Kako sva se z možem odločila dajati desetino svojih prihodkov v dobrodelne namene

Foto: Canva

Bilo je nekega jasnega sončnega dne, ko smo se odpravljali na dopust. Pričakovala sva tretjega otroka, vozila sva se v staremu oplu, ki je imel kilometrino do lune. Seveda se nama je kvaril. In tudi ta mesec ni bil izjema.

Najin bančni račun je že kazal minus, a to nama je bilo že nekaj mesecev znano. Vedela sva, da se bova nekako prebila skozi. Kot vedno doslej.

Ravno nekaj dni nazaj sva se pogovarjala, kako hvaležna sva za vse, kar imava. Da živimo kolikor toliko brezskrbno, skromno, a dobro. Da imava mnogo več kot večina sveta in kako nama je prav lepo.

Ob tem je beseda nanesla na dajanje. Koliko sva pripravljena izpustiti iz najinega proračuna? Kar tako, za nekoga drugega, ki ima še manj od naju? Do takrat se v to nisva kaj dosti poglabljala. Seveda, vrgla sva kakšen evro v cerkveni mošnjiček in brezdomcem namenila kaj drobiža. O čem več pa nisva niti razmišljala.

Potem pa nama je prijateljski par zaupal, da vsak mesec da od vsega, kar pride v proračun, deset odstotkov. Ker sta prepričana, da jima Bog vse daje, sta pripravljena dati nazaj en del, da z njim razpolaga, kot želi.

Uf … Zdelo se nama je precej pogumno. Morda celo malo noro. A vseeno nama ni šlo iz glave. In zato je najbrž beseda nanesla na to temo. Ker sva oba v sebi čutila, da morava nekaj dati. Seveda sva vedela vse »racionalne« razloge, zadržke – vsak mesec v minusu, trije otroci, stroški bivanja …

A sva se kljub vsemu odločila. Da želiva tudi midva nekaj prispevati za druge, ki imajo manj. Da želiva vsaj s tem korakom narediti svet nekoliko boljši. In predvsem, da se odpreva Božji volji in milosti in Bogu izročiva tudi tisto čisto finančno plat najinega življenja.

Ko sva prvič nakazala desetino, je bolelo. Kar nekaj časa sem rabila, da sem se otresla misli, kaj vse bi lahko dobila za tisti denar.

Rečeno – storjeno. Dala sva na začetku meseca, ko sva gotovo še imela. Izbrala sem nekaj organizacij, ki sva jim zaupala in ki se borijo za podobne vrednote, ki jih zagovarjava sama. In sva nakazala. Deset odstotkov. In je bolelo. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se otresla misli, kaj vse bi lahko dobila za tisti denar.

A čutila sva, da je to prava odločitev. Čutila sem tudi, da se bo nekaj spremenilo. Vedno se mi je zdelo, da na boljše. Če nekaj daš, bo gotovo dobrota poplačana …

A življenje ni pesem.

Le nekaj dni za tem udarilo kot strela z jasnega – mož je dobil odpoved. Bila je recesija in vsi so krčili, kjer se je dalo. Ne glede na to, da je imel službo za nedoločen čas, je dobil odpoved.

Čeprav je mož vse skupaj dokaj mirno prenašal, je v meni vrelo – tretji otrok na poti, vsakomesečni minus, ogromni stroški in še – desetina. Vedela sem, kako nemogoče je dobiti službo v tistem času. In v kakšni nezavidljivi situaciji sva se znašla.

Seveda sva pomislila, tako, čisto po človeško: »Ja hvala, Bog, zdaj pa še to?! Midva ti ravno zaupava del premoženja, pa nama ga še večji del vzameš?«

A k sreči čustva igrajo svojo zgodbo, razum pa svojo. In sva se, namesto jeze in smiljenja samemu sebi, vseeno znova odločila zaupati Bogu. Da bo vodil najine korake in naju usmerjal, kot je Njegova volja. Zato sva začela delati devetdnevnico (vsak dan devet dni zapored obiščeš mašo z določenim namenom, prošnjo).

Mislim, da je bilo četrti dan. Ali pa peti. Sploh ni pomembno. Zapomnila sem si prav tisti trenutek.

Še vedno se vsak mesec, ko nakažem denar, spomnim na Njegov neposredni dotik. Na to, kako hvaležna sem lahko za vse, kar imam. In kako hvaležna sem, da lahko dajem.

Mož je nepričakovano prejel ponudbo za delovno mesto. Nekdo se ga je spomnil še iz študentskih let, ni vedel niti točnega priimka, vedel pa je, da je sposoben, zanesljiv in dobro organiziran. In ga je na Linkedin-u našel po profilu in sliki.

Služba, ki mu je bila ponujena, je imela veliko boljši položaj in mnogo višjo plačo. Delovno mesto pa je bilo prav tisto, o katerem sva se pogovarjala, da bi bilo zanj sanjsko.

Vem, morda bo kdo pomislil na naključje. Pa me to niti ne moti. Čutila sva Božji poseg v najin zakon. Njegovo roko, ki je bdela nad nama in nama dala konkretno vedeti, da naju nikoli ne zapusti.

In gotovo dajati desetino ne pomeni vedno dobiti nove službe. Je pa vseeno tista prava pot, po kateri stopamo z Gospodom. Ki nam vse daje in nas vabi, da Mu tudi mi damo vse na razpolago.

Še vedno se vsak mesec, ko nakažem denar, spomnim na Njegov neposredni dotik. Na to, kako hvaležna sem lahko za vse, kar imam. In kako hvaležna sem, da lahko dajem.

… Bog pa vas more obilno obdariti z vsakršno milostjo, tako da boste v vsem vedno imeli vsega dovolj in boste imeli izobilje za vsako dobro delo … (2 Korinčanom 9,8)