Homeopatija

Zdaj, ko so tudi v Sloveniji uradno na voljo prva homeopatska zdravila, se mnogi sprašujejo: Kaj je homeopatija? V čem se homeopatsko zdravljenje razlikuje od uradne medicine? Zakaj toliko različnih zdravil za "isto bolezen"? Odgovore boste našli v nadaljevanju...

Homeopatija je način zdravljenja po načelu: Podobno naj se zdravi s podobnim! (Similia similibus curentur), ki ga je pred dvesto leti utemeljil in v praksi potrdil nemški zdravnik Samuel Hahnemann. Po omenjenem načelu je mogoče bolezen ozdraviti z zdravilom, ki pri zdravem človeku povzroča podobne simptome in znake, kot jih ima bolnik. Od tod tudi ime homeopatija (grško homois=podobno in pathos=bolezen). Bolnikovi simptomi in znaki so torej osnovni »material«, s katerim si pomaga homeopat pri iskanju ustreznega homeopatskega zdravila.

Homeopatska zdravila

V homeopatiji se uporabljajo zdravila, ki so pripravljena z razredčevanjem in pretresanjem. Ta postopek priprave homeopatskih zdravil imenujemo potenciranje. Oznaka C1 pomeni razredčenje 1:100 in je prvi korak v razredčevanju in pretresanju, oznaka C12 pa pomeni, da smo ta postopek ponovili dvanajstkrat. Pri D potencah imamo namesto razredčenja 1:100, razredčenje 1:10, preostali postopek pa je enak kot pri C potencah. Pretresanje je ključno, saj naj bi zagotavljalo delovanje samega pripravka.

Nad potenco C12 zdravilo praktično ne vsebuje več molekul zdravilne snovi. Tisto, kar v homeopatiji deluje, niso substance oziroma snovi v do sedaj znanem kemijskem smislu. V krvi ne moremo meriti njihove koncentracije, prav tako pa je neznan mehanizem njihovega delovanja. Edino, kar je znano, so njihovi učinki na zdravem organizmu. Zato se homeopatska zdravila tudi ne morejo preizkušati po pravilih, ki veljajo za klasična zdravila, so pa razvili svoj sistem preizkušanja. Vsa homeopatska zdravila, ki so danes v uporabi, so bila preizkušena na zdravih prostovoljcih.

Razlika med klasično medicino in homeopatijo

Zdravnik homeopat ima isto nalogo kot kateri koli drug zdravnik. Drugačen je samo njegov pristop k bolniku in orodje, ki ga pri delu uporablja. To je že od začetkov homeopatije vir prepirov med zagovorniki konvencionalne medicine in homeopatije.

Uradna medicina in homeopatija bolezni pojmujeta vsaka na svoj način, zato uporabljata različna zdravila, ki jih preizkušata in predpisujeta vsaka na svoj način. Homeopatija se pri zdravljenju naslanja na načelo podobnosti, konvencionalni medicini pa je vodilo za predpis zdravila diagnoza bolezni in njeno patofiziološko ozadje.

Osnovna načela homeopatije

• načelo podobnosti, po katerem zdravimo z zdravilom, ki pri zdravem človeku povzroča podobne simptome, kot jih ima bolnik;

• načelo individualnosti, po katerem homeopat izbere zdravilo na osnovi vseh bolnikovih simptomov in ne na osnovi diagnoze bolezni;
• načelo uporabe potenciranih zdravil; zdravila med postopkom izdelave redčijo in pretresajo do želene potence, kar je na steklenički označeno s črko in številko.

Homeopati ne zdravijo bolezni glede na diagnozo, kot to počne klasična medicina, ampak zdravijo človeka na osnovi celote zbranih simptomov. Tako ne izbirajo zdravila za alergijo, revmo, migrenske glavobole, menstrualne težave, depresijo … temveč izbirajo zdravilo za Janeza, ki ima alergijo, za Metko, ki ima revmo, za Ano, ki ima glavobole ... Zato lahko pride pri enaki klasični diagnozi in navidez enaki bolezni do uporabe različnih homeopatskih zdravil. To je eden od razlogov za zavračanje homeopatije s strani klasične medicine, ki zdravi »enake« bolezni z enakimi zdravili.

V homeopatiji zdravila preizkušajo na majhnem številu zdravih prostovoljcev z namenom, da se zabeležijo vsi učinki, ki jih ta zdravila lahko povzročijo, dobljeni podatki pa se kasneje uporabijo pri bolnikih, ki imajo podobne težave, kot so bile registrirane med preizkusom zdravila. Pri konvencionalni medicini pa preizkušanje temelji na statistični analizi podatkov, dobljenih na velikem številu bolnikov z enako diagnozo.

