda je presenetljivo tudi, da večina zagovornikov možnosti fizičnega kaznovanja otrok prihaja iz katoliškega kroga. O tem sklepam predvsem po javnih izjavah nekaterih predstavnikov organizacij. Pa ravno Jezus je, vsaj po mojem razumevanju, jasno pokazal in nas povabil v radikalno nenasilen način komunikacije med odraslimi in tudi do otrok. Od kod torej takšno neujemanje?

Verjamem, da nam otroci postavijo ogledalo in v vsej debati me je najbolj nagovoril stavek, ki sem ga nekje prebral (avtorja si, žal, nisem zapomnil): »Naj vas ne skrbi, če vas otroci kdaj ne poslušajo, ko jim kaj govorite. Skrbi naj vas, ker vas vedno opazujejo.«

Foto: stolaw.com.au

Komentarji

Za komentiranje se prijavite ali registrirajte.