Iskreno o našem lanskem božičnem večeru: Vse se je podrlo

Vir: Shutterstock

Čedalje več člankov nas spodbuja, da se ne bi preveč sekirale. Da ni potrebno, da je za praznike vse pospravljeno in urejeno. Pomembno je, da je na božič pripravljeno srce in da se imamo radi, kajne?

Pa še kaj!

Za vse mame, ki jim ne uspe

Preberem lahko stotine člankov, da je vseeno, ali je hiša pomita in okrašena ali ne, ali so voščilnice izdelane doma ali kupljene, ali so piškoti spečeni ali ne … Meni pač ni vseeno.

In ta članek pišem za vse take mame, ki jim ne uspe. Ne uspe imeti pospravljenega in urejenega doma, dišečega po kadilu in piškotih IN hkrati ne uspe pregnati slabe vesti, ker (spet) ni tako, kot so si zamislile. Če zmoreš eno ali drugo, potem morda branje ni zate …

Lansko leto sem doživela tisti zlom, ki ga moje kolegice želijo preprečiti s spodbudnimi članki, da ni nič hudega, če pač za božič ne bo vse popolno. Zlom, ko sem 10 minut pred odhodom k polnočnici jokala. Jokala, ker nam prvič v mojem življenju ni uspelo moliti rožnega venca na sveti večer.

Zakaj?

Že tedne pred božičem sem se lotila izdelovanja figuric za jaslice. Začelo se je z lahkotno idejo, nato pa … Ugotovila sem, da totalno uživam. In ne le to: ugotovila sem tudi, da imam nekakšen talent, za katerega nisem vedela. Izdelovala sem figurice, kadar sem si le ukradla čas. Podnevi in ponoči. Samo še eno figurico …

Mož ni imel časa …

»Finiširala« sem jih 23. decembra ponoči. Mislim, da sem šla spat okrog štirih zjutraj. 24. decembra smo postavljali jaslice.

Že prej sem prosila moža, da poskrbi za hlevček. Preobremenjen z delom v podjetju je najbrž pozabil na mojo prošnjo ali pa preprosto ni našel časa. In verjetno se mu hlevček ni zdel pol toliko pomemben kot meni. Ko sem ga pobarala, se je na hitro lotil dela. Nasekal je nekaj drv in jih »sešraufal« v … hm … nekaj … nekaj, kar naj bi bil hlevček. Hlevček za moje figurice, ki sem jih z ljubeznijo izdelovala ves mesec! V meni je brbotalo.

Ko je izdeloval ta »hlevček«, mi seveda ni pomagal pri ostalem delu (kar sem pričakovala, brez da bi izrekla). Brbotalo je.

Hitela sem s pospravljanjem hiše. Hčerka se je najbrž lotila svoje sobe …

Jezna na moža in na hčerko

Kosilo sem skuhala na hitro. Slaba mama. Moja mami je vedno kuhala obilna in okusna kosila. Brbotalo je.

Želela sem čisto spalnico, pomito kopalnico, ker se mi zdi, da vse tiste stvari, ki jih radi govorimo: Jezus se je rodil v štali in pomembno je, da se pripravim v srcu … resnici na ljubo da držijo samo za tiste mame, ki imajo veliko otrok ali pa majhnega otroka. Jaz ob eni skoraj desetletni hčerki res nimam več izgovorov.

Ne pripraviti hiše na velik dogodek, ne urediti zunanjosti, ki bi odsevala tudi notranjost …, je zame znak moje lenobe. In sem drgnila. In se sekirala. In poskušala v prostor vnesti to, česar v moji notranjosti ni bilo.

Cunj ne bom uspela zlikati! Ni več le brbotalo, je že začenjalo kipeti.

Nisem izrekla, nihče pa ni prebral, kako si želim, da bi bilo vse tip top.

Nisem izrekla, nihče pa ni prebral, kako si želim, da bi bilo vse tip top. Nihče od mojih dveh ni videl v moji glavi, kaj vse je še za narediti. Za povrhu sem bila še neprespana zaradi ustvarjanja jaslic, v katerem sem sicer zelo uživala.

Zmotila sem se v uri. Nisem uspela vsega narediti do šestih, da bi lahko molili rožni venec pri mojih starših. Nismo pokadili hiše. Edino našo »božično tradicijo« sem presekala zaradi tega, ker sem si zadala preveč. Vmes sem se razjezila na moža in zbruhala jezo po hčerki, ki ni delala dovolj hitro in tistega, kar bi (po mojem mnenju) nujno morala.

Zlom v joku je bil neizogiben. Priznam, še zdaj, ko to pišem, bi se lahko razjokala, toliko težkih občutkov ostaja.

Vse se je podrlo. Kakšna štala!

In ne, to, da se je Jezus rodil v štali, in vse druge motivacijske besede, mi niso pomagale. Lahko si kvečjemu naložim krivdo še zato, ker ne zmorem sprejeti situacije. Ker se ne zmorem toliko osrediščiti, da bi se lahko umirila.

Spomnim se, kako dobro smo se odločili leto poprej, ko smo vse pripravili že 23. decembra in smo 24. decembra odšli na plavanje (bazeni so takrat res prazni). Pravočasno smo prišli nazaj, da smo pokadili hišo in molili in pravočasno prišli na mašo. (Ko to pišem, mi je v primerjavi z lanskim dogajanjem tako nenavadno, da se sprašujem, če smo to res doživeli ali se mi je nemara samo sanjalo!? 🙂 )

Nihče mi ne bi zameril, če hiša ne bi bila čista

Lani pa sem padla na izpitu iz družinskega miru in božičnega vzdušja. Nihče mi ne bi zameril, če kopalnica ne bi bila pomita. Nihče od mojih dveh mi ne bi zameril, če bi se usedla dol in rekla: »Bog pomagaj, to je to!« Nihče mi ni očital preprostega kosila. Če že, sta mi očitala kvečjemu to, da sem si zadala preveč. Ampak vse ostalo sem si očitala sama.

Lahko bi vas (in sebe) poskušala »dvigniti« in bi zapisala, kako je vzdušje pravzaprav odvisno od nas samih. In je res.

Imeli smo sicer čudovite jaslice, a bili smo tečni in živčni.

Ampak s tem spet vso odgovornost prevalim nase. In živim še težje. Ker, groza od groze, nisem se znala umiriti. Nisem zmogla spustiti Boga v ta kaos. Nisem zmogla izročiti. In sem popolnoma zafurala vzdušje božičnega večera. Imeli smo sicer čudovite jaslice, a bili smo tečni in živčni.

Lahko bi vam poskušala napisati kakšno spodbudno besedo, češ, kako bi lahko bilo drugače. A bi bila ponarejena. Ker včasih enostavno ne moreš. Ne moreš storiti vsega, kar si si zadal/a. In ne moreš sprejeti tega, da ne moreš storiti vsega, kar si si zadal/a. In ne moreš sprejeti tega, da ne moreš sprejeti tega …

Ampak na koncu … Jezus se res vseeno rodil. Maša me je prisila, da sem sedela pri miru in se umirila. Potočila solzo ganjenosti in ne solze histerije.  Da sem se vsemu kaosu navkljub sončila v Njegovi navzočnosti. Da sem začutila, da sem vseeno ljubljena – tudi v vseh teh »nisem zmogla« občutkih.

… in letos imam priložnost, da to popravim … Če mi bo le uspelo izdelati štalo za Jezusa pravočasno … 🙂

Nastajanje votline poskušam ujeti tudi v video posnetek, da bom lahko, če bo rezultat zadovoljiv, ideje o izdelavi delila z vami.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja