Kako preživim delavnik

Foto: Canva

V zakonski skupini se na vsakem mesečnem srečanju dogovorimo, o čem bomo premišljevali in se v paru med seboj pogovarjali do naslednjič. Ta mesec nas med drugim druži misel na to, kako preživimo delavnike.

Kako je sestavljen moj delavnik?

Na hitro pogledano je naš delavnik sestavljen iz jutranje rutine spravljanja družinskih članov od doma, mojega »samskega« dopoldneva, kosila, ki se pri nas »dogaja« ure in ure, ker čez teden pač redko sedemo za mizo več kot trije družinski člani naenkrat, popoldanskih dejavnosti, pogovorov z otroki, prevozov, pomoči pri nalogah, prigovarjanju k opravljanju domačih opravil, prihodu moža in večerni rutini, ki se za naju konča, ko zmolimo in gre najmlajša spat. Že kar nekaj časa zvečer midva omagava prej kot starejši otroci.

Blagoslovljeno jutro

Moj dan se začne zgodaj zjutraj, ko se za lep začetek dneva, ki ga preživiva v veliki meri ločena, z možem še v postelji stisneva in pokrižava. Izmenjava par besed in potem se mož poslovi. Včasih vstanem z njim, včasih v postelji še kaj preberem.

Sledi zbujanje dveh od najinih otrok, pri katerih je zbujanje še moja domena. Najprej vstane starejša. Zjutraj je bolj »na kratko« in jo raje pustim, da se uredi in odpravi v šolo v svojem tempu. Mlajša je še vsa »moja« in ji ni lepšega, kot če dan začneva tako, da se za par minut pocrkljava. Sledi zajtrk in vožnja v šolo. Vsako jutro v avtu moliva za blagoslovljen dan vseh družinskih članov.

Moje dopoldne

Ko se vrnem, me čaka kup malenkosti, ki jih moram narediti. Pospravljanje kuhinje, spalnice, pranje in obešanje perila, obisk trgovine. Ker sem »mama doma«, to s sabo prinese nekaj posebnosti.

Dnevi so zame precej enolično podobni. Nisem pa nezadovoljna z njimi. Za način življenja, ki ga živim, sva se odločila skupaj z možem.

Kot prvo je dejstvo, da smo zaradi tega z denarjem zelo na kratko. Torej moram več stvari narediti sama. Že nekaj let sama izdelujem testenine, šivam oblačila, delam kreme, dezodorante, pečem sladice, nabiram zelišča in jih sušim, izdelujem voščilnice in darila za prijatelje, sorodnike in družinske člane …

Vse to moram stisniti v svoje dopoldneve, ki so dolgi približno štiri ure. Vmes opravim kakšen telefonski klic, zmolim za koga v potrebi in skuham kosilo, ki mora biti takšno, da se ga da večkrat v popoldnevu pogreti. In potem odbrzim po najmlajšo v šolo.

Popoldanski utrinki

Po prvem kosilu, ki ga imamo tisti, ki smo pač takrat že doma, skušam kuhinjo spet spraviti v red. Najmlajša mi po svojih močeh pomaga. Pri sedmih letih in pol je prava mala pomočnica in resnično opravi že marsikaj namesto mene.

Sledi kratek premor, ko si obe malo odpočijeva. To pomeni, da se ona bodisi zaigra ali kaj bere ali pa ji berem jaz. Včasih se tudi igrava, greva v naravo, kaj nariševa, trenutno pa ima veliko željo po tem, da sedim z njo in jo učim kvačkanja.

Sledijo domače naloge, vadba instrumenta, vmes pa kapljajo ostali družinski člani, s katerimi na hitro poklepetamo, kaj se jim je zgodilo čez dan, kakšni so načrti za zvečer, kdo ima pevske vaje, kdo gre k skavtom … Popoldne se konča z značilnim zvokom vhodnih vrat, ki naznanjajo prihod moža.

Večer se hitro odvije

Mož ima, ko pride domov, najpomembnejši obrok v dnevu. Domov se vrne seveda utrujen in skušam vsaj za silo nekaj minut brzdati otroke, da ne planejo nanj vsak s svojimi dnevnimi dogodivščinami in prošnjami. Te seveda sledijo takoj za tem, ko se mož za silo okrepča.

Želim si, da v svojih neopaznih opravilih, katerih sadovi vsakih nekaj ur izginejo, ne bi postala samoumevna.

Večer se suče v smer večje sproščenosti, je pa kratek. Drugošolka mora namreč kmalu v posteljo. Skupna molitev nas poveže, nam da možnost še kaj povedati, se zahvaliti, potožiti, se pohvaliti … Križ na čelo in luč se ugasne.

Starejši člani se potem po navadi razkropimo vsak po svojem delu. Še kakšne obveznosti za šolo, zaostala domača opravila, branje, kakšen resnejši pogovor … Midva z možem si, če le gre, redno vzameva čas, da se malo pogovoriva, včasih pogledava kak film, zloživa perilo … Okoli 22h pa omagava.

Dan enak dnevu

Dnevi so zame precej enolično podobni. Nisem pa nezadovoljna z njimi. Za način življenja, ki ga živim, sva se odločila skupaj z možem.

Poklicno kariero sem zamenjala z domačo kariero. Vem, da živimo v veliko večjem redu in miru. In to vem zato, ker sem do pred nekaj let hodila v službo. Vem, da smo lahko bolj ustvarjalni, da si lahko bolje razporejamo čas, da lahko bolj zdravo živimo in da sem otrokom na razpolago, ko me potrebujejo. Vem pa tudi, da se premalokrat zahvalim/o našemu očku, da nam s svojim trudom te možnosti nudi. Le včasih mi bežno pokaže, da je breme edinega finančnega skrbnika družine, ki si ga je prostovoljno nadel, zelo, zelo težko.

Kako oplemenititi dnevno rutino?

Vsekakor bi si želela v dnevna opravila večkrat vplesti misel na Boga. Vse prevečkrat namreč delam pet stvari naenkrat in mi misli bežijo z ene na drugo.

Želela bi si vpeljati redne kratke telefonske pogovore z možem. Že nekaj časa se namreč kličeva le, če je res nujno, sicer pa si kar »ne upava«, v strahu, da česa ne zmotiva.

Želela bi možu pokazati pravo mero hvaležnosti in spoštovanja za vse, kar dela zame in za nas. Želela bi to spoštljivo hvaležnost vcepiti tudi otrokom.

Želela bi, da bi moža večkrat ali celo redno pričakalo res pospravljeno stanovanje. Vem, da to zelo ceni, pa velikokrat ni tako. Nikoli ne očita. Če vidi, da je potrebno kaj postoriti, to brez pripomb postori. Vem pa tudi, da je po naravi estet in da ga nered moti.

Želim si, da v svojih neopaznih opravilih, katerih sadovi vsakih nekaj ur izginejo, ne bi postala samoumevna.

Z možem si želiva ohranjati ravnotežje med darovanjem (ki je na skrivnem) in spoštljivostjo do najinega truda.

In predvsem si želim, da ne bi nikoli pozabila razločevati med dobrim in slabim in da bi svoje poslanstvo na tem svetu opravljala tako, da me bo peljalo zveličanju naproti.