Foto: ShutterstockKo govorimo o tehnologiji, je naša družina malo posebna. Otroci nimajo pametnih telefonov. Nimamo tablice. Niti televizorja. Kar seveda ne pomeni, da nikoli ne uživamo ob skupnem ogledu dobre risanke ali filma. Res pa je, da naš ogled ne spominja ravno na domači kino. Pri nas se stisnemo na kavču, prižgemo prenosnik, ki ga postavimo na stol, in ogled se lahko začne.
Naši otroci prijateljujejo z edincem, ki živi v bližini. Doma ima Playstation, televizor z orjaškim LCD zaslonom in svoj lastni prenosnik. Ampak filme najpogosteje gleda pri nas doma. Stisnjen na kavču, na katerem že tako ni dovolj prostora. Pred prenosnikom, ki res ne zagotavlja najboljše filmske izkušnje. Skupaj gledamo film in se valjamo od smeha.
Se znamo starši osredotočiti na stvari, ki štejejo?
Sodobni starši smo zelo obremenjeni s skrbjo, da svojemu otroku ne bomo dovolj nudili. Bojimo se, da ga bodo vrstniki izločili, če ne bo imel dovolj dobrih superg. Da bo ostal računalniško nepismen, če bo odraščal brez pametnih naprav. Da ga bodo zafrkavali, če ne bo imel svoje sobe in igralne konzole, če se na počitnice ne bo vozil z letalom in če ne bo imel visoke žepnine.
Na žalost je to včasih celo res. Vsak otrok, ki izstopa – pa naj bo to zaradi govorne napake, drugačnega sloga oblačenja ali čudaških staršev, ki mu ne kupijo telefona – se bo soočil z zunanjim pritiskom. Ampak s pritiskom se bodo soočili tudi otroci, ki imajo vse. Samo da bo ta pritisk nekoliko drugačen. In da bodo otroci nanj slabše pripravljeni.
Kljub temu se starši vse prevečkrat osredotočamo na materialno. Pri tem pozabljamo tisto, kar je otrokom najpomembnejše in kar je ključno tudi za njihov razvoj: da imajo družino, ki je rada skupaj. Otroci hrepenijo po povezanosti, po tem, da si zanje vzamemo čas, po skupnih trenutkih, stiskanju in ravsanju, skupnem branju. Hrepenijo po tem, da nas zanima, kaj se jim dogaja, in po tem, da smo preprosto radi z njimi.
Starši pogosto pozabljamo na tisto, kar je otrokom najpomembnejše in kar je ključno tudi za njihov razvoj: da imajo družino, ki je rada skupaj.
Usedimo se skupaj na kavč!
Ko začnejo otroci odraščati, postane to hrepenenje bolj prikrito. Včasih se zdi, da ga sploh ni več. Otrok, ki nas je še pred kratkim rotil, naj se igramo z njim, se zapre v samoto svoje sobe. Vendar tudi najstniki še kako hrepenijo po povezani družini, v kateri se počutijo varne in sprejete. Pa čeprav to izražajo na bolj … najstniški način.
Težava edinca, ki pri nas gleda filme, ni toliko v tem, da nima bratov in sester. Morda je zaradi tega včasih osamljen, vendar sorojenci sami po sebi ne bi rešili situacije. Njegova težava je, da sta starša cele dneve v službi, on pa pogosto prepuščen samemu sebi. Svojo odsotnost kompenzirata z dragimi elektronskimi napravami, najrazličnejšimi tečaji, počitniškimi varstvi, izbranimi oblačili. Otrok pa si želi samo tega, da bi se kdo z njim usedel na kavč in odigral partijo kart ali si ogledal film. Pa čeprav na starem prenosniku.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
“Ko govorimo o tehnologiji, je naša družina malo posebna. Otroci nimajo pametnih telefonov. Nimamo tablice. Niti televizorja. Kar seveda ne pomeni, da nikoli ne uživamo ob skupnem ogledu dobre risanke ali filma. Res pa je, da naš ogled ne spominja ravno na domači kino. Pri nas se stisnemo na kavču, prižgemo prenosnik, ki ga postavimo na stol, in ogled se lahko začne.”
Nič nimam proti, kar je napisala Eva. Družine so/smo različne. To, da otroci nimajo pametnih telefonov, je razumljivo, troci lahko uporabljajo telefon od staršev, kadar ga potrebujejo za klic sošolca, kak sms. Moj sin navadno napiše sms svoji stari mami in je prav luštno. Ker stara mama se zelo počasi tega uči.
