Ko ti zapoje petelin …

Foto: Shutterstock

Gotovo se spomnite svetopisemskega odlomka, v katerem se je Peter pri zadnji večerji zaklinjal in javno prisegal, da bi za Jezusa tudi umrl, če bi bilo treba. Jezus pa na njegov idealizem in entuziazem zgolj pomilovalno reče, da ga bo Peter trikrat zatajil, preden bo zjutraj petelin zapel. Evangeliji nam pozneje tudi postrežejo z dejansko zgodbo, kako je Peter nekaj ur pozneje prisegal pred vojaki in celo pred deklo, da Jezusa sploh ne pozna. Ko je petelin zapel, se je spomnil Jezusovih besed in se razočaran nad sabo in vsem skupaj bridko zjokal.

Kaj sploh ta, za poznejšega prvega poglavarja svete katoliške Cerkve zelo nelaskava pripoved, o kateri zelo natančno poročajo vsi štirje evangeliji, sploh dela v uradnem poročilu Cerkve o dogodkih v obdobju, ko je Bog prišel na svet?

Zakaj bi tako poniževalna pripoved do karakterja in osebnosti prvaka med kristjani ostala živa do današnjih dni? Peter je storil veliko pomembnih, veličastnih reči v svojem življenju. Zakaj torej že dva tisoč let govorimo o precej žalostni in bedni zgodbi človeka*, ki je bil očitno v veliki stiski?

Božje misli niso naše misli

O tej zgodbi govorimo zato, da bi za vse večne čase vedeli, da ni treba, da si neomadeževan, popoln, odlične osebnosti in karakterja, znanja, vrlin …, da bi te lahko Bog uporabil za svoje načrte. Da bi postal svetnik. To, da v Novi zavezi beremo o najnižjih točkah prvakov naše vere (o apostolu Pavlu lahko preberemo, da je preganjal kristjane in da je pazil na oblačila teh, ki so kamenjali svetega Štefana), bi moralo biti dovolj zgovorno, da ne bi nikoli nihče od nas pomislil, da ni dovolj dober, da bi hodil za Jezusom.

Da bi se kristjani vseh časov za vedno spominjali, da postati svetnik, mučenec, delavec za božje kraljestvo ni v moči človeka. Ni zaslug na zemlji, ki bi nam priborila nebesa. Ta so vedno in samo milost. To, da obstajamo, je milost. In naša največja zasluga in vrlina je, da se prepustimo božjim rokam.

O tej zgodbi govorimo zato, da bi za vse večne čase vedeli, da ni treba, da si neomadeževan, popoln, odlične osebnosti in karakterja, znanja, vrlin …, da bi te lahko Bog uporabil za svoje načrte.

Svetost ni moralno herojstvo

Svetnike smo uspeli v zadnjih stoletjih narediti za nekakšne moralne junake. Za ljudi, polne kreposti in blagih osebnosti. Pa če le malo pogledamo njihove realne življenjepise, hitro vidimo, da so bili običajni ljudje, ki so imeli neobičajno veliko vero in so predvsem neobičajno široko odprli vrata božji milosti. Ta je iz njih naredila svetnike in krepost je bila sad in nikakor ne predpogoj tega delovanja božje milosti.

Žalostno je, da nas to, kar smo, oddaljuje od Boga, je pa seveda človeško. Še veliko bolj žalostno pa je, da nas od Boga oddaljuje to, kar nismo. Kar si predstavljamo, da bi morali biti, da bi si lahko bili blizu z Bogom.

Nepopolni svetniki

Dejstvo je, da je Bog za svoje najožje sodelavce izbral ljudi, ki niso bili ravno biseri človeštva. Lahko bi izbral farizeje, ki so bili krepostni, moralno neoporečni, do potankosti so izpolnjevali postavo in bili pobeljeni grobovi.

Ni torej treba najprej postati dober, pošten, pobožen, zanesljiv, skromen, zmeren v jedi, zadržan …, da bi bil primeren za božje kraljestvo. Ne, Bog išče točno takšen material, kot si ti. Ranjen, ubog, malo napuhnjen, blebetav, hitro zamerljiv … Ali kakršenkoli pač si. Kateri svetnik je že rekel, da Bog velikokrat dopusti, da storimo greh, da bi se znebili napuha in spoznali svojo resničnost? Vsa krščanska zgodovina je polna bridkih zgodb, ko so ljudje v imenu Boga gradili svoja kraljestva in skušali doseči popolnost brez Njega. To se vedno izrodi – v čistunstvo, zagrenjenost, nadutost in oholost, resnobnost in ima običajno hude posledice za tiste, ki naših vrlin ne dosegajo.

Dokler se oblačiš v ceneni viteški oklep svojih zaslug, svojega dobrega karakterja in vrlin, namišljenih ali pravih, Bog ne more niti priti do tebe in še manj delovati po tebi.

Moraš se dotakniti svojega dna, da lahko Bog sploh začne delati na tebi velike reči. Naj moje vrline ne postanejo ovira med mano in Bogom. Če jih pred sabo nosim kot svoje zasluge, kot svoja junaštva, to so.

Kikiriki …

Poglej na svojo največjo rano, na svojo največjo slabost, na svoj največji greh. Tukaj je razpoka v tvojem oklepu, kjer lahko spustiš vase božjo ljubezen. Ona bo iz tebe naredila svetnika, junaka za božje kraljestvo … Ne po človeških merilih, ampak bo božjih.

Petelin ti mora zapeti, da slečeš to umazano obleko napuha in samozadostnosti, se dotakneš tal in pustiš Bogu, da te vzame v svoje roke. Da ti da belo oblačilo in naredi iz tebe to, kar moraš postati. Dokler se oblačiš v cenen viteški oklep svojih zaslug, svojega dobrega karakterja in vrlin, namišljenih ali pravih, Bog ne more niti priti do tebe in še manj delovati po tebi.

Ni važno, v kakšni življenjski situaciji si. Prisluhni petelinu, se zjokaj, kot se je Peter, potem pa vstani z Njim v velikonočno jutro in mu dopusti, da naredi iz tebe in iz tvojega življenja, karkoli si je že zamislil.

*Peter na koncu tudi je umrl za Jezusa. Mučeniške smrti. Rimljani so ga križali. Po legendi z glavo navzdol, za kar naj bi sam prosil, saj se je čutil nevrednega umreti na način kot Jezus.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja