Ostati skupaj ali se raziti?

Foto: Shutterstock

Pozdravljeni,

poročena sem 17 let, dva otroka. Solze mi tečejo, ko to pišem, a z možem sva tik pred ločitvijo. Nisva še sicer sprožila nobenih postopkov, sva pa o tem govorila in se strinjala, da je to verjetno najboljša rešitev. Niti ne vem, kje naj začnem opisovati, kaj vse je narobe, ker je vse. Niti naklonjenosti ni več med nama, samo še dolžnost, ki naju oba neskončno duši. Slabi odnosi s starši, stalni prepiri, nezaupanje, ljubosumje, naveličanost, spolnosti ni več, prijetnih trenutkov sploh ne. Otroci so vmes, smilijo se obema. Tudi glede njihove vzgoje se ne strinjava. Enostavno več ne vidim poti naprej za naju in sem trdno prepričana, da bo bolje za oba in za otroke, če greva narazen.

Po drugi strani pa prisežem, da ko sem se poročala, sem bila prepričana, da je za vedno. Verjamem, da tudi on. Kaj naj storiva? 

Draga zakonca!

Stanje vajinega zakonskega življenja je zares zaskrbljujoče. Iz prebranega lahko razumem, da drug drugemu nista več v oporo, temveč bolj vir nevarnosti, če ne celo grožnje. Prežemajo vaju občutki obupa, globokega razočaranja, jeze, žalosti in strahu. In zato bi najraje kar zbežala in se ločila (emocionalno ali dejansko), ali pa zaradi občutka dolžnosti ostala ujeta v toksičnem odnosu. Nobena od obeh opcij ni vajina izbira, saj sta se poročila za vedno, v upanju, da bosta drug drugemu najboljša prijatelja, intimna partnerja in sopotnika pri življenjskih izzivih, ki se bosta podpirala tudi pri vzgoji otrok. A se je ta iluzija podrla in ne vidita poti naprej.

Pišeta, da med vama ni več naklonjenosti, stalno se prepirata tudi glede vzgoje otrok in odnosov s starši, si ne zaupata, pojavljajo se občutki ljubosumja in naveličanosti. Pomanjkanje nežnosti, bližine in povezanosti se odražajo tudi v vajini spolnosti. Skupaj sta samo še zaradi dolžnosti. Vprašajta se, kaj so te dolžnosti in kakšen pomen jim daje vsak od vaju. Gre za dolžnost do otrok, do skupnega premoženja, do staršev, do kulture, vere …  Ali gre za dolžnost do pogodbe, ki sta jo sklenila (civilni zakon) in jo želita prekiniti? Ali gre za dolžnost do zaveze, ki sta jo sklenila (cerkvena poroka in zakon kot zakrament), ko sta si obljubila svobodno, zvesto, popolno in rodovitno ljubezen ter spoštovanje in to zavezo razumeta kot nerazvezljivo? S poroko zakonca zagotovo dobita zunanjo varnost, stabilnost in okvir, znotraj katerega se potem lažje ukvarjata z vsakodnevnimi izzivi. Če si zakonca podelita še zakrament zakona, potem vesta, da nista sama s svojimi problemi, saj v odnos povabita Boga, ki je dodatna opora, ko človeške zmogljivosti niso dovolj.

Varna navezanost v partnerskih odnosih

Je pa pomembna še drugačne vrste varnost – notranja. Ali čutim, da sem ob drugem varen, tako telesno kot čustveno, sem z njim lahko ranljiv, iskren, mu povem, kako se počutim, kaj razmišljam, kaj verujem, pričakujem itd.? Tega v opisu vajinega odnosa ni zaznati, zato je potrebno resno pristopiti k reševanju tistega, kar je še ostalo, da se potem lahko razvije bolj kvaliteten in zadovoljujoč odnos. Svetovala bi vama obisk pri strokovnjaku za zakonske in družinske težave, kajti sama najbrž ne bosta zmogla videti celotnega konteksta, v katerem sta se znašla.

Dinamika varne navezanosti je dinamika, kjer imata partnerja visoko samozaupanje in si tudi medsebojno zaupata, želita si biti blizu, ni ju strah intime, imata prožne meje, učinkovito komunicirata in zdravo rešujeta konflikte. Sprejemata posebnosti in razlike ter stvarno gledata na svoja in tuja videnja in občutke.

Če je nekdo v otroštvu razvil prevladujoč nevaren stil navezanosti, lahko kasneje v odraslih varnih odnosih stil navezanosti korigira in spremeni v bolj varen stil. Se pa lahko ob korektivnem odnosu pojavijo motnje razpoloženja.

Stili navezanosti oz. načini, kako se povezujemo z drugimi, so le eden od razlogov za konflikte in nerazumevanje v odnosih. Drugi razlogi so še:

• različni interesi, vrednote in prepričanja
• različna pričakovanja od razmerja (poroka, sestajanje z drugimi, sprejemanje pomembnih odločitev)
• različna izobrazba ali inteligentnost
• konfliktnost zaradi vlog (tradicionalne moške in ženske/fleksibilne)
• prenehanje ljubezenskih čustev (skrb, naklonjenost, pozornost, zaželenost)
• neujemanje na spolnem področju (glede želja, načinov in oblik ter pogostosti spolnih dejavnosti)
• pretirano ljubosumje
• slaba komunikacija (odkrito kritiziranje; prezir, zaničevanje in poniževanje; reagiranje z obrambo; ograjevanje in umik)
• različne želje za prihodnost
• dolgčas
• nerazrešene travme (to so travme, ki so jih posamezniki potlačili, se jim izognili ali jih niso ustrezno predelali. Pogosto se pojavijo že v otroštvu in še naprej vplivajo na medsebojne odnose, misli, občutke ali vedenje. Travma vpliva na človekov občutek varnosti in zaupanja kot tudi na medsebojno komunikacijo. Eden ali oba partnerja težko razmišljata in govorita o travmatičnih izkušnjah, se zapreta vase ali postaneta depresivna).

Stopnje počasnega razkrajanja odnosa

Da bosta bolje razumela stanje, v katerem sta, bom navedla nekaj stopenj v procesu razpadanja varnega in zadovoljujočega odnosa:

1. KRIV JE ODNOS: pri drugem ti nekaj ni všeč (neko vedenje, ki ni v skladu s tvojimi pričakovanji, npr. premalo skupnega časa) in to ti povzroča nek odpor (si užaljen, slabe volje). Vendar ne boš krivil partnerja, temveč odnos. Oba si želita izboljšave in sta pripravljena ozavestiti negativne vzorce vedenja in se naučiti bolj učinkovitih veščin komuniciranja. Naučita se drugemu povedati, kaj jima povzroča odpor. Tako odpor ne zraste v nezadovoljstvo (2. stopnja).
2. KRIV JE DRUGI PARTNER: nezadovoljen partner postane jezen, se oddaljuje in postavlja čustvene blokade; odpor uničuje čustveno intimnost. V odnosu še vedno poteka psihološka povezanost in privlačnost in nezadovoljen partner ne želi zapustiti drugega. Ker si želi ohraniti pozitivno predstavo o partnerju, si pomaga z nasveti prijateljev ali psihoterapevta, ki mu pozitivno ovrednotijo vedenja drugega. Na tej stopnji razočaranje nad odnosom preide na razočaranje nad partnerjem.
3. OBTOŽEVANJE IN ZAVRAČANJE DRUG DRUGEGA: na tej stopnji prihaja do še večjega občutka nezadovoljstva in do mnogih prepirov, pojavi se težnja, da bi partnerja verbalno ali neverbalno napadli, saj ga/jo vznemiri in zjezi vse, kar le-ta počne. V odnosu je veliko problemov, za katere partnerja obtožujeta drug drugega. Poleg čustvenih nastanejo tudi fizične blokade (npr. zavračanje telesnih stikov in spolnosti). Začaran krog se prekine z zunanjo, strokovno pomočjo.
4. ISKANJE ZAVEZNIKOV: zaradi bolečine, ki jo čutita partnerja želita na svojo stran spraviti čim več ljudi (prijateljev, sorodnikov), ki včasih zares niso v pomoč partnerskemu odnosu, saj so nasveti pogosto pristranski.
5. ZATAJITEV BOLEČINE IN IZMIŠLJANJE ZGODB TER LAŽI O DRUGEM: odnosa ni več, utrujena od jeze partnerja bolečino zmanjšata s čustveno otopelostjo. Izogibata se bolečini in s tem tudi jezi in razburjenju. Partnerja postaneta sostanovalca, ki se niti prepirata ne več, saj razmerja ni več. Vsak zase trdi, da je žrtev, ki je predolgo trpela in molčala, sedaj pa je končno svobodna, medtem ko je drugi vsega kriv.

Kaj narediti?

Draga zakonca.

Najprej bosta morala narediti pregled lastnega odnosa, kar najverjetneje ne bo šlo brez strokovne pomoči.

1. Raziskati vzorce navezanosti na primarne skrbnike, saj se le-ti prenašajo v odrasle partnerske odnose in vplivajo na občutke varnosti, zaupanja in ranljivosti.
2. Raziskati nerazrešene travmatične izkušnje, saj le-te vplivajo na naša doživljanja, pričakovanja, motivacijo, na naše duševno in telesno stanje.
3. Opisati vajino preteklost odnosa in videnje drug drugega od vajinih začetkov do danes. Ali vajin odnos in drug drugega vrednotita pozitivno ali se spominjata pretežno slabih stvari.
4. Naučiti se in razviti učinkovitejše načine komunikacije: sposobnost zaupati drugi osebi v intimnem odnosu in sposobnost sprejeti občutke drugega, pa čeprav se zdijo še tako neumni; sposobnost pošiljanja in sprejemanja neverbalnih sporočil; zavedati se, da drugi lahko da specifičnemu sporočilu drugačen pomen in ga drugače interpretira kot jaz (ženska/moška logika); komplementarna komunikacija (različna in dopolnjujoča mnenja). Spregovoriti o doživljanju, strahovih, problemih, vzrokih za konflikte.
5. Sproti razreševati konflikte s pomočjo premorov in kratkih oddihov: npr. z zamenjavo teme ali dejavnosti. Primer, ko med prepirom reče mož: »Žena, sedaj ti grem skuhat skodelico kave in potem nadaljujeva.«. Namen premora je, da se vzdušje sprosti in je potem več energije za ponovno razreševanje konflikta, ki se ni stopnjeval. Del razreševanja je tudi sprejemanje šibkosti in odpuščanje.
6. Imeti izbiro, kako se odzvati in ravnati: odzivi so odgovornost vsakega posameznika, saj s tem izboljša ali poslabša odnos.
7. Spoštovati drugega in samega sebe. Odkritost do samega sebe. Vživljanje v drugega.
8. Zaupati sebi in drugemu. Ko dobro poznamo svoj avtentični jaz, bomo tudi drugemu to dovolili, mu zaupali, postavljali zdrave meje.
9. Humor in igrivost (sproščenost, skupni prijetni trenutki): to je eno najpomembnejših področij, ki pomaga paru, ki je »zataknjen ali ujet« v stare vzorce, da se premakne naprej.
10. Zanimanje za film drugega: vsak od nas si vrti svoj film, kjer smo režiserji, scenaristi, imamo igralce, ki jim določimo vloge itd. Včasih moramo svoj film dati na pavzo in se iskreno zanimati za film, ki se vrti našemu partnerju. Z odprtostjo in radovednostjo odkrivamo njegove vsebine, jih skušamo začutiti in ne spreminjati ter analizirati (to pomeni biti dober poslušalec). Lahko skupaj odkrivamo, kakšno vlogo imamo v njegovem filmu, ter potem razdelamo, ali so nam dodeljene vloge všeč ali ne, kje bi želeli spremembe, napredek.
11. Biti bitke skupaj: vidva proti problemu in ne boj drug proti drugemu.
12. Občudovati in izkazovati ljubezen je ključno za dolgo romanco; kljub temu da partnerja poznata napake drug drugega, se zavedata, da je drugi vreden vse časti in spoštovanja.

Draga zakonca. Želim vama, da bi stanje, v katerem sta, vzela kot priložnost za osebno in medsebojno rast. Tako bosta tudi otrokom pokazala, da noben odnos ni popoln, veliko je negotovosti in tudi bolečih občutkov, a skozi krize in težave v odnosih se da pregristi in ponovno zaživeti. Vama želim le najboljše v odločitvah, ki jih bosta sprejela.