To da nimajo v Evini družini tablice, tudi ni nič posebnega. Tablica sploh ni potrebna, če je druga tehnologija pri hiši, npr. prenosnik ali ta velik računalnik.
Malo me pa moti tole, televizije nimajo, imajo pa prenosnik in se usedejo na kavč in gledajo film ali kaj podobnega.
Zdaj mi pa povejte, ali je boljše pogledati film na televiziji, kjer je velik ekran, televizije so sedaj res moderne, z zaščito, prenosnik je mali ekran. S tem se pa ne strinjam in se nikoli ne bom. Ker ima televizija velik ekran, ne naprezamo oči, lahko sedimo dlje od televizije. Pri prenosniku pač tega ne moremo, in kar fajn naprezamo oči.
Vse te skrajnosti me zelo motijo, ko nimaš ali pa imaš vse vrste tehnologij.
Pač pomembno je, kako otroku predstaviš tehnologijo, mu postaviš meje. S tehnologijo se srečujejo v vrtcu, ko jim vzgojiteljice vrtijo glasbo, v šoli je veliko dela na računalniku, to vidim pri svojem sinu, pa je šele v 3. razredu, kako učiteljica predstavlja določeno snov preko računalnika. Ker pač prepovedovati nečesa, oziroma da ni otrok v stiku z realnostjo, tega mu ne moremo preprečiti. Ker težje bo, ko bo nekatere vsebine izvedel od vrstnikov, v šoli, in takrat bo huje.
Otroci res ne potrebujejo pametnih telefonov, tablic itd. Prav pa je, da jih znajo uporabljati, ker drugače ostanejo od “zadaj”. Vsaka družina ima svoja pravila in v to se ne vtikam.
Se pa pridružujem Barbarinemu mnenju: le v čem je boljše gledati film na prenosniku, namesto po televiziji? Ekran TV-ja je velik, oči ne trpijo, pri gledanju na prenosniku pa moraš imeti oči na pecljih. Oprostite, meni se zdi to, da nimaš doma TV-ja, čudaštvo. Malo pa moraš slediti, kako gre ta svet naprej, če ne po TV, pa po računalniku. Na televiziji so tudi zelo dobre stvari, dokumentarni filmi o živalih, o zgodovini, itd. Ni vse slabo! Nobeno pretiravanje ni dobro ne v eno, ne v drugo smer. Otrok ne moremo obvarovati pred vsem, tudi pred tem modernim svetom ne. Slej ko prej se bodo srečali z vso moderno tehnologijo. In tudi morajo se srečati, ker živimo v 21. stoletju in časa ne moremo zavrteti nazaj.
Tudi to, kar pišete o tem edincu, ki hodi k vam in njegovi starši delajo cele dneve, se mi ne zdi ravno fer. Kako se počutijo starši, če berejo ta članek, v katerem piše, da delajo cele dneve in svojo odsotnost kompenzirajo z nakupom vseh mogočih elektronskih naprav?
Res je, samo barcffe, se pridružujem vašemu mnenju. Pač tudi meni je čudno, da družina nima tvja. Ker tako kot sem napisala. Skrajnosti niso dobre ne v eno ne v drugo smer. In starši morajo doma podeliti z otroki, kaj se dogaja po svetu, tudi slabo. Tudi temu pritrjujem, da je ogromno pozitivnih vsebin na tvju, posebej na rtvslo, ki je velikokrat skritizirana. Tam se edino od vseh slovenskih kanalov najdejo fenomenalni čudoviti dokumentarci o naravi, ekologiji, reševanju živali, potopisi, dokumentarci o zgodovini, o različnih družbenih temah. Tudi filmi so na rtv kvalitetni.
Kar se pa tiče prijateljevanja družine z edincem, ki živi v bližini. Ničesar ne izvemo o starših, ali morajo delati cele dneve, ali imajo več služb, da lahko preživijo, ne vem, ozadja ne izvemo. Ne vem, ali Evina družina kaj pomaga tej družini, ali kdaj povedo stašem o tem, da ni dobro otroku kar ponuditi tehnologijo, brez da bi otroka nadzirali, mu omejili uporabo tehnologije. Ker mislim, da je normalno, da kot sosedje, ki nekaj opazimo, da ni vredu, staršem tudi povemo in jim svetujemo, oziroma povemo, kaj mislimo.