Homeopatsko zdravilo, ki je bilo izbrano na podlagi bolnikovih individualnih simptomov, naj bi v organizmu ponovno vzpostavilo ravnovesje, ki se je porušilo zaradi bolezni. Zdravilo, ki ima podobne simptome kot bolezen, v telesu sproži proces zdravljenja. V času, ko se to dogaja, lahko pride do predhodnega poslabšanja bolezenskih simptomov, kar je znak, da se je telo odzvalo na zdravilo in da se je zdravljenje začelo.

Konvencionalno zdravljenje poteka nekako takole: če pride v ambulanto pacient, ki ima visok krvni tlak, dobi zdravilo za zniževanje krvnega tlaka. Ta zdravila delujejo neposredno na ožilje ali na srce, tako da se žile razširijo ali pa srce upočasni svoje delovanje in krvni tlak se začasno zniža. Lahko vsebujejo tudi diuretike, ki s povečanim izločanjem urina zmanjšajo volumen krvi v krvnem obtoku, zato krvni tlak spet pade. Takoj ko učinek zdravila popusti, pa krvni tlak ponovno naraste. To je razumljivo, saj se zdravilo ne dotakne jedra bolezni. V dogajanje se vplete nekje proti koncu verige in jo za nekaj časa prekine. Dejansko pa ima bolnik še vedno težavo, ki je privedla do povišanja krvnega tlaka, z zdravili pa smo samo preprečili njeno manifestacijo.

Drug, podoben primer je zdravljenje povečane kislosti želodca. Klasična medicina to težavo zdravi s pripravki za zmanjševanje izločanja kisline ali pa s pripravki za nevtralizacijo želodčne kisline. Proces je spet prekinjen na koncu verige, bistva problema pa se s temi zdravili niti dotaknili nismo. Vse skupaj smo samo zamaskirali in takoj, ko ukinemo zdravila, se težave ponovijo.

Kronični bolniki se nikoli ne znebijo niti zdravil niti bolezni, dobivajo pa nove bolezni (in s tem nova zdravila).

Homeopatska zdravila na neznan način delujejo na tisto področje v človekovem organizmu, ki je odgovorno za stalno povišanje krvnega tlaka, in vzroke odstranijo, če bolezen ni preveč napredovala. To je razvidno iz dejstva, da potem, ko je homeopatsko zdravljenje končano in bolnik preneha z jemanjem homeopatskega zdravila, tlak ostaja v mejah normale. Klasična zdravila proti zvišanemu krvnemu tlaku pa je potrebno jemati neprestano. Podobno velja za povečano kislost v želodcu in številne druge bolezni.

Homeopatija in sodobna znanost

Kljub temu, da homeopatija ni sprejeta kot znanstveno utemeljen sistem zdravljenja, je v nekaterih predelih sveta med ljudmi izredno priljubljena in postavljena ob bok uradni medicini. Ker znanost tega ne more ignorirati, saj je pritisk javnosti velik, je bilo narejenih kar nekaj študij, ki naj bi potrdile ali ovrgle učinkovitost homeopatije. Žal so vse te študije narejene po merilih konvencionalne medicine in ne upoštevajo specifičnosti homeopatije. Homeopatija potrjuje svojo učinkovitost na konkretnih bolnikih, znanost pa na papirju to izniči in njene uspehe pripisuje placebo učinku.

Ob tem pa se odpirajo nova vprašanja, na katera uradna medicina nima odgovora. Npr.: Zakaj homeopatska zdravila učinkovito delujejo pri dojenčkih in živalih, za katere bi težko trdili, da podležejo placebo učinku? Ali lahko za klasična zdravila z gotovostjo trdimo, da je njihov učinek posledica delovanja zdravila in ne placebo učinka? Kaj je merilo učinkovitosti: to, kako učinkovito uspemo Ali je merilo učinkovitosti to, odpraviti simptome, ali to da bolezen ozdravimo? 

Odločitev o tem, ali homeopatija zares deluje ali ne, pa prepuščam vam.

Viri:
Slovensko homeopatsko društvo (www.shd.si)
M. Žužek: Zdravljenje s homeopatskimi in konvencionalnimi zdravili – v čem je razlika, Homeopatski vestnik, dec 2010
http://www.homeopatija-peternelj.si/
http://www.homeopat.si/