Kdaj ste se nazadnje igrali?

Foto: Shutterstock

Kar sedela sem na tleh in sestavljala. In potem podrla. In sestavila nekaj drugega. In zadevo zavrtela naokrog. In jo popeljala po stanovanju in kazala še drugim članom družine. Bila sem navdušena in prevzeta. V tistem trenutku in na tistem mestu, na čisto nič drugega nisem mislila. Uživala sem v tukaj in zdaj.

In kaj me je prestavilo v tako privzdignjeno stanje? Igrača, ki jo je naš dveletnik dobil za svoj rojstni dan!

Ne, nisem se igrala z otroki ali zaradi otrok, igrala sem se sama. Jaz, mama.Pravzaprav bi v tistem trenutku morala početi kaj drugega, nekaj »koristnega« – recimo otrokom pripravljati večerjo ali pospraviti posodo, ki je bila na mizi še od kosila, lahko bi otroke priganjala, da pospravijo igrače, ki so ležale vse okrog mene, ali z možem načrtovala letošnjo zasaditev vrta. Ne. Vzela sem si svojih 10 minut za nekaj pomembnejšega – za igro. In ne, nisem se igrala z otroki ali zaradi otrok, igrala sem se sama. Jaz, mama. OK, bom iskrena – otroci so mi bili pri tem celo v napoto, ker so mi hoteli vzeti igračo in narediti nekaj svojega.

Ko sem kasneje o tem razmišljala, sem se zavedela, da sem po dolgem času doživela nek občutek, ki se ga spominjam iz otroštva – trenutek, ko te nekaj povsem posrka in te preplavi užitek ob tem, da nekaj ustvarjaš in občuduješ in preizkušaš. Brez kakršnega koli višjega cilja. Zaradi užitka samega.

Je igra le za otroke?

Povsem nenačrtno se mi je zgodilo to, o čemer sem nekaj dni pred tem brala. O pomenu igre za vse – ne le za otroke, ampak tudi za odrasle.

Igra naj bi bila sicer osnovno gibalo psihičnega razvoja otrok in osnova za učenje, brez nje se možgani ne razvijejo pravilno in prišteta je celo med otrokove pravice. Kaj pa odrasli? Bi se ob koncu otroštva res morali zresniti in se končno lotiti nečesa koristnega? Se res ne smemo več igrati (vsaj ne brez slabe vesti)?

Ljudje smo v primerjavi z drugimi vrstami v svoji odrasli dobi najbolj igrivi, zaradi tega pa tudi najbolj prilagodljivi in učljivi.Hvala Bogu se je v naš bran postavil ugleden raziskovalec igre dr. Stuart Brown, ki pravi: »Kar je specifičnega za našo vrsto, je to, da smo ustvarjeni za igro preko celega življenja.« Ljudje smo v primerjavi z drugimi vrstami v svoji odrasli dobi najbolj igrivi, zaradi tega pa tudi najbolj prilagodljivi in učljivi. Igra – ukvarjanje z nečim zgolj zato, ker je zabavno, in ne zato, ker nam bo pomagalo doseči nek cilj – naj bi bila ključnega pomena za človeški razvoj!

Kdor se ne igra, slabo dela!

Dr. Brown je preučil več kot 6000 življenjskih zgodb in mesto igre v njih. Poleg tega, da je ugotovil, da se mnogi zaporniki v otroštvu niso dovolj igrali, je odkril tudi, da igra povezuje pare, ustvarja povezave med neznanci (tudi preko meja jezika), zdravi (spomnimo se na Rdeče noske) in da so odrasli, ki se ne igrajo, togi in depresivni.

Igra je ključna za ustvarjalno razmišljanje in reševanje problemov. Pravzaprav je nujna, če hočemo neko delo zares dobro opraviti. Če namreč nase in na svoje delo gledamo preresno, to močno zavre naše ustvarjalno mišljenje, opozarja harvardska psihologinja dr. Ellen Langer v The Huffington postu. Takoj, ko o začnemo o nečem razmišljati kot o delu, ki ga je treba opraviti, se osredotočimo na rezultate namesto na proces, prenehamo uživati, mislimo, da ga je mogoče opraviti le na en način in postane nam težko.

»Za vsako nalogo pa se lahko tudi odločimo, da jo bomo obravnavali kot igro,« opozarja Langerjeva. Če svoj fokus prestavimo s tega, kako bo na koncu stvar ocenjena, na to, da iščemo vsaj malce užitka v samem procesu, pa nam bo postala naloga lažja in opravili jo bomo bolj ustvarjalno. Tako se rojevajo inovacije – skozi igro.

Obsedeni smo s produktivnostjo

Igra pa je popolnoma spontano dejanje in užitek, ki nas usidra v sedanjem trenutku in nam pomaga najti zadovoljstvo tukaj in zdaj.Zakaj torej igri odraslih ne dajemo mesta in priznanja, kot ji gre? Ker igra vsaj na prvi pogled nima jasnega cilja, mi pa smo obsedeni s produktivnostjo in ciljno naravnanostjo – in žal to vedno bolj vsiljujemo tudi otrokom. »Današnji svet je globoko utilitarističen, vse mora imeti neko uporabno vrednost ali služiti nečemu drugemu,« opozarja filozof dr. Mark Rowlands v Aeonu. Delamo zato, da smo plačani in da lahko poskrbimo zase in za svojo družino, le redko zato, ker bi v delu zares uživali. Zelo malo je stvari, ki jih počnemo zgolj in samo zaradi njihove lastne vrednosti. Igra pa je popolnoma spontano dejanje in užitek, ki nas usidra v sedanjem trenutku in nam pomaga najti zadovoljstvo tukaj in zdaj. »V igri in ne v delu šele zares v polnosti zaživimo,« trdi Rowlands.

Igra za odrasle ni le to, da krademo igrače dveletnikom, ampak je lahko karkoli, ob čemer pozabimo na čas in na vse okrog sebe, lahko je umetnost, vrtnarjenje, raziskovanje, gledanje filmov, sanjarjenje, ustvarjanje, potapljanje, kvačkanje, sprehajanje s psom … je nekaj brezciljnega, nenujnega, prazen čas, v katerem se (nenačrtno) rojevajo nove ideje in dobre stvari.

Kako se spet naučiti igrati?

Če ste že čisto pozabili, kako se igrati, ali kar ne najdete poguma za to, strokovnjaki s področja svetujejo naslednje:

1. Spremenite svoj odnos do igre. Zavedajte se, da je pomembna za vse vidika našega življenja – od ustvarjalnosti do odnosov. Dovolite si igro vsak dan. Lahko se pogovarjate s svojim psom o politiki. Lahko z možem ali ženo na glas berete knjigo. Najdite svojo igro.

Družite se z ljudmi, ki se radi igrajo – in radi se igrajte s svojimi bližnjimi.2. Raziščite svojo zgodovino igre. Dr. Brown priporoča, da pobrskamo po svoji preteklosti za spomini na igro. Kaj me je kot otroka še posebej navduševalo? Gre za spomine na igračo, igro, počitnice? Sem to počel sam ali z drugimi? Ali oboje? Kaj sem ob tem občutil? Ali se lahko začnem s tem ponovno ukvarjati danes? Na podlagi takšnega razmisleka so nekateri celo zamenjali svojo službo, poroča dr. Brown, drugi so spremenili svoje prioritete in igro v svojem življenju postavili na višje mesto.

3. Obkrožite se z igrivimi ljudmi. Družite se z ljudmi, ki se radi igrajo – in radi se igrajte s svojimi bližnjimi.

4. Igrajte se z otroki. Igranje z otroki nam preko njihove perspektive pomaga ponovno doživeti čarobnost igre. Tu imamo starši in stari starši še poseben privilegij, ki bi ga bilo škoda ne izkoristiti. A ne iz občutka dolžnosti ali zaradi otroškega “teženja”, ampak iz popolne razpoložljivosti in iskrene želje biti skupaj.

Sprejmi vsak izziv!

Iz tega istega dne, ko mi je uspelo tako uživati v igri, se spomnim tudi trenutka, ko me je sin povabil v svojo igro na zelenici pred hišo – bil je »polž« v svoji »hišici« (pod plastičnim pokrovom), ki je na vrtu hotel požreti vso našo »solato« (naknadno sem ugotovila, da je pod tistim pokrovom čisto zares jedel travo). Jaz naj bi mu to poskušala preprečiti, tako da ga nekako spravim iz hišice, vanjo lahko recimo mečem kamenje in »sol« (pesek). Ker polž zlepa ni in ni prilezel in hišice, sem se igre naveličala, še preden sem se zares začela igrati, in se izgovorila, da se ne morem igrati, ker me boli koleno … in ker se tako ali tako ne sme metati kamenja (uf, kako mamasto). Zdelo se mi je, da sem se elegantno izmuznila, in da se bom lahko lotila česa koristnejšega. A v resnici sem se počutila tako dolgočasno. Utrujeno. Staro.

Kako drugače bi bilo, če bi sprejela izziv in se spomnila nečesa odbitega! Nečesa, kar bi privabilo polža iz hišice – predvsem tistega mojega polža igrivosti, ki prepogosto otopelo ždi v svoji sivi lupini vsakdana, lenobe, storilnosti in predsodkov (o tem, kaj je koristno preživljanje časa in kaj pritiče odraslim).

Tudi papež nas je pred nekaj dnevi spodbujal, naj se učimo od otrok. Gotovo si jih lahko vzamemo za zgled in učitelje tudi, ko gre za igro. In to brez slabe vesti, v zavedanju, da počnemo nekaj pomembnega zase in za druge. Ali z besedami dr. Browna: »Igra je najčistejši izraz ljubezni.«

Viri: psychcentral.com, TED talk dr. Stuart Brown, huffingtonpost.com